Smo odrasli?

Meni se zdi, da mi (vi) tukaj vsi na nek zelo podoben (enak) način vzgajate ali pa ste jih že vzgojili svoje otroke. Ampak če kdo tole bere, se mu lahko hitro zazdi, kot da gre za dva popolnoma nasprotna pristopa. Zato, ker se ne razumete med sabo najbolje in takrat vedno uporabite kot protiargument nek ekstremen primer, pri katerem sogovornikovo prepričanje pade v vodo. Jasno pa je, da ni univerzalnega načina, ampak je le tega treba prilagajat okoliščinam.
Hočem rečt, da se mi ne zdi, da bi kdorkoli od vas uporabljal neke ekstremne (škodljive) pristope, kakor želite včasih prikazat. Vsaj sodeč po tem, kar pišete, ne. Praksa je običajno še malo drugačna. 🙂

Na podlagi mojih opažanj bi ljudi, ki “podležejo drogam”, lahko razdelila na dve skupini – tisti, ki imajo potrebo po tem, da njihova (psihična) bolečina otopi, zelo pogosto pristanejo na heroinu, tisti, ki imajo potrebo po “filanju praznine”, pa izberejo kokain, speed, MDMA (ecstasy) ipd.
Kruh, voda in marmelada tu nimajo kakšne relevantne veze, pač pa prisotnost in odsotnost ljubezni, podpore, zaupanja in spoštovanje otroka kot individuuma.[/quote]Bi se lahko strinjal.
Nekateri pač mislijo, da otroku izkazujejo vse našteto, če mu dajejo na izbiro različne kruhe, vode in marmelade…. ;)[/quote]

Prva tema, v kateri sem se na tem forumu oglasila, je bila vzgoja otrok. In že takrat sem ti očitala, da greš prerad v ekstreme, in danes opažam, da se glede tega ni spremenilo prav nič.

Ko sem prebrala pa tole:

…sem se spomnila pa še enega svojega stavka iz tiste teme: Vesela sem, da nisem tvoj otrok.

Ma ja, žleht sem ko strela. Kaj češ :))

Ja seveda je razlika. Zato mu pa razložiš na njemu razumljiv način. Ne vem kaj si pravzaprav hotel povedati. Da za 1,5 letnike ne obstajajo tako lepe besede?

Ma ti imaš problem z ljudmi, ki svojim otrokom privoščijo sve i svašta,.
Jaz ti povem, da svojim otrokom privoščim sve i svašta. V okviru svojih trenutnih zmogljivosti. Kadar pa pride do situacije da sem brez denarja, pa kljub temu, da dobijo sve i svašta priletita oba s svojimi bančnimi karticami z žepnino in mi velikodušno ponujajo vse do zadnjega centa. Tako da … oprosti, s tem se ne morem strinjati, da zgolj zaradi tega, da mu privoščiš sve i svašta zrastejo v osebe, ki so nezmožne empatije.

Takšne situacije ni! So samo situacije, ko zmanjka časa & potrpljenja.

No, evo. Vse si lepo povedal. Ti si oče. Moški. Bog i batina.

Sploh pa tale bedasta primerjava s CPP.
Govoriva o vzgoji otrok, ne pa o vzgoji starih babnic, čigar vozniški izpit je že zdavnaj polnoleten. ://

Senza tudi jaz tebe ne bi maral imet za svojega otroka…. raje za kakega drugega člana družine….. 😀
Ja itak. In kot kak ne pustim, da bi prišle stvari tako daleč, da bi se mi otroci metali po tleh ali izsiljevali karkoli…. ://
In to si štejem v dobro, čeprav je ženski vidik drugačen.
Ni bedasta primerjava, ker tako kot se do otroka obnašaš ti bo otrok pričakoval, da se bodo drugi obnašali do njega, ko odraste in pri nekaterih stvareh pač ni izbire, žal. In če ti kot starš, z otrokom nisi odločna, kako bo otrok, ki si mu ti vzor, odločen do drugih oz sam do sebe? Kakšno razmišljanje ustvarja v svoji glavi ob “večnem razumevanju in prijaznem prigovarjanju”?

…sem se spomnila pa še enega svojega stavka iz tiste teme: Vesela sem, da nisem tvoj otrok.[/quote]
Jaz bi pa rad prebral, kako ti reagiraš v taki situaciji. Po drugi strani bi pa rad povedal, da po moje se On-tovi otroci ne mečejo v trgovini na tla in kolikor sem jih spoznal, so veseli, da so njegovi otroci.
Je pa res, da ne zagovarjam le enega pravilnega načina/ukrepa, zato bi rad slišal še tvojega.

Danes nimam časa, ker mi ves dan na vratih zvonijo pustne maske in ker sem jaz prijazna mamica se vsake maske primerno ustrašim, kot se za tako grozne maske spodobi in delim bonbončke vsem tem malim razvajenčkom, preoblečenim v hudičke, godzile in čarovnice. Daj ti, namesto mene, pliiiiiz :))[/quote]

Ah ne bom naredila domače naloge namesto tebe:). Ne dajem potuhe:).
Veš kaj mi je čudno…pri nas se pustnim maskam sploh ne odpira, če nimaš denarja:)). Če bi jim ponudila karkoli drugega, bi dobila direktno v svoj fris:)).

Jaz še vedno mislim, da se tule narobe razumet(a)e. Privoščiti otroku “sve i svašta” po moje pomeni, da mu samo daješ, brez da se bo otrok za karkoli potrudil oziroma te ob tem tudi upošteval in spoštoval kot starša. Mislim, da ti narobe razumeš Oneta on pa tebe, kar me sicer čudi, glede na to, da se osebno poznata. Mogoče pa se jaz motim in imata res tako različne pristope. 🙂

Jaz bi pa samo napisala, da uporabljam pri vzgoji kar vse, kar vi opisujete kot dobro oz. nedobro.

Če se moj 3-letnik vrže po tleh (oz. se hoče vržt po tleh) sredi trgovine, se ne usedem zraven njega in ga ne prepričujem, ampak sem kot pokvarjena plošča in ponavljam: “vstani se, vstani se, vstani se”… tako dolgo, dokler se ne vstane, in vstane se (povprečno po nekaj sekundah oz. če mu kakšnih 3-5x to “vstani se” povem). Tukaj tudi sama ne vem, zakaj bi morala vse razlagati.

Starejšim otrokom pa seveda razlagam. Predvsem svojima najstarejšima, njima pa “vse” razlagam. In jih sprašujem v smislu, naj se vprašajo, zakaj nekaj je ali ni dobro. Naj razmišljajo. Jim z njihovimi lastnimi občutki ob dejanjih drugih kažem, kaj one same delajo oz. kakšne občutke povzročajo, s svojimi dejanji drugim.

Nisem pristaš, da bi morali otroci odraščat samo ob “kruhu in vodi” kot tudi ne, da bi morali imeti ves čas (v mejah zmogljivosti) več marmelad na izbiro. Torej, tudi če bi lahko kupila 5 različnih marmelad, jih ne bi kupila. Nimam ob tem nič slabih občutkov. Bi pa rekla, da če jih želijo imeti, torej 5 različnih marmelad, da naj si jih naredijo. Naj gredo po sadje, ga naberejo, naj same skuhajo marmelado. Ali pa da dobijo drugo vrsto marmelade takrat, ko bomo prvo pojedli. Ali računalnik. Če bi želele vedno močnejši, zmogljivejši računalnik, telefon in kaj vem kaj še vse, ne bi dobile. Telefon je za telefoniranje, in kot takšen je dober tudi kakšen starejši model, če želijo novejšega, naj si ga ali zaslužijo z dodatnih delom doma, pri starih starših ipd, oz. naj tako dolgo varčujejo pri žepnini, da si ga bodo lahko kupile. Torej dobijo nek model, ki služi svojemu namenu, do kaj več pa se morajo same dokopati oz. so brez njega.

Se pa nagibam k temu, da se otroka ne razvaja. Predvsem pa, da se ga ne poveličuje. Oz. da se ga ne hvali v smislu, da je lep, da je pameten, da je oh in ah… Sem za pohvalo dejanj, ki jih otrok naredi, njegovih značajskih potez pa le z redkimi izjemami. Kot nek realen zaključek ob njegovih dejanjih, napr., če ima v šoli same odlične, potem že lahko zaključujemo, da je zraven delavnosti tudi vsaj spodobno inteligenten oz. pameten. V takšnem kontekstu bi rekla, da je pameten, ne bi pa to ves čas ponavljala pri dejanjih, ko otrok zaradi njegove razvojne faze nekaj odkrije (kar jih večina ob nekje istem času, letih…).
In prav tako se ne nagibam k temu, da se otroka preveč kritizira. Tudi za kritiko se mi zdi, da mora biti izjemoma. Vsekakor pa da se ne uporablja besed kot so da je neumen, grd ipd.., pa tudi milejši izrazi mi niso všeč, kot napr. da je nespreten, nespameten ipd.. Pa čeprav včasih je to res, mi sam način opisovanja njegovih sposobnosti in značaja enostavno ni všeč. Ne zdi se mi zadosti dober, pravilen.

Torej kakšna vzgoja. Ljubeča vzgoja. Z empatijo vzgoja. Pa tudi vztrajnost v vzgoji. Delovne navade v vzgoji. In meje v vzgoji.

Ma-ja, sok že malo smrdi po razvajanju a ne? In ja, pozabila sem, da jim je treba ugoditi samo v “osnovnih” potrebah. No, kakorkoli, ni bil keč v soku, keč je bil v tem, da deklica sploh ni bila prepričana, ali se sme sama odločiti v tako nepomembni stvari, kot je npr. ta, kaj bo pila. Je pa zanimivo, da ima tudi njena mamica velike težave v komunikaciji s svojim partnerjem (dekličinim očetom); ob eni priliki mu ni upala reči, da ji je v avtu vroče… kar bi nekako po tvoje lahko sklepali, da je oče … tako zelo pameten?

Torej bo tvoj otrok le dobil pozornost sredi trgovine. Moje mnenje je, da se gre preprosto stran, umakne toliko, da te otrok še vidi in ne doživi novega napada, ko mu izgineš izpred oči. Gre se za odvračanje pozornosti od njegovega scenskega nastopa, s katerim otrok želi preusmeriti vso pozornost nase. Če to ignoriraš, ko je v efektu, se bo pomiril v parih sekundah. Čim začneš z njim komunicirati, mu razlagati, ko še ni sposoben poslušanja, bo dobil nov zagon in še dalj časa igral svojo igro.

Otroka se ne sme razvajati z nežnostjo, lepimi besedami? Kdo ga bo poveličeval, če ne starši? Misliš, da bodo otroku zrasla krila in bo postal nadut, če ga boš zasipal z vsemi možnimi oblikami ljubezni? Tukaj zame ni nikoli preveč, kvečjemu kdaj premalo. Otroci so zato, da se jih obsipa z vsem lepim. Če ti v svojih tega ne vidiš in misliš, da jim delaš medvedjo uslugo in bodo bolj pripravljeni na vse grde besede tega sveta…sorry, meni to ni blizu.

Verjetno je tudi tu razlog nadutost. Saj za to, da si človek prizna, da ima problem, prav tako rabi neko mero skromnosti. 🙂

Margot, pa si prej očitala “On-etu”, da gre v skrajnosti. Zdaj pa si sama prav tako ustvarila neko skrajnost in iz tega povlekla trditev. 🙂
Če otroka ignoriram takrat, ko je zafrustriran, potem to ne pomeni, da ga ignoriram vedno.
Saj takrat, ko je otrok pod vplivom tako močnih čustev, kot je frustracija, je enostavno nesmiselno mu karkoli razlagati, ker ne bo sposoben poslušati.
Zato je najbolje počakati, da se otrok umiri in mu potem razložiš. Pa čeprav smo mu že prej parkrat, pa ni želel upoštevati neke meje.

Isto je pri ženski. Ko ženska tečnari, je prav tako pod vplivom močnih čustev, da bi sploh lahko kaj dojela. :)))
Zato je bolje, če ima ženska takrat prav, pa čeprav v njenem obnašanju ni nobene logike. Ker pač želi imeti samo prav. 🙂

Jaz še vedno mislim, da se tule narobe razumet(a)e. Privoščiti otroku “sve i svašta” po moje pomeni, da mu samo daješ, brez da se bo otrok za karkoli potrudil oziroma te ob tem tudi upošteval in spoštoval kot starša. Mislim, da ti narobe razumeš Oneta on pa tebe, kar me sicer čudi, glede na to, da se osebno poznata. Mogoče pa se jaz motim in imata res tako različne pristope. :)[/quote]

Ne, po On-etovo je sve i svašta vse kar je več od osnovnih potreb, predvidevam?
In ne, midva res da se poznava in kdaj pa kdaj spijeva kavico, ampak se tudi v resnici skregava, ker imava totalno različne pristope, kar pa seveda ne pomeni, da ne bova več pila kavic. Marko, s tistim brez da se bo otrok potrudil pa prosim odnehaj. Zveniš kot kak star ata :)))

Torej bo tvoj otrok le dobil pozornost sredi trgovine. Moje mnenje je, da se gre preprosto stran, umakne toliko, da te otrok še vidi in ne doživi novega napada, ko mu izgineš izpred oči. Gre se za odvračanje pozornosti od njegovega scenskega nastopa, s katerim otrok želi preusmeriti vso pozornost nase. Če to ignoriraš, ko je v efektu, se bo pomiril v parih sekundah. Čim začneš z njim komunicirati, mu razlagati, ko še ni sposoben poslušanja, bo dobil nov zagon in še dalj časa igral svojo igro. [/quote]
Triletnik je pa verjetno že sposoben poslušanja. Če ni se, bi se moral kot starš malo zamislit. 🙂

Torej bo tvoj otrok le dobil pozornost sredi trgovine. Moje mnenje je, da se gre preprosto stran, umakne toliko, da te otrok še vidi in ne doživi novega napada, ko mu izgineš izpred oči. Gre se za odvračanje pozornosti od njegovega scenskega nastopa, s katerim otrok želi preusmeriti vso pozornost nase. Če to ignoriraš, ko je v efektu, se bo pomiril v parih sekundah. Čim začneš z njim komunicirati, mu razlagati, ko še ni sposoben poslušanja, bo dobil nov zagon in še dalj časa igral svojo igro. [/quote]
Triletnik je pa verjetno že sposoben poslušanja. Če ni se, bi se moral kot starš malo zamislit. :)[/quote]
Verjetno GF misli, da otrok zaradi čustvenega afekta (še) ni sposoben poslušati, ne zaradi starosti. 🙂

Torej bo tvoj otrok le dobil pozornost sredi trgovine. Moje mnenje je, da se gre preprosto stran, umakne toliko, da te otrok še vidi in ne doživi novega napada, ko mu izgineš izpred oči. Gre se za odvračanje pozornosti od njegovega scenskega nastopa, s katerim otrok želi preusmeriti vso pozornost nase. Če to ignoriraš, ko je v efektu, se bo pomiril v parih sekundah. Čim začneš z njim komunicirati, mu razlagati, ko še ni sposoben poslušanja, bo dobil nov zagon in še dalj časa igral svojo igro. [/quote]
Triletnik je pa verjetno že sposoben poslušanja. Če ni se, bi se moral kot starš malo zamislit. :)[/quote]

Še nisi pripravljen na otroke:)). Otrok je pri tej starosti sposoben poslušanja in tudi dojemanja stvari, ki se mu jih primerno predstavi. Moraš pa razumeti, da je to obdobje polno trme, upiranja, preizkušanja meja. Če ne uvidiš, da je to del njihovega otroškega “raziskovanja” in se kot starš nisi sposoben spopadati ter ustrezno odzvati…no, imaš še čas, da preberaš kakšno literaturo na to temo:)).

Triletnik je pa verjetno že sposoben poslušanja. Če ni se, bi se moral kot starš malo zamislit. :)[/quote]
Verjetno GF misli, da otrok zaradi čustvenega afekta (še) ni sposoben poslušati, ne zaradi starosti. :)[/quote]

Starš naj bi ta čustveni afekt skrajšal in ne podaljševal. Otroci so sposobni poslušanja, če uberemo pravilen pristop. Ti mali človečki so pripravljeni narediti marsikaj, samo naučiti jih moramo:).

Triletnik je pa verjetno že sposoben poslušanja. Če ni se, bi se moral kot starš malo zamislit. :)[/quote]
Verjetno GF misli, da otrok zaradi čustvenega afekta (še) ni sposoben poslušati, ne zaradi starosti. :)[/quote]
Tega pa še odrasli včasih ne znamo. :))

…sem se spomnila pa še enega svojega stavka iz tiste teme: Vesela sem, da nisem tvoj otrok.[/quote]
Jaz bi pa rad prebral, kako ti reagiraš v taki situaciji. Po drugi strani bi pa rad povedal, da po moje se On-tovi otroci ne mečejo v trgovini na tla in kolikor sem jih spoznal, so veseli, da so njegovi otroci.
Je pa res, da ne zagovarjam le enega pravilnega načina/ukrepa, zato bi rad slišal še tvojega.[/quote]

Marko, jaz slovim po tem, da se mi da razlagati. Majhnim in velikim otrokom. 🙂
Ignoranca ali kritika praviloma samo zbijeta voljo, pripravljenost na sodelovanje in delo, otroka pa ne motivirata, da bi se spremenil in naredil kaj drugače.
In naslednjič se ne bo vrgel po tleh, ker bi se nečesa dobrega naučil, pač pa zato, da bi se izognil kritiki in ignoranci, motiviran za sodelovanje v trgovini pa ne bo.
In ja, otrok, ki se kot megla vleče zraven staršev v trgovini, zame ni srečen otrok.

Starši otroke več vozijo po shopping centrih kot da bi jih peljali recimo na igrišče, kjer bi prišla njihova sreča do izraza.

Jaz bi pa rad prebral, kako ti reagiraš v taki situaciji. Po drugi strani bi pa rad povedal, da po moje se On-tovi otroci ne mečejo v trgovini na tla in kolikor sem jih spoznal, so veseli, da so njegovi otroci.
Je pa res, da ne zagovarjam le enega pravilnega načina/ukrepa, zato bi rad slišal še tvojega.[/quote]

Marko, jaz slovim po tem, da se mi da razlagati. Majhnim in velikim otrokom. 🙂
Ignoranca ali kritika praviloma samo zbijeta voljo, pripravljenost na sodelovanje in delo, otroka pa ne motivirata, da bi se spremenil in naredil kaj drugače.
In naslednjič se ne bo vrgel po tleh, ker bi se nečesa dobrega naučil, pač pa zato, da bi se izognil kritiki in ignoranci, motiviran za sodelovanje v trgovini pa ne bo.
In ja, otrok, ki se kot megla vleče zraven staršev v trgovini, zame ni srečen otrok.[/quote]
Fino bi bilo to pokazat še na kakem primeru, ker to se zdaj prelepo bere. :)) Če se mene vpraša, se lepo vzgojen otrok tako ali tako ne meče po trgovini na tla. Je pa res, da tega ne dela niti otrok, ki se odziva starša preveč boji.

To še seveda ne pomeni, da je tak otrok tudi sicer ali pa večino preostalega časa nesrečen. Saj imamo vsi trenutke ali pa dneve oziroma lokacije, kjer se počutimo slabo ali pa dobro. Kot otrok pa običajno gremo tja, kamor nas vodijo starši, to pa ni vedno tja, kamor bi nam kot otroku ustrezalo.

Seveda ne. Zato sem dal tisti primer z žensko, ki je v navalu čustev. 🙂

Naj bi. In to ne gre tako, da mu daješ pozornost takrat in v tistih situacijah, katerih pri otroku ne želiš.
In pri zafrustriranosti je najbolje počakati, da se otrok pomiri.

Da bi kakšna lepa beseda, objem, poljub…naredila več, kot pa ignoriranje, je verjetno škoda, da razlagam. :))

Starši otroke več vozijo po shopping centrih kot da bi jih peljali recimo na igrišče, kjer bi prišla njihova sreča do izraza.[/quote]

Pride do situacij, ko otroka iz vrtca ne moreš najprej odpeljati domov, ga tam pustiti samega (ker očeta še ni), potem pa oditi v trgovino.
Se pa strinjam, da se preveč družin raje odpravi v nakupovalni center namesto na igrišče, sprehod, izlet…

Jaz sem 3-letnico že odpeljala iz trgovine, in si vzela čas za to, da sem jo pomirila in ji razložila, da čokolade ne bo dobila, ker bodo za kosilo že palačinke z nutelo. Je trajalo nekaj časa, ampak je bilo vredno – voziček me je počakal tam, kjer sem ga pustila, s tamalo sva se pa brez problema sprehodili med stalažami in “uganjevali” barve…