Kot zarukan konservativec zadnje čase opažam novo modo, da leposlovne knjige opremljajo s fotkami. Najprej sem to videl v Štegrovem Berlinu, čeprav tja slike še kar pašejo, potem v Jančarjevem Drevesu brez imena in še kje. Pa še zelo slabe kvalitete so. Očitno je vizualnost vdrla v zadnjo trdnjavo črke, tja, kjer naj bi imele prostor drugačne podobe. Kaj pa je tega treba bilo?

Hja, pa Sebaldovi Izseljeni in Ecov Skrivnostni plamen kraljice Loane – čeprav bi pri teh dveh težko rekel, ali gre za leposlovje. Zame so fotke v vsakem primeru kontraindikacija.

pred veliko leti je izšlo par prevodov thomasa hardyja z zelo lepimi (vsaj po mojem mnenju) ilustracijami nore lavrin. gre za daleč od ponorelega sveta in casterbriškega župana, lahko pa, da je bila še kakšna. ma ne vem, včasih si je treba med branjem tudi odpočiti oči od niza za nizom črk. ampak glede kvalitete slik v štegrovi knjigi se pa kar strinjam. ali lahko rečem zmazki?