Smo odrasli?
Ni res, da hočejo, ampak je to ravno tisto kar On_ poudarja, da ne vejo kje začet in kako se lotit spremembe, zato pač krivijo druge, pa usodo, nesrečo itn.[/quote]
Zato sem rekla, da se ne da vseh rešiti:). Nekaterim so se ti vzorci tako podzavestno zasidrali in ker vedno vidijo le sebe ter nikoli drugih, so takšni kot so. Saj najdejo sebi enake:).
Ni res, da hočejo, ampak je to ravno tisto kar On_ poudarja, da ne vejo kje začet in kako se lotit spremembe, zato pač krivijo druge, pa usodo, nesrečo itn.[/quote]
Zato sem rekla, da se ne da vseh rešiti:). Nekaterim so se ti vzorci tako podzavestno zasidrali in ker vedno vidijo le sebe ter nikoli drugih, so takšni kot so. Saj najdejo sebi enake:).[/quote]
In ravno zato je potrebno bodoče starše na to opozarjati, da preprečimo čimveč takih nesrečnih zgdob. 😉
Zato sem rekla, da se ne da vseh rešiti:). Nekaterim so se ti vzorci tako podzavestno zasidrali in ker vedno vidijo le sebe ter nikoli drugih, so takšni kot so. Saj najdejo sebi enake:).[/quote]
In ravno zato je potrebno bodoče starše na to opozarjati, da preprečimo čimveč takih nesrečnih zgdob. ;)[/quote]“Bodoči starši” točno vedo kako pa kaj, a ko res postanejo starši se premnogim svet podira pred očmi pa niti ne opazijo, žal.
Frustracija je le odziv na neko situacijo. In odziv je prirojena lastnost.
Če bi starši res otroku v vsem ugodili, potem ne bi otrok bil nikoli zafrustriran. A še to ne pomeni, da v njem ni te lastnosti in bo zato toliko bolj v odrasli dobi zafrustriran, ker se ne bo vedel soočiti in pravilno reagirati na svojo frustracijo.
Starša ga nista naučila frustracije, saj se z zafrustriranostjo srečujejo že majhni otroci, stari 2-3 let.
Starša ga lahko le naučita, da otrok sam začne razumeti, da ne more imeti vsega. Torej sta ga naučila kontroliranja svojih čustvenih odzivov.
Enoletnemu otroku ne moreš odrekati tistih par osnovnih potreb, ki jih ima. Zato otrok dobi vtis, da je nekaj normalnega, da so njegove želje uslišane. Pozneje pa se otrok mora naučiti kontrolirati svoja čustva, pa naj bo jeza, frustracija….Ter ob tem razumeti, da svet ne obstaja zaradi njega in njegovih želja, ampak, da je smisel njegovega obstoja to, da sam pomaga ustvarjati svet, da bo zadostil svojim željam in potrebam.
Seveda je razlog pomemben. Ne moreš popraviti neke zadeve, če ne veš kje je okvara.
Potrebno je vedeti, s čim si ustvarjamo svoje težave. Vedno so to neka prepričanja, misli, določeni odzivi na situacije, ki vedno znova in znova sprožijo in potrjujejo našo resnico.
Ah daj noooo… ne bit tako črnogleda, boš splašila vse “bodoče starše”…. :)))
Kako pa buhtelj ve, da je buhtel? Mu ti poveš, postaviš diagnozo in predpišeš zdravila? :)[/quote]
Ne, jst se s tovrstnimi pacienti ne ukvarjam več:). Bližnji ga napotijo k psihiatru:))). Ampak, ker je on buhtelj, seveda ne gre. In je začaran krog:)).
In ravno zato je potrebno bodoče starše na to opozarjati, da preprečimo čimveč takih nesrečnih zgdob. ;)[/quote]“Bodoči starši” točno vedo kako pa kaj, a ko res postanejo starši se premnogim svet podira pred očmi pa niti ne opazijo, žal.[/quote]
Misliš, da res vedo ali samo oni mislijo, da vedo? To je velika razlika!
Se mi zdi, da je GF ena takšna mala hudička. :))
Res ne vem, kako starši niso tega z vzgojo preprečili. :)[/quote]
A tako:)). Dobro, da si mi povedal, ker do zdaj tega nisem videla:)). Umakni no tolele ogledalo, ker se mi blešči:)).[/quote]
Pa si daj sončna očala gor, če si ti blešči. :))
Razlog je seveda v tem, ker ne poznajo odgovornosti. Starši so jim nehote vcepili občutek pomilovanja, zaradi lastnega občutka krivde in s tem znižali njihovo sposobnost, da v svoje življenje vložijo nek trud, da pri sebi kaj spremenijo. Takšen otrok živi v prepričanju, da so drugi krivi za težave in je zato težko z njimi, ker vsaka zahteva, da sami kaj spremenijo v njih vzbudi občutek žrtve ter še več samopomilovanja.
Frustracija je le odziv na neko situacijo. In odziv je prirojena lastnost.
Če bi starši res otroku v vsem ugodili, potem ne bi otrok bil nikoli zafrustriran. A še to ne pomeni, da v njem ni te lastnosti in bo zato toliko bolj v odrasli dobi zafrustriran, ker se ne bo vedel soočiti in pravilno reagirati na svojo frustracijo.
Starša ga nista naučila frustracije, saj se z zafrustriranostjo srečujejo že majhni otroci, stari 2-3 let.
Starša ga lahko le naučita, da otrok sam začne razumeti, da ne more imeti vsega. Torej sta ga naučila kontroliranja svojih čustvenih odzivov.
Enoletnemu otroku ne moreš odrekati tistih par osnovnih potreb, ki jih ima. Zato otrok dobi vtis, da je nekaj normalnega, da so njegove želje uslišane. Pozneje pa se otrok mora naučiti kontrolirati svoja čustva, pa naj bo jeza, frustracija….Ter ob tem razumeti, da svet ne obstaja zaradi njega in njegovih želja, ampak, da je smisel njegovega obstoja to, da sam pomaga ustvarjati svet, da bo zadostil svojim željam in potrebam.
Seveda je razlog pomemben. Ne moreš popraviti neke zadeve, če ne veš kje je okvara.
Potrebno je vedeti, s čim si ustvarjamo svoje težave. Vedno so to neka prepričanja, misli, določeni odzivi na situacije, ki vedno znova in znova sprožijo in potrjujejo našo resnico.[/quote]Odziv je prirojena lastnost. OK
Če se mali noče obleč in se upira je to prirojeno? Ne bi rekel.
Že pri letu se otrokove želje razlikujejo od njegovih resničnih potreb in če starši ne postavijo mej se otrok nima s čim soočat, kar je glavni del težave in logično nima pogojev, da mali kdaj umsko odraste.
Težave niso pri otroku, težave so pri starših, ker od otrok “ničesar” ne zahtevajo, ker si raje izmišljujejo izgovore za otrokovo neprimerno vedenje kot, da bi otroka pripravili na to da bi nekoč samostojna oseba.
Napake staršev kasneje itak plačujejo njihovi otroci….
Frustracija je le odziv na neko situacijo. In odziv je prirojena lastnost.
Če bi starši res otroku v vsem ugodili, potem ne bi otrok bil nikoli zafrustriran. A še to ne pomeni, da v njem ni te lastnosti in bo zato toliko bolj v odrasli dobi zafrustriran, ker se ne bo vedel soočiti in pravilno reagirati na svojo frustracijo.
Starša ga nista naučila frustracije, saj se z zafrustriranostjo srečujejo že majhni otroci, stari 2-3 let.
Starša ga lahko le naučita, da otrok sam začne razumeti, da ne more imeti vsega. Torej sta ga naučila kontroliranja svojih čustvenih odzivov.
Enoletnemu otroku ne moreš odrekati tistih par osnovnih potreb, ki jih ima. Zato otrok dobi vtis, da je nekaj normalnega, da so njegove želje uslišane. Pozneje pa se otrok mora naučiti kontrolirati svoja čustva, pa naj bo jeza, frustracija….Ter ob tem razumeti, da svet ne obstaja zaradi njega in njegovih želja, ampak, da je smisel njegovega obstoja to, da sam pomaga ustvarjati svet, da bo zadostil svojim željam in potrebam.
Seveda je razlog pomemben. Ne moreš popraviti neke zadeve, če ne veš kje je okvara.
Potrebno je vedeti, s čim si ustvarjamo svoje težave. Vedno so to neka prepričanja, misli, določeni odzivi na situacije, ki vedno znova in znova sprožijo in potrjujejo našo resnico.[/quote]
Vedno se postavlja vprašanje, kaj je pridobljeno oz. prirojeno. Ko nekaj ne želimo videti kot del naše “napake” je seveda prirojeno:).
Tisti starši, ki otroku ugodijo v vsem, ga naredijo zafrustriranega. Otrok potrebuje meje, okvirje, ker mu to zagotavlja tudi določeno varnost. V kolikor mu vse dopuščaš, je slej kot prej zbegan in niti nima več želja oz. ker mu je vse skupaj zelo lahko dosegljivo, postane apatičen, slabe volje, nejevoljen, skratka zafrustriran.
Otrokom glede na starost približuješ zahteve in ga učiš obnašanja. Tudi enoletnemu otroku, s tem da je to bolj prikazano skozi igro in ni še nekih posebnih sankcij, ker jih v tem obdobju otrok še ne bi razumel.
Ne vem, če je smisel življenja zgolj v zadoščenju svojih želja in potreb:). Če bi to držalo, bi potem toleriral male vragce:)). Smisel je v tem, da vidiš še kaj izven sebe in te to osrečuje:).
Meni ni problem postavljati mej. Problem je, ker ženske ponavadi niste tako dosledne in se vam otrok zasmili. 🙂
Zgleda, da so ga naredili zafrustriranega, niso pa ga naučili čustvenega odziva, ki mu rečemo frustracija.
Naredili pa so ga zato, ker je otrok s svojo trmo in frustracijami, ki so jo starši doživljali, kot otrokovo krizo in trpljenje, popuščali. Tako je otrok, namesto, da bi reguliral svojo frustracijo, začel to razvijati in izpopolnjevati, ker mu je to način za doseganje pozornosti in izpolnitev želja.
Vsak otrok preizkuša meje in išče načine za pozornost. Izpopolni pa tiste, ki mu dajo željen rezultat.
Seveda je. Je izraz njegove individualnosti in subjektivnosti.
Otrok ni robot, ki bi ga bilo možno sprogramirati, da bi vedno želel isto, kot mi.
Seveda morajo starši od otroka marsikaj zahtevati. A to še ne pomeni, da otrok ne bo imel svojih želja in odpora. S postavljanjem mej in takšnim in drugačnim kaznovanjem, se bo primoran naučiti tlačiti svoje občutke, da bo zaradi strahu pred kaznijo zadostil željam staršev.
Zato je še kako pomembno, da otroku razložimo zakaj nekaj mora storiti, da z razumevanjem deluje in kontrolira svoje želje.
Če bo otrok občutil pomanjkanje ljubezni ob postavljanju mej, bo prej ali slej izbruhnil in počel na skrivaj vse tisto, kar prej zaradi strahu ni smel.
Izbral si bo pokvarjeno družbo, starše pa ignoriral.
:)))) Zdaj si povedal vse:). Copata:))).[/quote]
Zakaj pa copata ?
Misliš, da ona mene spreminja ? 🙂 Jaz sem prav tako odrasel.[/quote]
Ves čas se o tem pogovarjamo, kako v odnosu rasteš. Če mi rečeš, da se pri vzgoji razhajata oz. ne želiš, nočeš posegati v partnerkine odločitve, ker ona ima svoj prav, ti pa svojega…what?:) Je tako na vseh področjih?:)
Na vseh področjih seveda ne. Pa ti misliš, da se morata partnerja v vsem strinjati in imeti enake poglede ?
Potem veliko sreče pri iskanju popolnega. 🙂
Ali pa prave copate, ki se bo vedno strinjal s tabo. :)[/quote]
To me vi ves čas prepričujete v to:)). Meni je jasno:). Ampak vidva se s tvojo krešeta pri vzgoji otrok, kar se mi zdi narobe. Ravno tu morajo biti starši najbolj usklajeni.
Gotovo ni najbolje, če se starša pri vzgoji razhajata, saj je otrok lahko zmeden. Je pa težko, če nihče od staršev ne odstopa od svojih prepričanj, ker meni, da je njegovo boljše za otroka. Problem je predvsem, ker se otrok sooča z obema in dobiva mešane signale. Bi rekel, da je to “dober” recept kako vzgojiti neodločno osebnost.
Gotovo ni najbolje, če se starša pri vzgoji razhajata, saj je otrok lahko zmeden. Je pa težko, če nihče od staršev ne odstopa od svojih prepričanj, ker meni, da je njegovo boljše za otroka. Problem je predvsem, ker se otrok sooča z obema in dobiva mešane signale. Bi rekel, da je to “dober” recept kako vzgojiti neodločno osebnost.[/quote]
A bejž no, a res?:)))
Zdaj sem malo zmedena, ker se je Robiju zareklo:))). Nisi mi odgovoril na vprašanje, ki je na prejšnji strani:)).
Gotovo ni najbolje, če se starša pri vzgoji razhajata, saj je otrok lahko zmeden. Je pa težko, če nihče od staršev ne odstopa od svojih prepričanj, ker meni, da je njegovo boljše za otroka. Problem je predvsem, ker se otrok sooča z obema in dobiva mešane signale. Bi rekel, da je to “dober” recept kako vzgojiti neodločno osebnost.[/quote]
Še nekaj…otrok niti ni toliko zmeden kot da išče krivine:)). Za otroka je razhajanje staršev pri vzgoji odlično izhodišče za manipuliranje in izkoriščanje takšnih slabih momentov. Otrok je še kako odločen, kaj želi imeti:).
Gotovo ni najbolje, če se starša pri vzgoji razhajata, saj je otrok lahko zmeden. Je pa težko, če nihče od staršev ne odstopa od svojih prepričanj, ker meni, da je njegovo boljše za otroka. Problem je predvsem, ker se otrok sooča z obema in dobiva mešane signale. Bi rekel, da je to “dober” recept kako vzgojiti neodločno osebnost.[/quote]
A bejž no, a res?:)))
Zdaj sem malo zmedena, ker se je Robiju zareklo:))). Nisi mi odgovoril na vprašanje, ki je na prejšnji strani:)).[/quote]
Vidiš, še tebe odraslo osebo zmede. 🙂 Pusti tista osebna vprašanja, to nobenega ne zanima in samo kvari debato. 🙂
Si pa zahtevna (razvajena), če misliš, da boš kar tako dobila odgovor na vsako vprašanje. 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.