Smo odrasli?
Tudi tisti. In prav tako tisti, ki zaradi pretesnih mej sploh niso sposobni izraziti sebe in zaživeti. Nobena skrajnost ni dobra.[/quote]Ok, se strinjam.
Imam občutek, da se tu smatra postavljanje mej in branjenje le teh kot nujno skrajno agresivno dejanje pri katerem je treba otroka sesut na tla, če si le upa kako pisnit sebi v bran.
Saj se da še na kak drug način doseč, da otrok osvoji zastavljeno lekcijo kot pa, da ga brutalno kaznuje za vsako malenkost…
Zanj je kazen že to, da ne nadaljuje s svojim početjem, je dovolj, a nekaterim ne uspeva niti to.[/quote]
Saj si ti napisal, da je kdorkoli, ki poskuša vzgajat otroka z razlago butelj (ali pa buhtelj, ne vem zdaj točno, ni važno). Ti imaš to težavo, da misliš, da so vsi otroci, ki izhajajo iz premožnih družin tako ali tako potencialni mamilaši in kaznjenci. Podobno tistemu, ko so meni razlagali starši (ker namreč izviram iz precej revne družine), in mi ves čas dopovedovali, da so oni drugi resda bogatejši, a jim zato kaj drugega manjka, ker da nimajo vsi vse in da so zagotovo nesrečni. No, en čas sem jim še celo verjela, dokler nisem ugotovila, da so tudi tisti, ki imajo več kot mi, čisto spodobno srečni. Tako tudi ni nujno, da so vsi tisti, ki imajo denar tajkuni. Ne hodi v skrajnosti no :))
Danes nimam časa, ker mi ves dan na vratih zvonijo pustne maske in ker sem jaz prijazna mamica se vsake maske primerno ustrašim, kot se za tako grozne maske spodobi in delim bonbončke vsem tem malim razvajenčkom, preoblečenim v hudičke, godzile in čarovnice. Daj ti, namesto mene, pliiiiiz :))
Odvisno od situacije. V vsem prav gotovo ne uspejo. Sem prepričan, da imajo težave vsaj v osebnih odnosih.[/quote]
A ja? Zato ker vedo kaj hočejo?[/quote]
Mar ne ve vsak ali pa vsaj misli, da ve? Lepo je, če veš, ampak to ti nič ne pomaga, če se tvoj partner s tem ne strinja. Če nekdo verjame, da mora bit vedno vse po njegovo in se mu morajo drugi prilagajat, tudi lahko reče, da ve, kaj hoče. Vendar, kdo bo s takim človekom v odnosu zadovoljen? Na misel mi pride nekdo, ki je njegovo nasprotje, ki se je vedno v vsem prilagajal, vendar se sprašujem, če je tak odnos resnično lahko tudi zadovoljiv za oba.
Sej na svoj način ima prav.
Kdor ve, kaj hoče, mogoče težje najde. Kdor ne ve, kaj hoče, je itak z vsem zadovoljen.[/quote]
Vzel si dva ekstrema, kjer menim, da nihče ni zadovoljen, dokler se iz svojega ekstrema ne “usredini”. Ker prvi ne najde (zaradi previsokih zahtev), drugi pa vzame, kar mu je ponujeno in ne to, kar si resnično želi. Tako. 🙂
A ja? Zato ker vedo kaj hočejo?[/quote]
Mar ne ve vsak ali pa vsaj misli, da ve? Lepo je, če veš, ampak to ti nič ne pomaga, če se tvoj partner s tem ne strinja. Če nekdo verjame, da mora bit vedno vse po njegovo in se mu morajo drugi prilagajat, tudi lahko reče, da ve, kaj hoče. Vendar, kdo bo s takim človekom v odnosu zadovoljen? Na misel mi pride nekdo, ki je njegovo nasprotje, ki se je vedno v vsem prilagajal, vendar se sprašujem, če je tak odnos resnično lahko tudi zadovoljiv za oba.[/quote]
Marko, jaz točno vem kaj hočem od partnerja. To pa je, da se ne strinja z mano (zgolj zato, ker je moj partner), ampak da ima svoje stališče, svoje mnenje, da razmišlja s svojo glavo. Takšnega imam in zdi se, da sva oba zadovoljna v odnosu. sicer močno dvomim, da bi v odnosu vztrajala (oba). Ne vem zakaj se ti zdi, da je v odnosu dveh vedno tako, da eden ve kaj hoče, drugi pa mora biti pohleven? On tudi ve kaj hoče. Noče žensko, ki bi mu vsepovprek kimala..
Mar ne ve vsak ali pa vsaj misli, da ve? Lepo je, če veš, ampak to ti nič ne pomaga, če se tvoj partner s tem ne strinja. Če nekdo verjame, da mora bit vedno vse po njegovo in se mu morajo drugi prilagajat, tudi lahko reče, da ve, kaj hoče. Vendar, kdo bo s takim človekom v odnosu zadovoljen? Na misel mi pride nekdo, ki je njegovo nasprotje, ki se je vedno v vsem prilagajal, vendar se sprašujem, če je tak odnos resnično lahko tudi zadovoljiv za oba.[/quote]
Marko, jaz točno vem kaj hočem od partnerja. To pa je, da se ne strinja z mano (zgolj zato, ker je moj partner), ampak da ima svoje stališče, svoje mnenje, da razmišlja s svojo glavo. Takšnega imam in zdi se, da sva oba zadovoljna v odnosu. sicer močno dvomim, da bi v odnosu vztrajala (oba). Ne vem zakaj se ti zdi, da je v odnosu dveh vedno tako, da eden ve kaj hoče, drugi pa mora biti pohleven? On tudi ve kaj hoče. Noče žensko, ki bi mu vsepovprek kimala..[/quote]
To je super! 🙂 Problem teh debat je, ker izpostavljamo neke ekstreme, da poudarimo bistvo in potem se malo izgubimo. 🙂
Sej na svoj način ima prav.
Kdor ve, kaj hoče, mogoče težje najde. Kdor ne ve, kaj hoče, je itak z vsem zadovoljen.[/quote]
Vzel si dva ekstrema, kjer menim, da nihče ni zadovoljen, dokler se iz svojega ekstrema ne “usredini”. Ker prvi ne najde (zaradi previsokih zahtev), drugi pa vzame, kar mu je ponujeno in ne to, kar si resnično želi. Tako. :)[/quote]
Haha, tole mi je pa sploh smešno Marko. Kako ni zadovoljen?
Hočeš reči, da ker prvi ne najde, nekaj zamuja? Nič ne zamuja, če še ni našel. Saj tisto, kar naj bi zamudil tako ali tako ne bi dosegel s komerkoli …
Saj nisem pisal o tem, da se otrokom ne sme postavljati mej. Povedal sem, da je dobro, če se ob tem še otroku razloži zakaj česa ne sme. Seveda na njemu razumljiv način.
Enoletni otrok res ne razume besed. Razume pa jih 3-letni. Na primer, otroku poveš, da ne sme hoditi na mizo, ker lahko pade in ga bo to bolelo.
Na takšen način imajo tvoje besede večjo moč, ker otrok že pozna bolečino in kaj to pomeni, če pade.
In se strinjam, da je pri postavljanju mej treba biti dosleden ter jih prakticirati že od začetka. Ne šele takrat, ko imamo težave zaradi popuščanja.
En takšen primer, je sedenje otroka v nakupovalnem vozičku. Če otroka že od samega začetka navajaš na to, da se sedi v vozičku, da sam nimaš problemov s tem, ko ga je treba loviti po trgovini, bo otrok že sam izrazil željo, da bo sedel v vozičku.
Ker to sprejme kot neko dejstvo.
Če pa tega ne prakticiraš redno, ker se ti ne zdi pomembno, pa imaš vedno borbe in prepire z otrokom, ker otrok seveda raje prosto skače po trgovini in razmetava stvari. Mati pa se jezi nad nevzgojenim otrokom. 🙂
Se ne strinjam oz samo delno.
Najbolj vodljivi so ravno tisti, ki s svojim uporom dosežejo “vse”. Tistim ostane občutek večvrednosti, ga ne prerastejo in se celo življenje “mečejo po tleh”, da izsilijo svoje, ker preprosto rabijo bit nekaj več, iščejo ta občutek večvrednosti, kar s pridom izkorišča “sodobna družba”, ki jim prodaja te občutke v novih fensi coticah, čeveljcih, torbicah, parfumih, hrani, vozilih….itd itd. Vsi lepo vodeni pa še sami ne vedo od koga, hodijo v službo in plačujejo masten kredit ali so pa vzvišeni povzpetniki, ki jim ni nerodno tebi izpulit zadnji cent iz žepa za x novotarijo, ki si ga šparala, da si boš kupila skorjo kruha….[/quote]
Oprosti, ampak ti imaš eno zmotno mišljenje, da je treba otroke vzgajati samo ob “kruhu in vodi”, ker je to edini pravi recept, da postanejo normalni. ??
No, zelo se motiš.[/quote]
On zagovarja bolj vojaško “železno roko” po Vesni Godini, ti pa permisivno vzgojo v ameriškem stilu “otrokov prijatelj”. 🙂 Katere metode ubrati (v danem trenutku), je verjetno tudi veliko odvisno od značaj otroka.
Metanje po tleh ni znak “ne-vodljivosti” ali uporništva ali moči značaja….to je samo totalna
neiznajdljivost glede reševanja problemov. Če metanje po tleh deluje, potem pač ni treba nič
drugega….kot zatežiti vsem okoli sebe, da na silo dosežeš svoje. Lepa popotnica za življenje….
Jaz mojih nisem vzgajala s trdo roko, dobili so sicer navodila, ampak če so me Z ARGUMENTI
prepričali, da je po njihovo boljše, potem smo se lahko zmenili.
Ja, je bilo utrudljivo, ko sta ves čas iskala variante, kako me prepričati, tudi ko RES ni bilo možno…
in bila pri tem res neutrudno (in včasih zabavno) iznajdljiva….
Metanja po tleh pa nismo tolerirali niti za hip. To ni način komunikacije in to sta dojela že pri dveh letih
ali celo že prej….[/quote]
Seveda, gre za izsiljevanje staršev, če se meče po tleh in dere na vse pretege.
Pameten starš se ne odzove na tovrstne poskuse manipuliranja in ga ignorira,
Jaz jih tudi obožujem in hkrati ignoriram, ker ne želim,
da se otrok nauči,
da lahko z izsiljevanjem vse dobi. 🙂
Ker takšni, ki odrastejo s prepričanjem, da je dovolj le biti dovolj vztrajen pri svojem izsiljevanju, prav tako pristanejo pri raznih terapevtih, ker so zaradi razočaranja, potem še bolj zafrustrirani, ker jim drugi ne popuščajo.
Jaz jih tudi obožujem in hkrati ignoriram, ker ne želim,
da se otrok nauči,
da lahko z izsiljevanjem vse dobi. 🙂
Ker takšni, ki odrastejo s prepričanjem, da je dovolj le biti dovolj vztrajen pri svojem izsiljevanju, prav tako pristanejo pri raznih terapevtih, ker so zaradi razočaranja, potem še bolj zafrustrirani, ker jim drugi ne popuščajo.[/quote]
No problem, da kdo konča pri terapevtu, ampak problem je v tem, da je veliko takih, ki ne, pa bi morali! 😉
Ok, se strinjam.
Imam občutek, da se tu smatra postavljanje mej in branjenje le teh kot nujno skrajno agresivno dejanje pri katerem je treba otroka sesut na tla, če si le upa kako pisnit sebi v bran.
Saj se da še na kak drug način doseč, da otrok osvoji zastavljeno lekcijo kot pa, da ga brutalno kaznuje za vsako malenkost…
Zanj je kazen že to, da ne nadaljuje s svojim početjem, je dovolj, a nekaterim ne uspeva niti to.[/quote]
Saj si ti napisal, da je kdorkoli, ki poskuša vzgajat otroka z razlago butelj (ali pa buhtelj, ne vem zdaj točno, ni važno). Ti imaš to težavo, da misliš, da so vsi otroci, ki izhajajo iz premožnih družin tako ali tako potencialni mamilaši in kaznjenci. Podobno tistemu, ko so meni razlagali starši (ker namreč izviram iz precej revne družine), in mi ves čas dopovedovali, da so oni drugi resda bogatejši, a jim zato kaj drugega manjka, ker da nimajo vsi vse in da so zagotovo nesrečni. No, en čas sem jim še celo verjela, dokler nisem ugotovila, da so tudi tisti, ki imajo več kot mi, čisto spodobno srečni. Tako tudi ni nujno, da so vsi tisti, ki imajo denar tajkuni. Ne hodi v skrajnosti no :))[/quote]Ok, očitno sem preveč posplošeno napisal ali si pa ti tako (zanalašč) prebrala ;).
Seveda je pomembno, da mu razložiš na njemu razumljiv način, a “njemu razumljiv način” pri 1,5letnem in 15 letnem je razlika.
Ne moreš samo z lepimi besedami doseč, da te bo 1,5letni ubogal, ker v njih enostavno ne bo razbral namena, če ne bodo podprte z ustrezno mimiko telesa. Enostavno ne gre, še sploh če se malemu naprej dopušča, da počne stvari, ki jih naj ne bi počel.
Nimam te težave, ki mi jo pripisuješ. Imajo jo starši, ki svojim otrokom “privoščijo sve i svašta“, ko pride čas, ko jim tega več ne morejo privoščit. Takrat otrok zahteva, ker smatra, da mu nekaj pripada, nima pa empatije do starša, ker mu je s takim načinom, ko mu vedno puščajo “izbiro” niso mogli privzgojit. In sploh ni nujno, da so to ljudje, ki imajo veliko denarja. Včasih je mera polna in je nesmiselno otroku še karkoli razlagat in je treba ubogat, ko se nekaj reče/zahteva od njega. Brez nadaljnje debate!
Ni izbire, pika.
Podala si primer, da se otrok “ne zna odločit” kaj bi pil, ko mu ponudiš izbiro. Lahko je zgolj začuden nad tvojo ponudbo, ker je njemu samoumevno, da se za pogasit žejo uporabi navadna voda. Za potešit tako osnovno potrebo ne rabiš umetno oslajeno in umetno aromatizirano (rakotvorno) pijačo, ki si jo ti imela mogoče na zalogi. V to, da se žejo gasi na tak način, te je nekdo (podmuklo) prepričal, ki je imel nek drug interes 😉 Mal so te naplahtali z izbiro in ti si jim verjela….. :)))
Razen če si ponujala stvari, ki si jih sama pripravila kot nap domač sok, kompot…itd
Ljudje, ki “imajo vedno izbiro” pri tako osnovnih potrebah, ko jim niso jasni neki osnovni pojmi (ki naj bi jih osvojili v otroštvu), so precej težavni v raznih odnosih z drugimi in dvomim, da bi tebi bil všeč nekdo, ki bi poleg tebe (nap. s trebuhom 😉 izbiral še xy potencialnih kandidatk.
Strinjam se, da je treba upoštevati tudi otrokov značaj, ampak samo v tistem delu, da moramo včasih ubrati “trše” metode pregovarjanja. Vojaške vzgoje si pa noben otrok ne zasluži.
Ma ja, v bistvu je najbolje vse skupaj ignorirati. Saj če žena pi*daka jo je tudi najbolje ignorirati. Navsezadnje jo imaš rad in to bi nekako moralo zadostovati, kajne?
E moji fantiči, če bi kdaj kateri izmed vas sedel po turško k otroku in se pogovoril, ali pa prisluhnil ženi, to še ne bi pomenilo, da ste slabiči ali skopljenci.
Zato pa prihaja do ženskih varanj.
Ker so taki dobrodušni moški itak prepričani, da je ženske muhe najbolje ignorirati, ker je njim to vse brezveze, glavno, da se imata rada, ker se po vsej evrjetnosti tudi z žensko ne znajo pogovarjati, če se z otrokom ne znajo..
Potem se pa nekega dne zbude sredi čustvenih ruševin in se sprašujejo, kaj se je zgodilo.
Strinjam se, da je treba upoštevati tudi otrokov značaj, ampak samo v tistem delu, da moramo včasih ubrati “trše” metode pregovarjanja. Vojaške vzgoje si pa noben otrok ne zasluži.
Ma ja, v bistvu je najbolje vse skupaj ignorirati. Saj če žena pi*daka jo je tudi najbolje ignorirati. Navsezadnje jo imaš rad in to bi nekako moralo zadostovati, kajne?
E moji fantiči, če bi kdaj kateri izmed vas sedel po turško k otroku in se pogovoril, ali pa prisluhnil ženi, to še ne bi pomenilo, da ste slabiči ali skopljenci.[/quote]Veš kaj, da se meni vrže mali sred trgovine po tleh je zadnja stvar te, da bi se k njemu sedel po turško in mu karkoli razlagal. NO GO!
V takih primerih je očitno, da te mali ne spoštuje, niti pod razno ne in ne vem zakaj bi bilo narobe, če se tudi sam sooči z nespoštovanjem v enaki meri? Naj ve, da se taka stvar enostavno NE tolerira, da to NI sprejemljivo obnašanje in da na ta način ne bo deležen razumevanje. Bo prihodnjič razmišljal predno si bo dovolil tako nepremišljeno dejanje.
Ne vem, če bi se ti nap držala kakih pravil na cesti, če bi se ob prekršku k tebi po turško usedel policaj in te prepričeval, da se to ne dela tako…. :))) Sploh pa zaradi tega ne bi spreminjala svojega načina razmišljanja, kar se pričakuje od otroka.
Zakaj v skrajnost? Da se dokaže…..kaj?
Če si samo pogledaš kakšni otroci podležejo drogam, tisti ki so gor rasli ob “kruhu in vodi” ali oni “normalni”, ki so jim starši “privoščili še marmelado po njihovem izboru”?
Zagovarjam to, da je starš tisti, ki otroku postavlja pogoje in meje, ki se jih spoštuje in ne obratno.
Se ne strinjam s tem, da pišče več od koklje ve….[/quote]
Oh, lepo te prosim… Če bo otrok podlegel drogam pa res ni odvisno od tega “kakšno marmelado je jedel”. Drogam podležejo otroci iz takšnih in drugačnih družin, razlika je samo v tem, da bo tisti iz bogatejše mogoče dlje časa saugal pauder, oni drugi pa se bo spravil naravnost nad svoje žile.[/quote]
Na podlagi mojih opažanj bi ljudi, ki “podležejo drogam”, lahko razdelila na dve skupini – tisti, ki imajo potrebo po tem, da njihova (psihična) bolečina otopi, zelo pogosto pristanejo na heroinu, tisti, ki imajo potrebo po “filanju praznine”, pa izberejo kokain, speed, MDMA (ecstasy) ipd.
Kruh, voda in marmelada tu nimajo kakšne relevantne veze, pač pa prisotnost in odsotnost ljubezni, podpore, zaupanja in spoštovanje otroka kot individuuma.
Vzel si dva ekstrema, kjer menim, da nihče ni zadovoljen, dokler se iz svojega ekstrema ne “usredini”. Ker prvi ne najde (zaradi previsokih zahtev), drugi pa vzame, kar mu je ponujeno in ne to, kar si resnično želi. Tako. :)[/quote]
Haha, tole mi je pa sploh smešno Marko. Kako ni zadovoljen?
Hočeš reči, da ker prvi ne najde, nekaj zamuja? Nič ne zamuja, če še ni našel. Saj tisto, kar naj bi zamudil tako ali tako ne bi dosegel s komerkoli …[/quote]
Hja, to veva ti in jaz, vprašanje pa je, če on vidi in čuti tako.
Oh, lepo te prosim… Če bo otrok podlegel drogam pa res ni odvisno od tega “kakšno marmelado je jedel”. Drogam podležejo otroci iz takšnih in drugačnih družin, razlika je samo v tem, da bo tisti iz bogatejše mogoče dlje časa saugal pauder, oni drugi pa se bo spravil naravnost nad svoje žile.[/quote]
Na podlagi mojih opažanj bi ljudi, ki “podležejo drogam”, lahko razdelila na dve skupini – tisti, ki imajo potrebo po tem, da njihova (psihična) bolečina otopi, zelo pogosto pristanejo na heroinu, tisti, ki imajo potrebo po “filanju praznine”, pa izberejo kokain, speed, MDMA (ecstasy) ipd.
Kruh, voda in marmelada tu nimajo kakšne relevantne veze, pač pa prisotnost in odsotnost ljubezni, podpore, zaupanja in spoštovanje otroka kot individuuma.[/quote]Bi se lahko strinjal.
Nekateri pač mislijo, da otroku izkazujejo vse našteto, če mu dajejo na izbiro različne kruhe, vode in marmelade…. 😉
Se strinjam. Pa še malo ploskam zraven.[/quote]Jaz sem pa zgrožen ob takih dogodkih, ker ne razumem kako so ljudje lahko tako slepi, da spregledajo vse predznake, ki pripeljejo do takega rezultata, ko otrok izkoristi še skrajno možnost, ki se jo lahko izmisli, da opozori nase….. 🙁
Forum je zaprt za komentiranje.