SLIKANICE – KATERE DA? ZAKAJ?
Pozdrav vsem moljem in moljicam!
Tole temo odpiram za vse tiste starše, bralce slikanic in tudi njihove avtorje, ki o njih resno premišljujejo, jih tudi kritično preberejo, za vse tiste, ki bi radi svojim otrokom dali v branje ali brali dobre slikanice, takšne, ob katerih bo otrok z užitkom in nevede usvajal:
– način, kako teče (se sestavi!) dobra zgodba,
– pravilne in primerno sestavljene stavčne strukture,
– besedišče, ki presega tistih “dvesto vsakdanjih besed”,
– slovnična in pravopisna pravila (ker v knjigi ne bo mrgolelo napak)
– in še kaj.
Vsi, ki hodimo v otroške knjižnice, vemo, da so preplavljene s slikanicami. Zlasti s tujimi. Gotovo se strinjate, da VSE ne morejo biti dobre. Izkušnje kažejo celo nasprotno – dobrih, klenih zgodb je prav malo. Kako presojam, katera je dobra? Ko jo prebereš, preprosto veš. Vse stvari “sedejo na svoje mesto”. Zgodba vleče. Spravi v smeh. Razžalosti. Je “čista” – brez nepotrebnih opisov ali dogodkov, ki z vsem skupaj nimajo konkretne (ali prav nobene) zveze. Ne vsebuje opisov tipa “Imeli so se lepo”. Itd.
Zgodba, ob kateri se počutiš, kot da bereš prosti spis za slovenščino nenadarjenega učenca, ni dobra. Pozor, tudi slab prevod lahko skazi zgodbo, ki je morda v izvirniku dobra ali zelo dobra! Primer iz Frančka in čarovniške predstave: “Odšel je, da bi se pokazal staršem.” (>> Šel se je pokazat staršem.) – Ostal je namreč v hiši, ni odšel kam in od koga (ni imel družbe), temveč se je preoblekel v čarovnika in se šel pokazat staršem. Potem so tu še ilustracije, večinoma zelo vabljive. O njih lahko sama presojam le kot laik! Bom pa zelo vesela, če se bo oglasil kakšen poznavalec in pridal strokovno mnenje. O katerem koli ilustratorju, tujem ali našem.
Zato je lahko ta tema nekakšno “vodilo” bralcem slikanic, hkrati pa kotiček, kjer starši povedo, kaj jih je pri kaki slikanici navdušilo in kaj razočaralo, zjezilo ali zmotilo. In nenazadnje ob vsem tem lahko kaj koristnega izvemo tudi avtorji, vsaj tisti, ki se še uveljavljamo ali s(m)o povsem na začetku poti.
Začenjam:
MICHELLE KNUDSEN: LEV V KNJIŽNICI
ilustriral Kewin Hawks
založba KRES
Prebrati? DA!
Daljša pravljica je opremljena z ilustracijami, ki so po mojem laičnem mnenju zelo dobre: niso prekričečih barv, niso kičaste, so dovolj preproste in hkrati natančne. Pripoved o levu, ki zatava v knjižnico in postane njen redni gost, že kar “uslužbenec”, na spreten in nevsiljiv način otroku predstavi dejstvo, da včasih kakšno pravilo lahko oziroma moramo prekršiti. Poleg tega na enak način predstavi vabljivo vzdušje knjižnic in pravljičnih ur. Vsekakor zelo priporočam! V knjigi je sicer par lektorskih napak, a v celoti gledano – glede na to, kakšne (žal, da moram to reči!) zmazke smo že držali v rokah – je solidno jezikovno dovršena.
K.
CAROLINE CASTLE: MALICA V VESOLJU
ilustriral Paul Nicholls
Pomurska založba
Prebrati: DA.
DA – ampak brez klicaja. Sama zgodba ni nič posebnega; lahko bi ji rekli preprosta, lahko pa celo kar malo plitka. To, kar slikanici daje čar, je najprej tema: vesolje, vesoljček, ki “pade” na Zemljo s svojo vesoljsko ladjo – snov, ki večno buri domišljijo in privlači mlado in staro; potem ilustracije, ki so živahne, ljubke; in pa zaključek zgodbe, ki lahko – malo moramo otroku pomagati – deluje zelo duhovito. Na zadnji strani so sicer še predlogi, kako lahko slikanico še “uporabimo” (pogovor o vesolju, o različnih malicah na različnih koncih sveta ipd.), čeprav po mojih izkušnjah starši, ki se z otroki precej pogovarjamo, tu ne najdemo ravno nekih novih tem – vse to smo si že povedali. No, morda pa le kakšno. Skratka, tale dodatek ni ravno tista pika na i, ki bi me prepričala v DA. V to, da jo priporočam, so me prepričale prej navedene kvalitete knjige.
Še to: besedilo je fino razporejeno, tako da prvo- in drugošolčki lahko berejo sami, ne da bi se ravno utrudili (če seveda že berejo male tiskane črke). MINUS pri tem pa je, da je pisava za tako mlade bralčke nečitljiva, ni standardizirana. Zlasti a-ji so mojima otrokoma delali težave, ker niso takšni kot tile tukaj – aaaa, ampak takšni kot o in seveda z repkom desno spodaj. Sta jih mešala z o-ji.
K.
Vas, pridne molje, sicer spremljam bolj kot opazovalka oz. bralka, to je pa tema, ki je trenutno tudi zame zelo aktualna in dobrodošla.
V branje predlagam nekaj slikanic, ki so zelo ljube mojima otrokoma, pa tudi meni. Nisem strokovnjakinja za prevode, a vseeno menim, da so dobri.
Strahci na večerji
Operacija strahec
Avtor in ilustrator obeh: Jacques Duquennoy
Založba: Sanje
V obeh nastopajo ljubki, nič kaj strašni strahci, ki so dobri prijatelji. Osrednji strahec Gašper v prvi knjigi na svojem gradu kuha za svoje prijatelje, ki se spreminjajo glede na to, kar pojedo. Na koncu jih tudi malo prestraši:)
V drugi slikanici se Gašperja lotevajo razne tegobe – ošpice, zlatenica … Potem se “pokvari” (okvara notranje ure) in mora na operacijo (doktor Auau:).
Besedila je malo, je pa zabavno branje. Ilustracije so preproste, a posrečene, temeljijo na črno-belem kontrastu.
Žabec sreča prijatelja
Avtor in ilustrator: Max Velthuijs
Založba Mladinska knjiga
Srčna zgodba o Žabcu, ki v gozdu najde ležati medvedka. Vzame ga k sebi domov in ga hrani, nauči ga govoriti in tako postane medvedek ne samo Žabčev prijatelj, ampak tudi prijatelj Žabčevih prijateljev. Toda nekega dne se medvedek zbudi slabe volje, začuti potrebo, da se vrne tja, od koder je prišel (domov?). Odpravi se na pot, Žabec pa ga strašno pogreša. Najlepši trenutek nastopi prav tu, se pa vedno znova raznežim ob njem, otroka pa tudi. Zame ena najlepših zgodb o iskrenem prijateljstvu. Ilustracije so preproste (spominjajo me na naivno umetnost), a vseeno umetniške.
Medvedkov rojstni dan
Avtor in ilustrator: Marcus Pfister
Založba Kres
Zelo primerna slikanica prav za praznovanje rojstnega dne. Medvedek ima rojstni dan in vsak, ki mu čestita, ima zanj prav posebno voščilo. Na koncu si zaželi, da bi bil vsak njegov rojstni dan tako lep.
No, ne smem pozabiti tudi na domače avtorje – Makarovičevo (za prihajajočega Miklavža priporočam Mali parkelj Malič), čeprav mi ilustracije njenih zadnjih izdaj niso kaj všeč (ilustratorja se ne spomnim). Tu je še Fran Levstik in Kdo je napravil Vidku srajčico (je najljubša knjiga mojega otroštva), prijetno pa me je tudi presenetil Kotiček na koncu sveta Anje Štefan (ilustr. Marjanca Jemec Božič), zbirka pravljic, ki otroke na nevsiljiv način poučijo o človeških napakah, pa tudi vrlinah. In še Klobuk gospoda Konstantina Petra Svetine, ki se je “meščanska” slikanica s pravim, uglajenim gospodom. Zelo priporočam tudi – vsaj zame – izredno lepo priredbo grškega mita o Evropi z naslovom Kako je Evropa dobila ime, ki jo dopolnjujejo nežne (jaz jim pravim kar “svilene”) ilustracije Mojce Cerjak.
Ob vseh teh slikanicah sem začutila tisto “nekaj”, skorajda neopredeljivo, kot si rekla, Kerstin, preprosto veš. Zelo pomembno zame je, da me z nečim preseneti, da je izvirna in da se k njej radi vračamo, pa da besedilo lepo teče, da je jezik bogat, a ne preobložen.
Sedaj z otrokoma na novo odkrivam svet knjig za otroke (knjižne police mojega otroštva so bile bolj prazne) in pri tem zelo uživam. Nikoli ni prepozno;)
SVETLANA MAKAROVIČ: COPRNIŠKI MUC
ilustrirala Andreja Peklar
založba MIŠ
Prebrati? DA!
Svetlana je pač mojstrica, to je zame nesporno dejstvo. (Seveda se ji – kot je to značilno za mojstre – ne posreči mojstrsko ravno vse, ampak tega ji, mislim, nihče ne šteje v zlo, ker močno prevladujejo mojstrovine.) Coprniški muc je fantastična pripoved v verzih oz., kot jo poimenuje avtorica, pesnitev – coprnitev. 🙂 Jezik je preprost, ritem lahkoten (kratki verzi z dvozložno jambsko stopico in pretrgano rimo (abcb), branje kar “leti”. Zgodba je tudi zelo duhovita. Ilustracije temu primerne – aktivne, živahne, izrazitih barv in odločnih potez. Tudi oblikovanje je vredno pohvale, črke so sicer male tiskane, vendar velikega fonta, nekatere besede so obarvane, npr. beseda pepel je siva, zgori je rdeča. Zmotil me je le dvakrat nedosleden zapis verza (vsak ima sedem ali šest zlogov, nato pa v neki kitici dva zloga “ostaneta” v prvem verzu – in seveda “manjkata” v naslednjem; in v predzadnji je prvi verz “razlomljen” na dva verza). Prav tako ne bi škodil naglas pri dvojnicah, vsaj za tiste bralce, ki vseh naglasov ne slišijo že avtomatično zaradi ritma: dragó, čebèr.
Skratka, Coprniški muc je coprnitev, ki vas in vaših otrok ne bo pustila hladnih, povrh vsega pa je to lahko za otroka čudovito in pozitivno (nemara prvo) srečanje s poezijo.
FRAN MILČINSKI: BUTALCI IN RAZBOJNIK CEFIZELJ
ilustriral Uroš Hrovat
založba KARANTANIJA
Prebrati? DA!
Butalci so pač klasika. Resda so primerni za malo starejše otroke, mogoče nekje od osmega leta dalje, a mi smo jih vseeno prebrali, ko si jih je sin že izposodil v šolski knjižnici. Malo sem jima morala osvetliti “butalščine”, pa sta se režala z mano vred, ko smo brali, kako je policaj stražil Cefizlja pred pekarno. Ilustracije se mi zdijo prav primerne temi, so bolj “moške”, slikovite, aktivne, in tako je tudi prav. Priporočam tudi odraslim! 🙂
KAKO JE EVROPA DOBILA IME
ilustrirala Mojca Cerjak
založba AJDA
Prebrati? DA.
Kot pravi že Mici70, gre za priredbo stare grške bajke, in te imajo večinoma močan čar ter so večno aktualne. Ilustracije so res nežne, mojima otrokoma je bil nadvse všeč zlati bik, mene je motilo le to, da so vsi liki popolnoma otroški (glede na to, da se je Evropa kar poročila z Zevsom, stara pa se zdi 7 let; no, saj morda je res bila, a vendar me je to zmotilo). Jo pa – kot Mici70 – priporočam.
Mici70, bi pa dodala svoje mnenje še k Medvedkovemu rojstnemu dnevu. Sicer smo jo brali pred letom dni, tako da s konkretnostmi ne morem več postreči, dobro pa se spomnim, kako votla, prisiljena se mi je zdela ta zgodba. Tudi otroka nista prosila za “reprizo” – pri marsikateri namreč prosita še za drugo, tretje branje, tako smo Coprniškega muca brali kar trikrat oz. hči štirikrat.
K.
JUSTIN RICHARDSON in PETER PARNELL: IN S TANGO SMO TRIJE
ilustriral Henry Cole
založba MODRIJAN
PREBRATI? DA!
Kdaj je pravi čas, da otrok izve, da na svetu ne obstajajo le moško-ženski pari, temveč tudi moški + moški ali ženska + ženska? Po mojem mnenju – vedno! Edini način, da otrok ne bo pridobil predsodkov do istospolne ljubezni, je ta, da odrašča z zavedanjem o tem, da tudi taka ljubezen obstaja in da s tem ni nič narobe. Ker pa npr. sedemletnikom ne bomo držali suhoparnega predavanja na temo “Razno- in istospolna ljubezen” itd., saj nam bodo zaspali za mizo, jim raje preberimo ali dajmo v branje to slikanico.
Posebej poudarjam: slikanica je sama po sebi odlična! Ni “vzgojna komponenta o gejevstvu” tista, ki bi ji dajala poseben plus. To je le dodatna možnost, ki jo lahko otroku osvetli(mo). Ima 32 strani, na katerih prevladujejo čedne, nekičaste ilustracije, teksta pa je zaradi toliko strani na vsaki strani primerno malo, da otrok z veseljem bere kar sam (pri tem je minus: nestandardizirana pisava, a-ji, podobni o-jem). Zgodba o pingvinjem paru, ki si je zgradil gnezdo tako kot raznospolni pari in nato, ko so ostali legli jajca in valili mladičke, v gnezdo položil kamen ter ga zvesto in vztrajno “valil”, seže bralcu globoko v srce. Ko neki pingvinji par izleže dve jajci, izkušnje pa kažejo, da je sposoben skrbeti le za eno naenkrat, skrbnik Gramzay drugo jajce položi v gnezdo teh dveh prijateljev. In izleže se mladička Tango. Pingvina se izkažeta za ravno tako skrbna in ljubeča starša, kot so tisti v raznospolni zvezi.
Zgodbica je torej sveža, zanimiva, nenavadna in za povrh vsega še – resnična! V newyorškem živalskem vrtu ta družinica še danes srečno sobiva!
Moja otroka (kmalu 6 in 7) v tem, da ima Tango dva očeta, nista videla ničesar nenavadnega. Hči se je tako vživela v zgodbo, da si je nemudoma pripravila gnezdece iz krp in začela valiti nevidno jajce. 🙂 Jaz sem bila tista, ki sem ju opozorila na to, da tu ni “mame”, in ju vprašala, kaj menita o tem. “Saj oba skrbita zanj, tako kot mama in ata,” se je glasil preprost odgovor.
In glede na to, da je v drugi temi govora mdr. tudi o morebitni “cenzuri” literature, ni odveč podatek o viharju, ki ga je ta nedolžna, prijetna in srčna slikanica sprožila v ZDA. Kopiram:
Avtorji so očitno dregnili v bolečo točko ameriške homofobije: slikanica In s Tango smo trije ima namreč v ZDA prav neverjeten rekord. Od leta 2005, ko je izšla, se je največkrat znašla na seznamu knjig, ki bi jih po mnenju Američanov morali prepovedati, češ da je »protietična, protidružinska, homoseksualna in neprimerna za to starostno skupino«. Vendar je kljub temu prejela več pomembnih nagrad.
vir: http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/otroske-knjige/In-s-Tango-smo-trije
Ob knjigi, ki prikaže tako silno hrepenenje posameznika (oz. para) ravno po – družini, se človek ob očitku, da gre za “protidružinsko” knjigo!, lahko samo prime za glavo.
K.
Priporočam knjigico Mala muca v knjižnici.
http://www.oka.si/index.php?Itemid=272&catid=209%3Amala-muca-v-knjinici&id=215%3Amala-muca-v-knjinici&lang=sl&option=com_content&view=article
Kratek opis, kopipejstan s spletne strani: To je zgodba o slikanici, ki pride na polico šolske knjižnice. Skozi njene dogodivščine in čudovite ilustracije najmlajši bralci spoznavajo, kako v knjižnici knjige poiščejo, si jih sposodijo in z njimi ravnajo.
Jaz kot bralka: prikimam vsaki besedi. Ilustracije so res fine, zgodbica prijetna in hkrati poučna.
Se pa čisto strinjam tudi z oceno knjigice In s Tango smo trije. Sem na sosednjem forumu spremljala ogorčene debate na to temo. Kjnigico sem si sposodila, prebrala in je točno taka, kot piše zgoraj – topla, prijazna knjigica. In ja, tudi poguglala sem: http://en.wikipedia.org/wiki/Roy_and_Silo
ah ja, starševski čvek. svašta, na kakšnem nivoju poteka komunikacija med nekaterimi ljudmi.
mi pa vseeno daje upanje, da je večina odgovorov zelo razgledanih, odprtih in takih, ki res nekam vodijo, ne le v slepo obtoževanje tistih, ki so drugačni od avtorja/avtorice objave.
in bravo učiteljici, ki je uporabila slikanico pri pouku.
PATRICIJA PERŠOLJA: OGLAS ZA ENO MAMO
ilustriral Matjaž Schmidt
založba Narava
Prebrati? DA!
Niti ne tako kratka zgodba nam skozi prvoosebno pripoved dečka, ki živi na kmetiji z očetom, predstavi, kaj očku – in tudi njemu – manjka. In ker sta očka in sin dobila na kmetijo traktor, kravi in še kaj s pomočjo oglasov, sin napiše tudi oglas za – mamo. Katera od žensk, ki se odzovejo, bo prava mama? Jasno – tista, ki bo najprej opazila to, kar je za očeta najpomembnejše. Mladi bralci bodo z zanimanjem sledili prisrčnim opisom življenja na kmetiji in radovedno pričakovali razkritje “prave nove mame”. Skratka, slikanica, v kateri se – za razliko od številnih, čeprav navzven tako ljubkih in oblikovno tako privlačnih slikanic – končno nekaj dogaja in nekaj tudi zgodi! O ilustracijah mi ni treba posebej pisati hvale, saj že ime ilustratorja pove, da so odlične.
K.
Lawrence Schimel: Boš bral knjigo z mano?
ilustrirala Sara Rojo Pérez
založba: Aleph
Prebrati? Da!
Preprosto besedišče, preproste ilustracije, jasnost in tekoča pripoved odlikujejo to slikanico, ki je tako primerna tudi za res mlade bralce. Z didaktičnega stališča ne moremo spregledati, da vsebina ponuja branje knjige (Tonček išče nekoga, ki bo bral z njim) kot zabavno druženje, kar je vsekakor pomembno, pohvalno in nekaj, kar bi veljalo privzgajati vsakemu otroku; in na drugem mestu še to, da je navsezadnje Tončkov tovariš pri tem zabavnem, prijetnem in koristnem druženju prav tisti človek, ki ga Tonček sploh ni poprosil za skupno branje – ker je to slepi mož. Kot za Tončka tudi za slepega moža nihče nima časa, in ko se “najdeta” ob branju, se zgodbica srečno zaključi. Kaj je lepšega kot to, da z nekom počneš nekaj, kar ti je všeč in kar je všeč tudi njemu? Kvečjemu to, da hkrati sočloveku tudi pomagaš doživeti nekaj, česar sam ne more. In na to nas nevsiljivo in na preprost način opomni ta slikanica.
K.
Roza in Zvonko Čoh: Urška.
Slikanica je namenjena nekoliko starejšim bralcem, po mojem od drugega triletja devetletke dalje (navzgor seveda neomejeno!) in je tako tekstovno kot likovno totalen presežek. Kniiga, ki jo takoj po izposoji v knjižnici – kupiš. In je, čeprav si knjižničarka in tudi privatno bolj kot je pametno nagnjena k posojanju – ne daš iz rok!
Glede na to, da sem se službeno te dni ukvarjala s pregledovanjem slovenskih nagrad za otroške in mladinske knjige v lanskem letu, upam, da bo Urška v l. 2011 pobrala vse živo, kar obstaja: večernice, levstikove, desetnice in vse ostalo, tudi kakšna “odrasla” in “tuja” za povrh bi se prilegle!
Neja5886, saj se strinjam z vami, a vendar odvzeti čisto vsako upanje vsem ostalim, ki pišejo…
Kaj v letu 2010 ni izšla niti ena druga mladinska knjiga omembe vredna knjiga, samo Urška?
Glede na to, da ste še celo v komisiji, je očitno že vse jasno… In tako delajo komisije? Prosim, če še ožji izbor ukinete, res!
Ostala brezbesed: a sem v izražanju res tako butasto nerodna, da se da iz preprostega navdušenja in veselja nad slikanico sklepati kar na članstvo v nekakšni komisiji?! Kakšni komisiji? Pa že vse da je jasno? A to, kdo bodo nagrajenci? Na žalost ali na srečo niti slučajno ne odločam o prav nobeni nagradi, ne poznam ne Rozmana ne Čoha, sta me pa navkljub tem dejstvom povsem navdušila s svojo (pa seveda Prešernovo) Urško.
Drugače pa, ker delam z otroki in mladino ter s knjigami za to populacijo … kar nekaj finih stvari za otroke in mladino je lani izšlo, veliko več slabih in nekaj malega presežkov. Nič drugače torej kot že dobro desetletje. Enako velja za nagrade, nič drugače kot do sedaj bodo o njih odločale komisije, za vsako nagrado druga. Brez mene in mojega povsem zanemarljivega mnenja, spoštovani brezbesed.
Eden od možnih odgovorov na vprašanje, katere slikanice da in zakaj? je tudi obisk 9. slovenskega bienala ilustracije v galeriji Cankarjevega doma (do 10. februarja), kjer nam originalne ilustracije še neprimerno bolj kot (še tako verna) reprodukcija odprejo vpogled v resnično neverjeten svet domišljije, v bogastvo likovnega izraza in (marsikdaj) odkrivajo železno disciplino slovenskih illustratork in ilustratorjev.
Obvezen del študijskega procesa bodočih predšolskih in šolskih pedagogov.
Po tukajšnjem priporočilu sem si knjigo izposodila v knjižnici. Res je prima in upam, da jo bodo učitelji s pridom izkoristili pri obdelavi “originala”, primerjavi obeh zgodb, jezika – možnosti so neizmerne. Pa všeč mi je bila ena od ilustracij, kjer sta upodobljena Rozman in Prešeren. Tako navihano je izpadlo. 😀
Lep pozdrav vsem.
Tudi sam sem ze pred leti naletel na tezave s pregledom nad ponudbo, zato sem si kar dolgo skrbno zapisoval, kaj sem ze prebral in kaj mi je bilo vsec. Z rojstvom otrok in njihovimi vse vecjimi zahtevami sem se sklenil vrniti k zapisovanju, tokrat v obliki bloga, ki je dosegljiv na:
Naslove in priporocila (moje skromno mnenje) bom dodajal sproti, kakor bomo na knjige naleteli in kot mi bo dopuscal cas, moj cilj je scasoma ustvariti bazo z nekaj sto naslovi, ki bi mladim bralcem in njihovim starsem olajsali izbiro. Pri bloganju se se lovim, zato morda kaksna povezava ne bo perfektno delovala in se zaradi tega nikar ne jezite.
Vse skupaj lepo vabim k branju in h konstruktivnemu komentiranju. Se blogamo:)
TK
– Razveseljivo. Obiskal sem vaš spletni dnevnik. Upam, da se bo to razvijalo, ter da bodo tudi drugi vsaj malo ali občasno »pokukali« k vam in še kaj zanimivega videli in prebrali.
Srečno
TK, super! Take poglede potrebujemo, napisano je dovolj preprosto in hkrati utemeljeno, da lahko človek s sledenjem tudi sam pridobi določeno distanco do knjig in malce kritični pogled nanje. Dodam naj še, da Rik meni ni šel v slast, na določenih mestih se mi je zdel hudo za lase privlečen (mislim, da smo imeli Rik se boji ali tako nekako).
Razlog, da se dolgo nisem oglasila tukaj, je žal ta, da smo zadnje mesece brali dokaj povprečne ali celo podpovprečne slikanice/pravljice. Kljub temu imam tri, zagotovo vredne omembe in priporočila:
Srečko Kosovel: Šivilja in škarjice
Opremljena z ilustracijami Jelke Reichman je pravljica, ki jo smemo šteti k slovenskim klasikam, še danes aktualna (pogoltnost bogate gospe!) – kar kaže, kako malo se je človekova zavest spremenila od Kosovelovih časov, no, to je razmislek za odrasle, seveda – in privlačna. Zamisel o škarjicah, ki same režejo – izvrstno! K zanimivosti in kot ključek zapleta in razpleta pripomore seveda ptička s svojimi verzi, ki otroke (vsaj moja dva) navdušijo. Skratka, odlično.
Lovro Kuhar – Prežihov Voranc: Levi devžej
Zgodbica je morda za prvo- in drugošolce še prezahtevna oziroma branje zahteva precejšnjo pozornost pa tudi angažiranost staršev (razlaga besed, načina življenja nekdaj itd.). Najbolje je pred branjem malo pogovora z otrokom o teh rečeh, za katere se mi zdi pomembno, da jih otroci poznajo, da vedo, da ni vse, kar imamo danes, kar na pladnju dano in da je bilo včasih življenje zelo ostro. In po mojih izkušnjah jih to zanima, sploh, ker so vključeni otroci. Moja malčka je zelo zanimala tudi črna kuhna, ki jo je Reichmanova tudi dokaj natančno upodobila. Splača se potruditi!
Najlepše zgodbe s slovenskih gradov
O tem sem pisala že v drugi temi. Zgodovinski podatki so seveda za manjše otroke še nezanimivi, zgodbe same pa večinoma nadvse privlačne, zanimive, strašljive itd., kar jih zelo angažira. Podobno kot pri Devžeju se je treba potruditi in otrokom marsikaj razložiti (npr. kaj je tlaka, tlačan itd.). Ker jih zanima, kaj se bo zgodilo, tudi razlagi z veseljem prisluhnejo. Knjiga je debela in zgodb zlepa ne zmanjka! Zakladnica, ki je dragocena tudi za odrasle!
K.
Joj, ali je res že tako dolgo, odkar smo brali zadnjo dobro slikanico? Nekaj je na tem, vsekakor, res pa je tudi, da smo brali ogromno drugega, od slovstvene folklore do antologij raznih pravljic itd. Žal moram reči, da je v tem, kar nosita otroka domov iz šolske knjižnice (torej po lastnem izboru), ogromno (pod)povprečnih, tudi prav ubornih izdelkov. Da ne govorim o stanju knjig! Gotovo si lahko predstavljate. Strgane, popackane, “zaklamfane” in polepljene, toliko da se pač ravno še držijo skupaj, počečkane, lepljive, “kosmate” … v najboljšem primeru “razmahane”, torej take, da jim hrbet kar “hodi”. Kako ravnati s knjigo, ne spada v to temo; do neke mere tudi razumem, da od prve triade ne morem(o) pričakovati, da bodo knjige “kot nove” (če tega ne moremo pričakovati niti od odraslih!). Po drugi strani pa šolskim knjižnicam kar naprej silno manjka denarja za nove knjige. Vraga, imajo (oz. so ga imele) pa ga za tak pofl, ki mi ga nosita otroka domov!
Ok, dovolj robantenja. Pravzaprav končno dodajam v temo spet eno dobro slikanico, za povrh vsega še od slovenske avtorice in hkrati ilustratorke:
Tina Perko: Žirafa Cveta
Žirafa, ki se pusti zavesti v lepotičenje posmehljivim opicam, da bi bila “nekaj posebnega”, na koncu svojih podvigov prepozna vrednost lepote prijateljstva in ugotovi, da je krasno biti “čisto navadna žirafa”. Ob tem pa ji prijatelj še pove, da je vendarle nekaj posebnega. Zakaj, je prepuščeno otroku, da razvozla (s pomočjo staršev, če je treba). Pa tudi če ne, zgodbica še vedno vsebuje zabavno plat in tudi poučno. Ilustracije so dinamične, barvite, simpatične. Presenetilo me je le, da zgodba govori o gnujih (v množini), narisana pa sta le dva, iz česar sem sklepala, da gre za prevod iz tujega jezika, na koncu pa ugotovila, da ni tako.
Iz srca čestitam Tini Perko, saj je to, kolikor vidim na spletu, njen avtorski prvenec.
K.
Kar precej dobrih izvirnih slikanic izhaja pri nas- izmed tisoč knjig jih je vsaj 200 nadpovprečno dobrih; pojdite v knjigarne, knjižnice in uživajte ter ne pozabite, da ima vsak svoje mnenje, okus in pravico do omenjenega. Kar je všeč meni, marsikomu ne bo in obratno. Se morda kdo spomni knjige Picko in Packo v prevodu S. Makarovič? Pred več kot stoletjem je bila ta knjiga čisti hit, za sodobne literarne razmere dopustnega je prekruta še in še. Meni ljuba je še vedno Svetlanin Smetiščni muc pa tudi njene druge … Lila Prap je domiselna, vselej me nasmeji, tako nekako: “Zakaj se hijene režijo? Ne vem, mogoče niso čisto pri pravi ali pa jih žgečka, ko hodijo bose po travi.” Zgodbe iz oddaljenega predmestja S. Tana so tudi fine, zahtevajo že malce starejšega kot nekajletnega bralca, čeprav … No, od naših še Pečjakova Drejček in trije marsovčki, Zvezdica zaspanka. brezbesedna pa je čudovita Val korejske umetnice Suzy Lee … Sicer pa najbolje, da jutri znova zavijem v knjigarno in naredim cel spisek knjigic, ki so vredne mesta na domači polici.