skušnjava

No, zdaj si sama šla v najslabšo možno zgodbo. Sicer se pa s povedanim strinjam. Ponovno pa je težko definirat, kaj pomeni imeti uspešno kariero in srečno družino. Oba pojma si tako zelo različno predstavljamo.[/quote]

Marko, takšne zgodbe se dogajajo. Izidi so vedno odvisni od staršev, oni imajo škarje in platno. Otroci so prilagodljivi, bodo potrpeli in preživeli otroštvo, a za kakšno ceno.
Kaj je srečna družina, mislim da je vsem jasno:). Glede kariere in uspešnosti v tem, so razlike, ker imamo ljudje postavljene različne kriterije za ocenjevanje. Sigurno je pa denar eden izmed kazalnikov.

Eden izmed partnerjev lahko ima uspešno kariero in srečno družino. Na račun kariere drugega partnerja. In bojim se, da tu enakopravnost spolov ni prav pogosta. Zdi se mi, da lahko ima ženska spodobno kariero in srečno družino, če je navajena trdo delat in malo spat. Prav gotovo pa bi bila lahko njena kariera bistveno bolj uspešna, če družine ne bi imela. Ali pa gradi kariero potem, ko so otroci že odrasli (tudi v tem primeru je “zamudila” vsaj kakih 15 let.

Jaz podobno razmišljam. Pa me prav stisne, ko me sosedovi otroci čakajo pred vrati, ko se vračam iz trgovine, in me sprašujejo, če sem prinesla tudi kaj za njih.

Zanimivo mi pa je, da moj mož razmišlja popolnoma drugače. Pravi, da če so resursi omejeni, se otrok nauči, da se mora potrudit zato, da kaj ima. Da ne pade vse z neba. Če je več otrok, potem eden ne more biti v centru pozornosti cele družine. Nauči se pogajat, se dogovarjat, delit, posojat, si pomagat, ipd.

Ne vem, no. Jaz pri teh sosedovih otrokih, ki zdaj hodijo v osnovno šolo, vidim le to, da se začenjajo spraševati, zakaj nek sošolec ima super duper superge in ne vem kakšno kolo, sami pa tega nimajo. Pa še jezi me to, ker ne razumem, kako se ustvarja ta “fama” že med otroci, da moraš imeti take in take superge, tako in tako igračko, tako in tako majčko. A noben od teh staršev ne zna otroku povedat, da ni bistvo v tem??? Ko sem jaz staršem razlagala, kaj ima sošolka, sem sistematično dobila odgoror: “Kaj me briga, kaj ima/počne tvoj sošolka. Če se on vrže v jamo, se boš tudi ti?” In če to stalno poslušaš, se te prej ali slej prime…

No, eni se imajo preprosto radi in so posledično radi v bližini drug drugega, drugi pa se samo pretvarjajo, zato bežijo drug pred drugim.[/quote]

Ne vem, mislim enostavno, da smo ljudje tako različni, da težko potegneš neko pravilo, ki bi veljalo za vse. Eni ravijo več prostora samo zase, drugi ga pa skoraj nič.[/quote]Seveda, glede na to, kako Marko vse na tem svetu razume in tako po božansko zrelativizira, me je tu prav presenetil, (žal ponovno v negativno ccccc). Sicer je res, da smo ženske bolj nagnjene k skupnemu življenju že zaradi pač vzgoje otrok, moški pa dosti lažje živijo in tudi dobro funkcionirajo v ednini, to vendar ne velja tako enoznačno, da bi lahko rekli, da se dva, če ne čučata fizično skupaj po cele dneve, samo pretvarjata, da se imata rada. Nekateri so si na daleč bližje, kot so si drugi (blizu) na blizu.

Hm mislim, da je za take multikulturne izkušnje še čisto zadosti časa, ko se konča srednja šola, in to na lastno željo “otroka”, ne vem, zakaj bi bilo potrebno mesti otroka z neko italijansko fleksibilnostjo, če si na primer s čisto drugega konca, razen tega je to itak stvar temperamenta, ki se povečini deduje. Pa še neka zaplankana malomeščanska slovenska mislenost, po vsej sili to z nekimi tujimi jeziki. Tudi po 18., 20. letu ali še celo kasneje se lahko naučiš tujega jezika kot native speaker, po drugi strani imaš pa cel kup takih “izobražencev”, ki “obvladajo” ne vem koliko tujih jezikov, ne znajo pa niti prav slovensko.

Kot otrok se bistveno lažje naučiš jezika kot pa kasneje. Pa v teh okoljih imaš možnost, da ga UPORABLJAŠ – torej jezik živiš.

Seveda se lahko naučiš tudi pri 20, 30, 40. Ampak takrat si v slabšem položaju (znaš manj) kot tisti, ki ga že znajo in ki torej lahko pridobivajo druga znanja. Torej, v ekonomskem smislu – si po svojih sposobnostih in veščinah manj konkurenčen.

Zaplankana miselnost je po mojem to, da je nekomu Slovenija ves svet in da se ne zaveda, da smo veliki glih za drobtinico in da če ne znaš nič drugega razen slovenščine, imaš le to možnost, da ostaneš tukaj. Več drugih jezikov kot znaš, več kultur kot poznaš, več imaš opcij. In če želiš, lahko ostaneš tukaj. Če pa ne želiš, pa ti je relativno enostavno spokati kufre in iti kam drugam.

To, da pa ljudje pri nas dokočajo faks in so v slovenščini nepismeni, je zgodba zase. Ne vem pa koliko takih obvlada druge jezike…

Zame je fleksibilnost neka prednost. Zaradi nje Pipistrel gradi fabriko v Italiji in ne v Ajdovščini. In Seaway tudi gradi svoje ladje v Italiji, mi pa imamo ladjedelnico, ki sameva v Izoli. Pa še bi lahko naštevala… Pa s tem ne mislim, da so Italijani kakorkoli boljši od nas. Če bi bimela več stika z Madžari, bi ti dala primer kakšne njihove “prednosti”. S tem tudi ne mislim, da ti “slovenskega” ni treba poznati. Verjamem le, da je v sodobnem svetu to premalo.

Mislim, da ima vsak narod in vsaka kultura kakšno prednost in da če živiš v stiku z njimi, lahko od tega kaj potegneš, in si ustvariš neke dodatne veščine – neke dodatne opcije za prihodnost, ki jih drugi Slovenci nimajo. In glede na našo majhnost, se mi zdi to super priložnost.

Prav tako ne razumem, zakaj bi bilo dobro, da moj otrok ne zna srbščine ali hrvaščine. Nihče v Evropi si ne upa na Balkan, ker ne razumejo miselnosti. Mi razumemo miselnost, poznamo področje, smo eni redkih, ki znamo z Balkanom dobro delati. Pa nam je pod častjo, da bi naše otroke učili teh jezikov zaradi nekih manjvrednostnih kompleksov o tem, da smo se “Morali” učiti srbohrvaščino v šoli.

Pa saj to je razumljivo. V družini, kjer ne vlada red (beri ljubezen, razumevanje) se otrok nauči vse prej od zgoraj naštetega. Namesto posojanja, se nauči “posojanja” (beri kraje), namesto potrudit se za nekaj, se nauči “bodo že drugi namesto mene, saj jih je dovolj” in tako naprej. Če pa želi starš vse to nadzorovat in spravit v red, mora bit prisoten, ne samo fizično, tudi z vsem prizadevanjem in razumevanjem do ostalih, da se otroci tega ne naučijo. Če delaš pa kariero, to tole hitro spolzi iz rok. Seveda si lahko delaš utvaro, da imaš srečno družino, dokler ne spoznaš, da ti ves tisti “viška” denar in predvsem čas, ki ga za to porabiš, ne prinaša tega, kar si pričakoval in da imajo otroci takšnein drugačne težave, ki jih nekateri opazijo malo kasneje, ko je že seveda prepozno.

Saj to je ravno največja žalost vsega tega, pa če to razumeš ali pa ne. Me prav zanima, katerega od petih čutil uporabljaš, da začutiš to bližino pri takšni razdalji. 🙂

Na lastno željo se jaz kot otrok ne bi učila jezikov. Pa mi zdaj še kako prav pridejo in je bila to zame definitivno ena od boljših investicij staršev…

Saj ravno v tem je bistvo. Na tem (tvojem) drugem koncu tega nihče nima. Imel bo torej neko veščino, ki je nima nihče drug. Nekaj edistvenega v morju enakih, nekaj dodatnega, neko prednost pred drugimi.

Nekateri mislijo, da so si na daleč bližje:). Na daljavo je morda lažje vzpostavljati nek “vedno prijazen” odnos, se delati lepega in ne pokazati vseh zob:). Umetnost je v tem, da živiš blizu z najdražjimi, dihaš isti zrak in se soočaš z vsemi ovirami, ki pridejo. Življenje na daleč za koga predstavlja beg pred odgovornostmi, realnostjo.

Lep primer, da laufa, je prav katenjka, ki ima kar dva (Jožefa in Gabriela) pa oba sta ves čas odsotna :-))))

Hja hm jožef je po definiciji bil vedno prisoten, tako da ne bi vedela~~ se mi pa zdi, da je tvoja vloga tudi vedno bolj nekam prizemljena, da za “sanje” kot da ni več časa… ali od kod so te tvoje teorije in tako dobro prepoznavanje ženskih teženj…

Saj to je ravno največja žalost vsega tega, pa če to razumeš ali pa ne. Me prav zanima, katerega od petih čutil uporabljaš, da začutiš to bližino pri takšni razdalji. :)[/quote]Čuj, en medicinski pripomoček uporabljam, ker vse tisto, ki mi je dlje od 1 metra, ne vidim več ostro ccccc :)))))

Na lastno željo se jaz kot otrok ne bi učila jezikov. Pa mi zdaj še kako prav pridejo in je bila to zame definitivno ena od boljših investicij staršev…

Saj ravno v tem je bistvo. Na tem (tvojem) drugem koncu tega nihče nima. Imel bo torej neko veščino, ki je nima nihče drug. Nekaj edistvenega v morju enakih, nekaj dodatnega, neko prednost pred drugimi.[/quote]Jah kaj naj rečem, žalostno, jaz sem se marsičesa učila na lastno željo, mene so pa to starši naučili, naj se učim zaradi sebe ne pa zaradi drugih cccc
Ne vem, mogoče nimam prav, pa vendar se mi ne zdi smiselno malega otroka, ki rabi neko stalnost, neko umirjenost, nek dom, občutek , da nekam spada, edinstven občutek, ki ga potem prav hitro lahko izgubiš v tem svetu globalizacije, mešati z nekim okoljem, ki bi še meni bilo tuje (drugo je zdaj, če gre za narodnostno mešano vezo).
Sama sem se začela vse tuje jezike, razen pač nemščine, učiti po 14. letu, pa sem prepričana, bom lepo neskromno to napisala, kar sicer ni v moji navadi, da znam vsaj angleščino nadpovprečno dobro za slovenske razmere, zagotovo boljše kot cel kup primerkov, ki so bili po cela poletja po poletnih šolah po angliji in ne vem kje še vse.
Razen tega pač glede na mendlove zakone upravičeno lahko sklepam, da bo moj eventualni otrok podedoval po meni miroljuben karakter in ne bo prav ničesar zamudil, čes se bo z romanskim temperamentom srečal po svoji polnoletnosti, če pač bo imel željo za to.
Jaz bi si pač želela, da bi imeli moji in vsi otroci prilično tako otroštvo, kot sem ga imela sama, da bi jih imeli starši radi in da bi vedeli, kam spadajo. Pa ne vem, v kolikor bo to še možno, zato bom, tako zdaj mislim(mogoče se bo stvar razpletla drugače), določene stvari sveto čuvala, in pod to spada moje poreklo, spomin na moje meni drage umrle prednike, navezanost na kraj, in celo narečje, čeprav že zdaj ne živim in prav verjetno ne bom živela tam, kjer sem rasla.

Hja hm jožef je po definiciji bil vedno prisoten, tako da ne bi vedela~~ se mi pa zdi, da je tvoja vloga tudi vedno bolj nekam prizemljena, da za “sanje” kot da ni več časa… ali od kod so te tvoje teorije in tako dobro prepoznavanje ženskih teženj…[/quote]

Hja, Jožefa sem pravzaprav vedno nekako cenil. Zdi se kot da je bil edini ki je – delal. Vsi ostali sodobniki so bodisi trpeli, kakšnih dvanajst pa se je odločilo ukvarjat se s politiko (kot kaže je to že takrat bilo bolj donosno kot biti v gospodarstvu). Vendar se zdaj včasih vprašam, če ni to bil njegov beg podoben bežanju sodobnih moških v delo. Ampak glede na okoliščine njemu tega sploh ne bi zameril.

Kaj konkretno si mislila to glede moje vloge? Jaz sem vendar vedno prizemljen :-)))

A mi lahko nekdo razloži kakšne so vloge Jožefa in Gabriela?
Sem namreč bolj lev za te svetnike pa mi ni jasno o čem se pogovarjate.

Hja hm jožef je po definiciji bil vedno prisoten, tako da ne bi vedela~~ se mi pa zdi, da je tvoja vloga tudi vedno bolj nekam prizemljena, da za “sanje” kot da ni več časa… ali od kod so te tvoje teorije in tako dobro prepoznavanje ženskih teženj…[/quote]

Hja, Jožefa sem pravzaprav vedno nekako cenil. Zdi se kot da je bil edini ki je – delal. Vsi ostali sodobniki so bodisi trpeli, kakšnih dvanajst pa se je odločilo ukvarjat se s politiko (kot kaže je to že takrat bilo bolj donosno kot biti v gospodarstvu). Vendar se zdaj včasih vprašam, če ni to bil njegov beg podoben bežanju sodobnih moških v delo. Ampak glede na okoliščine njemu tega sploh ne bi zameril.[/quote]Ja res je, če prav vem, so neke ribiške mreže zapletali in razpletali, pa še to jih je minilo in so začeli okoli nekja pametovati… jožef pa je bil in ostal trden karakter– ne razumem, zakaj mi to nekam slabšalno pojmujemo, ali v kaki zvezi je pol tisto, če je kdo lesen ali bog ne daj kake primerjave se celo dajejo, da če si bukov…

Saj vem da si… te tvoje teorije so čisto zemeljske, zasnovane na praktičnih izkušnjah cccc :)))))

Mah to je že neskončnokrat preverjeno stališče ene boomove znanke, da vse tipe na zemlji pooseblja ali angel gabrijel ali pa sv. jožef ~~

Meni tudi ni nič jasno, jaz poznam samo sv. Jožefa in angela Gabriela…In kaj naj bi onadva imela s Katenjko? :)))

Meni tudi ni nič jasno, jaz poznam samo sv. Jožefa in angela Gabriela…In kaj naj bi onadva imela s Katenjko? :)))[/quote]hm ja tega jaz tudi ne vem, menda ker se mi je ob neki priliki zapisalo, da nisem šla študirat fizike ampak kemijo… in zdaj boom sklepa, da si s tako, kot sem, ne bi mogel kaj dosti pomagati ccccc ah še dobro no…. a ne da :))))

Uff, še dobro. Sem že mislil da so spet tisti časi, ko se meče kristjane levom.
Antilopa mi je namreč predpisala svetniško dieto :))

Katenjka

Lahko se že v štartu odločiš, da podeduje romanski temperament, samo čez mejo bo treba. 😀

Meni tudi ni nič jasno, jaz poznam samo sv. Jožefa in angela Gabriela…In kaj naj bi onadva imela s Katenjko? :)))[/quote]

Eden je njen boter, tadrugi pa njen prevoznik :)))
Tako sem jaz razumel zadevo.

@ antilopa, pustimo zdaj titule 😉

Drugače pa se mi zdi Jožef ena tragična figura. Podtaknili so mu očetovstvo, celo življenje je moral delat, da je lahko preživljal družino, ob tem pa je zaradi specifičnih okoliščin revež verjetno še seksa stradal (vsaj tistega brez končnih produktov). Res, da je bila vse to njegova svobodna odločitev, ampak me to včasih malo spominja na to, ko ti skušajo prodat zavarovanje in te ob tem ne opozorijo na droben tekst v pogodbi. Podobnost z marsikaterim slovenskim možem in očetom je bolj ali manj naključna.

Za podrobnejše spoznavanje Gabrielovega lika pa priporočam prebiranje Bocacciovega Dekamerona. :-))))))

Katenjka … jebela! Po tem kar si v tej temi napisala, si zelo po mojem okusu, ampak kaj mi to pomaga, ko pa je vmes kar nekaj preprek. Med drugim je največja ta, da sem že en čas denacionaliziran. Čeprav moja včasih pravi, da bi me kdaj z veseljem dala v najem za kakšnih 99 let. :-))))

Odvisno koliko bi mi bilo mar za družino.
Če se odselim na drugi konec Slovenije in jih pridem pogledat le parkrat na mesec, potem takšna družina nima skupne prihodnosti.
Se strinjam, da je Slovenija majhna, a hkrati dovolj velika, da predstavlja ogromen napor, če bi se vozil vsak dan po tri ure najprej v eno smer, potem pa še nazaj…Tega človek ne zdrži dolgoročno in od takšnega izmučenega očeta družina nima nobene pametne koristi. Ampak kvečjemu le probleme, saj je oče preutrujen in tečen, da bi bili žena in otroci z njim zadovoljni.
Prav tako sama vožnja predstavlja velik finančni zalogaj, pa še avto se prej uniči.
Če je služba res tako dobro plačana, potem bi bilo bolje s sabo vzeti celo družino.

No, tu je pa drugi problem, vsaj v tej situaciji: služba zanjo. Osebno ne maram, da bi bila žen(sk)a finančno odvisna od mene. Tudi ne, če bi sama tako želela.

No, tu je pa drugi problem, vsaj v tej situaciji: služba zanjo. Osebno ne maram, da bi bila žen(sk)a finančno odvisna od mene. Tudi ne, če bi sama tako želela.[/quote]
Saj ne vem, zakaj si ne bi mogla še sama iskati službe v novem kraju.