Službe

Kako ste zadovoljni z svojo službo ter nadrejenimi?
Jaz delam večino v popoldanskem času kjer sem pod nenehnim pritiskom nadrejenih, ki me psihirajo za vsako malenkost. Službo imam za določen čas, seveda iščem zaposlitev drugje, ker odnosa kakršen je tu, še doživela nisem nikjer:( sEVEda denar potrebujem, zdravje in pa čas z majhnim otrokom pa mi pomenita vseeno več. Naj omenim da imam doma malega otroka, ki ga nevidim skoraj nič:( Še bolj pa me muči ta odnos, in zaradi tega odpor do prihajanja na delo;( Bi se pustili nadrejenim? Jaz sem namreč taka da se ne znam postavit zase in posledično to marsikje izkoriščajo. Bi delali nekje z odporom zaradi denarja ali bi živeli z eno plačo do primerne zaposlitve?

Zaenkrat sem zadovoljen..Z nadrejenimi pa niti nimam nekega stika. Delam samostojno in odločam sam koliko bom delal.

Jaz sem alergičen na izkoriščanje in ne bi prenašal psihiranja.

Zvezdana Sonček..Ne se pustit…Postavi meje tako sebi, kot drugim…Bolje biti z eno plačo, kot pa zboleti zaradi psihičnega pritiska.

Kje ni stresno? Moj edini nasvet je, da se sooči z vsemi svojimi dvomi, strahovi, šibkostjo in delaj na tem, da boš kos stresu in manj prijetnim ljudem, ki te obkrožajo.

Poglej si podrobno tisti del pogodbe kjer piše opis del in nalog in se ga drži dosledno, ostalo ni tvoja briga pa če se vse podira okoli tebe….
Je mučno samo te “izšolajo” tako, prijatelje si pa išči zunaj službe

Delaj na tem, kjer si šibka. Izrabi to situacijo kot poligon za učenje, torej da se odzoveš, da poveš to, s čimer se ne strinjaš, da ne narediš nečesa, če vidiš, da te izkoriščajo….

Kaj pa zadnja rubrika pod ostalo: po navodilu nadrejenega:).

Nekateri ljudje so ustvarjeni, da delajo zgolj tisto, kar se od njih pričakuje in nič več (kvečjemu manj). Doslednost ni nujno dobra in v današnjih časih se pričakuje, da daješ več kot so okvirji pogodb. To ne pomeni, da se raztrgaš za vsako ceno, ampak da delaš po svojih najboljših močeh. In če vidiš nepravilnosti, škodo ki se dela, lahko vsaj posredno narediš kaj v smeri izboljšav. Mene moti brezbrižnost in to, da se ljudje brigajo le za sebe. Drži se načela, če ne moreš narediti nič dobrega, da ne naredi tudi nič slabega. Sem pa prepričana, da lahko v vsaki stvari pustiš vsaj ščepec dobrega:).

Kaj pa zadnja rubrika pod ostalo: po navodilu nadrejenega:).

Nekateri ljudje so ustvarjeni, da delajo zgolj tisto, kar se od njih pričakuje in nič več (kvečjemu manj). Doslednost ni nujno dobra in v današnjih časih se pričakuje, da daješ več kot so okvirji pogodb. To ne pomeni, da se raztrgaš za vsako ceno, ampak da delaš po svojih najboljših močeh. In če vidiš nepravilnosti, škodo ki se dela, lahko vsaj posredno narediš kaj v smeri izboljšav. Mene moti brezbrižnost in to, da se ljudje brigajo le za sebe. Drži se načela, če ne moreš narediti nič dobrega, da ne naredi tudi nič slabega. Sem pa prepričana, da lahko v vsaki stvari pustiš vsaj ščepec dobrega:).[/quote]Goldfish se strinjam s tabo do vsake črke posebej samo, ko delaš v okolju, ko te nekdo očitno je***e v glavo iz lastne zlobe, nezrelosti, kompleksa večvrednosti…..itd,itd si ne moreš kaj, da se ne bi držal točno tistega in samo tistega, kar piše pod opis del in nalog in za vsako je*arijo jih seznaniš s svojim opisom del in nalog in mogoče še povprašaš po njihovih opisih del in nalog….. Muka, ampak, če želiš nekako preživet v takem okolju, kjer so dobri medsebojni odnosi nek neznan pojem potem jaz ne vidim druge rešitve kot to + da si iščeš neko drugo zaposlitev.
Saj delovna razmerja temeljijo ne teh pogodbah, kjer je definirano kaj kdo in kako dela, pika. Saj nismo neka družba za šankom, kjer je dovoljeno nekaj kar izvira iz naše osebnosti, ali pač?
Ja nekateri se res obnašajo kot da je nekdo prišel na šiht in si ga bodo drugi privoščili v smislu, da se mu pokaže ko je jači….

Kje pa delaš, v trgovini morda?

Povej kaj o več tem psihiranju. Za nekoga je psihiranje že to, da dobi v službi neko nalogo za naredit ali pa kritika, da ni dobro narejeno.

Tale svet ni narejen za poštene in pridne, ampak za podjetne, iznajdljive in hitre.. Moj nasvet je – ustvari si okolje, da boš lahko v njem čim bolje delala. Kaj ti hočem s tem povedati: če imaš težave z nadrejenimi, najdi njihovo šibko točko (ja, vsak jo ima…) in jo izkoriščaj, kolikor se da.

Svoje delo opravljaj korektno in profesionalno, na čim višjem nivoju. Vendar vso svojo dodatno energijo (in čas) vlagaj v iskanje nove službe. Ni treba, da si mučenica in da se žrtvuješ za podjetje. Tu si pač zaposlena in za določen denar ponujaš profesionalno uslugo. To je to. Pridi v službo “delat”, ne “socializirat” s kolegi. Iz lastne izkušnje ti povem, da ko enkrat službo zreduciraš na “delo, ki ga opravljam za plačilo”, ti kar naenkrat pomeni bistveno manj, se manj sekiraš in ne nosiš problemov domov. Posledično, ker si manj pod strsov, so tudi tvoji delovni rezultati boljši (in je manj razlgoov za maltretiranje). In neznosna služba postane zelo znosna, za odnos, ki ga imajo do tebe, ti je pa figo mar.

Odnos v smislu “to ni moje delo”, se ti zna maščevati tudi v naslednji službi (ja, delodajalci so se modernizirali in kličejo v prejšnjo službo, kako so bili zadovoljni s teboj…). Če že moraš zavrniti kakšno zadevo (ker te izkoščajo, moraš ostajati več časa v službi in ti ne znese, ipd.) to stori prijazno, in izkoriščajoč šibko točko nadrejenih/sodelavcev (ugotovi, ali se jim moraš smiliti, ali jim moraš trkati na vest, ali poudarjati koliko si že obremenjena v primerjavi z drugimi, ali jih spraševati o njihovih otrocih, ali jih opomniti na zakonske nepravilnosti, …)

Tvegati lastno zdravje za službo res ni smiselno. Vendar dati odpoved v teh časih, ne da bi vedela, kje boš naprej, si mi zdi zelo tvegano. Sama presodi, kaj je zate bolje.

Pandora, oprosti ampak če je to, da se greš čustveno izsiljevanje na delovnem mestu, okolje v katerem bo lahko čimbolj delala…. ne vem :/

Delovno mesto je definirano z nekim opisom del in nalog in če bi se ga vsi vpleteni vsaj približno držali ne bi smeli bit večjih težav, ker se pa gredo neke igrice kdo bo koga za čimveč izsilil potem pa dobimo tole kar se tu sprašuje…..

Pride mi na misel en vic:
Obišče direktor firme novo zaposlenega, ki je bil tem kak teden in ga diskretno vpraša, če ima kaj z njegovo tajnico. Novi vse zanika, nato mu direktor porine list papirja v roke in reče:
“Potem ji boš pa ti izročil odpoved….”

V idealnem svetu bi bilo vse idealno. Idealni šefi, idealni zaposleni. Vendar ko se znajdeš v umazani igri, se ji moraš vsaj majčkeno prilagoditi. Saj sem napisala, naj dela čim bolj profesionalno in čim bolje.

Razumem pa tvojo skepso. Če te v službi non stop sekirajo (in se ne sekiraš le ti sam), je to, da na kakršenkoli način prekineš to emocionalno maltretiranje, najboljša možna začasna rešitev situacije (da poskrbiš za svoje zdravje,dokler ne najdeš službe nekje drugje). In če je potrebno izsiljevati zato, da to dosežeš … se meni sredstvo v dani situaciji ne zdi tako sporno. Saj verjetno tudi ona ne visi tam cele dneve, ker jo lepo prijazno prosijo in nosijo po rokah, ampak tako ali drugače pritiskajo (izsiljujejo) nanjo.