služba,stres.odpoved

Stres v službi, dela ogromno, živčnost, posledično doma tečna, razdražljiva itd…..Služba itak za določen čas. Ste v takem primeru vztrajala do konca in reskirale lastno zdravje in mir v družini ali ste prekinile prej in iskala novo službo v upanju, da bo ta bolj umirjena in prijazna. Vem, da danes ni lahko najti službe a se potruditi in vsaj mal približati idealu.

Tvoj problem, če ne znaš izklopit službe in še domov nosiš slabo voljo. Vedi pa, pred čemer bežiš, te to zasleduje. Zna se zgodit, da bo tudi tvoja naslednja služba taka. Beg nikoli ni rešitev.

Prekini in išči novo. Ena služba ni vredna tega – pa še za določen čas.
Moja frendica bi rekla – a se ti zaje..vas, raj bi travo pasla kot delala kle.

Delamo da živimo in ne živimo da delamo.

Pa srečno

Vprašanje je če ti bo v bodoči službi bolje. Če si tip, ki vedno in povsod “slučajno” naleti na težave, jezo, stres, veliko dela, živčnost….boš ta vzorec prenašala naokrog tako dolgo, dokler boš TI hotla.

Ko boš rekla ne, ne bom se sekirala več, delala bom toliko kot zmorem in dala vse od sebe za miren odnos doma, takrat bo vse cool…služba nima (pogosto) nič s tem.

(preverjeno, osebno)

Imela enako izkušnjo, pustila službo!

Moje zdravje ni vredno tega, družina je trpela, …. vse je šlo narobe, pri meni ni bilo mogoče pozabiti na službo, ko sem prišla domov.

Sem rekla NE, tako ne gre več naprej, služba je bila za nedoločen čas, ampak vseeno, nima smisla vztrajat nekje, če ne gre, ostala sem doma, itak sta bila še tu otroka, ki sta me potrebovala, tako da sem vsem povedala, da sem se tako odločila zaradi otrok, če ne si ti čudak, ker v službi nisi zadovoljen, saj veš, mi slovenci raje trpimo in smo tiho, kot da bi se postavili zase, pa še privoščijo ti.

Sdaj sem doma že 2 leti, z iskanjem službe sem pričela letos, prej sploh nisem nič iskala, sem gospodinja, nam kar gre.

Le pogumno, zase moraš sama poskrbeti, nihče drug ne bo.

LP

Kaj pa je tako stresnega v tvoji službi?

Običajno si strese malo kar sami naredimo, brez potrebe. Ne znamo povedati, kaj nas moti, ali pa se preveč sekiramo za nepomembne stvari. To se je dogajalo tudi meni, dokler nisem nadrejenim odkrito povedala, kaj me moti in zakaj ne morem več tako delati. Verjemi, vse se je uredilo, pri nekaterih malenkostih pa sem morala tudi jaz malo popustiti oziroma se nehati obremenjevati. En kompromis mora biti.

V službo se hodi, da se tam nekaj dela in s svojim delom prispeva k skupnim uspehom in zaslužku, od katerega imaš tudi ti vsak mesec plačo in plačane prispevke. Koliko ti tista plača pomeni, je druga stvar. Lahko ti je nujna za preživetje, kot je meni, lahko pa ti pomeni kaj drugega. Sama se moraš odločiti, ali boš probleme v službi rešila z odkritim pogovorom, ali boš ostala kar doma pri družini kot gospodinja.

Tudi delodajalec te ni vzel v službo zato, da bi te maltretiral in izpostavljal stresu. Njegov cilj je tvoja delovna učinkovitost, ki pa je ne more doseči, če ti ne omogoči normalnih delovnih pogojev, fizičnih in psihičnih. Zato bo tvoje pobude za pogovor v to smer zelo vesel.

Jaz bi tudi tako naredila, pa se nam finančno ne izide:-(
Zato nič ne razmišljam, zjutraj vstanem in grem v službo, ko robot. In se tolažim, da je vendarle bolje tako, kot, da bi životarili, otrokom ne bi več mogla privoščiti glasbene šole, plesa, športa, ker ne bi bilo dovolj financ. Tako je to.