Vednos em občudoval slike v omenjeni reviji. Pa ne mislim le na vsebino, ampak na obdelavo. Vse po vrsti so zelo kontrastne, čsito drugačne od tistih, ki smo jih vajeni.
A ima kdo kakšno idejo kaj vse naredijo z njimi, da so take?

Profesionalne fotke so načeloma narejene z velikoformatnimi kamerami. Torej je slika na negativu že v osnovi vsaj 4x večja, kot pri normalnem aparatu (kar pomeni 4x večjo resolucijo). Uporabljajo profesionalne leče, ki se v ničemer ne morejo primerjati z “našimi” objektivi. Ta vrhunski rezultat potem nesejo v bobenski skener, ki ne uporablja CCD senzorja, ampak fotopomnoževalno cev, kar prinese strašansko visoko resolucijo, odlično dinamiko in zanemarljiv šum…. Razultat je potem nekaj popolnoma drugega, kot lahko spacamo mi v domači režiji.

Ne vem, ce tisto o “velikoformatnih kamerah” drzi. Ne recem, da jih kdo ne uporablja tudi na terenu, ampak veliko jih uporablja tudi obicajni 35 mm format, vsaj za reportazno fotografijo. Sem govoril s profijem (Avstralec), ki se ukvarja pretezno s podvodno pa tudi nadvodno fotografijo (od tega zivi) in so mu slike objavljale ze razlicne revije. Uporablja izkljucno 35 mm dia filme (ne digitalcev!).

Z vsem ostalim se pa strinjam.

Tomaz

Sem pogledal na stran National Georaphic-a, kakšne so njihove zahteve za slikami. Tam pravi, da večino posnetkov naredijo na 35mm SLRjih z uporabo dia filmov, kot praviš ti. Negative in velikoformatne filme uporabljajo v manjši meri.

Za en “story” avtor porabi povprečno od 300 do 400 filmov (včasih tudi do 1000), vsak po 36 posnetkov. Od teh potem izberejo tistih par slik, ki jih najdeš v reviji. Slikaš za njih pa lahko samo, če si prej vsaj 5 do 10 let objavljal svoja dela v drugih publikacijah i pri tem dosegel uspeh, ter kvaliteto (barve in kompozicija). Če te sprejmejo, podpišeš pogodbo za 4 do 16 tednov za posamezen projekt, pogodba vključuje tudi več potovanj v različnih časovnih obdobjih itd. Se pravi, super stvar, samo blazno težko je priti noter. Od tu tudi visoka kvaliteta slik, ki jo v reviji najdemo.

Bila sem na predavanju Arneja Hodaliča. Pravi, da digitalne fotografije pri NGju še ne uporabljajo oz. jo bodo začeli. Vse je delal na 35mm film. Nekaj fotografij z njegove fotoseanse na Ljubljanici sem videla in fant ima res profi opremo. No… Logično. 😀 Tu spadajo različni fleši, z različno močjo, filtri itd. Ve, pod kakšnim kotom osvetljevati, koliko časa, kakšen efekt bodo imeli posamezne dolžine časa in zaslonke. Ima seveda tudi svoje ideje, kako osvetljevati in dosvetljevati. Pomembna je tudi izbira filmov, ker imajo vsaka firma določene barve, ki so bolj izrazite (agfa – rdečo, fuji – zeleno…. Kodak pa je nekako zbalansiran). Pomembna je tudi kemična obdelava dia filmov, kjer je pomembno, da so kemikalije obrabljene v optimumu (sveže kemikalije dajo velikokrat kontastnejše barve, ne vem pa, če to velja za vse firme kemikalij- se ne upam trdit). Veliko stvari delajo pri NGju z širokokotnimi objektivi oz. kar Fišajsi. Res pa je, da imajo fotografi veliko opreme, posnamejo veliko – pravzaprav ogrooooomno filmov, dobro poznajo tehnično plat fotografije in pazijo na vsako temperaturo, na kateri se nahaja film itd….

Če želiš zvedeti več, potem vprašaj na tečaju Popotniške fotografije. Kje to je in kako pa ne vem natančno. Vendar, če me spomin ne vara, ima prste vmes pri tečaju tudi Arne.

To naredijo enostavno, vendar z znanjem, seveda. S programi za obdelavo fotografij, kot je naprimer Adobe Photoshop CS 2. Pepe1 napisal:

“Skrivnost” večine fotografij v NG je predvsem uporaba Kodakchrome diafilma. Kodak je včasih delal posebne serije teh filmov samo za NG fotografe. Ne vem, če je še tako, ker naj bi ga kmalu (če ga že niso) nehali proizvajati. Kvaliteti 25 ASA Kodachroma se nikoli kasneje ni približal noben običajen diafilm (E6). Ta film ima poseben postopek razvijanja (K-14) in ga je treba poslati na razvijanje v Kodakov laboratorij. Običajno se razvijanje plača že ob nakupu filma (v Evropi, v ZDA pa ne). V Evropi so bili včasih 3 laboratoriji, ki so to znali razviti, sedaj je samo še 1, v Zurichu.

LP
Rado