skušnjava
Podpišem. Sicer pa se lahko preselite.Gre za dolgoročno ali kratkoročno (projektno) delo?
Poznam ljudi, ki se vsak dan vozijo na relaciji Lj-Mb v službo. Odvisno, kaj ti služba lahko nudi, Če je za določen čas in pomeni velik priliv, ki bi vam prišel prav za dosego vaših ciljev, potem ja, še vedno pa se lahko preselite. Ali je narava novega dela takšna, da ne dovoli skakanja/vožnje prej kot čez vikend?
Čakaj, če vsak dan porabi en dan, da pride v službo in nazaj, ji ostane bolj malo časa za družino. Jaz vidim v tem veliko oviro.
Čakaj, če vsak dan porabi en dan, da pride v službo in nazaj, ji ostane bolj malo časa za družino. Jaz vidim v tem veliko oviro.[/quote]
Kako en dan? No, razen če se odpravi peš:).
Ovire imamo v glavi, ker nam je tako lažje in smo komot. Malo organizacije, dobre volje in vzročno-posledičnega razmišljanja, pa se vse da.
Ribica zlata… avtorica posta je napisala, da bi se preselila na drugi konec države, kar pomeni minimalno 2 – 3 ure vožnje v eno smer x 2; 8 do 10 ur dela (najmanj), pa razni nepredvideni dogodki, zastoji … pa jest tudi mora, pa kaj zase naredit…..tako še niti za spanje ne bi imela dovolj časa, kaj šele za družino.:)
Nekaj dni nazaj sem na SČ videla, da se nekdo ubada s potnimi stroški – marsikatera firma jih res znižuje (tudi JU) ali pa niti ne plača, tako da vsakodnevna vožnja že LJ-MB ni zanemarljiva časovno ter finančno, če pa je potrebno še več kilometrov, kot pa “samo” na tej relaciji…. Znanka se vozi na taki relaciji in pride včasih samo za lahko noč domov. Meni otrok pomeni ogromno, res pa je finančna stabilnost tudi potrebna.
Res mi je včerajšnji pogovor ob kavici dal misliti, kaj bi sama storila. Ogromni zaslužek bi že res malce bolj prevesil jeziček na tehtnici, ampak… kakšno ceno bi plačali doma? Sama sem delala pol leta cele dneve, prihajala vsakodnevno domov ampak je otrok bil neobvladljiv, jokajoč, vsaj 1x tedensko je bilo potrebno hoditi v šolo na razgovore zaradi nesodelovanja,… (drugače nežna dušica, navezana name). Po vsem tem mislim, da bi res moral biti znesek vaaauuuu, da bi šla v nekaj tako tveganega za družino. No, ne družino, otroka.
Seveda, vedno je lahko vse najhuje. Omenjeno je bilo tudi, da ni nujno, da bi prihajala za vikend.
Opcije so različne, se pretehta, kaj je v danem momentu najbolje za celotno družino. Tukaj lahko le teoretiziramo:). Zdaj sem se spomnila na podjetje IUV Vrhnika, ko so zaradi nelikvidnosti objavili stečaj in so novinarji spraševali zaposlene, kako in kje bodo iskali novo zaposlitev. In ko slišiš, da jim je Ljubljana predaleč, potem si pač misliš svoje:).
Seveda, vedno je lahko vse najhuje. Omenjeno je bilo tudi, da ni nujno, da bi prihajala za vikend.
Opcije so različne, se pretehta, kaj je v danem momentu najbolje za celotno družino. Tukaj lahko le teoretiziramo:). Zdaj sem se spomnila na podjetje IUV Vrhnika, ko so zaradi nelikvidnosti objavili stečaj in so novinarji spraševali zaposlene, kako in kje bodo iskali novo zaposlitev. In ko slišiš, da jim je Ljubljana predaleč, potem si pač misliš svoje:).[/quote]
No, jaz sem nekje prebrala tudi to, da je bilo upravičencem do neprofitnega stanovanja predaleč se selit iz LJ na Vrhniko in so stanovanje zavrnili 🙂 Eni bi res najraje vse v copatih obredli.
Seveda, vedno je lahko vse najhuje. Omenjeno je bilo tudi, da ni nujno, da bi prihajala za vikend.
Opcije so različne, se pretehta, kaj je v danem momentu najbolje za celotno družino. Tukaj lahko le teoretiziramo:). Zdaj sem se spomnila na podjetje IUV Vrhnika, ko so zaradi nelikvidnosti objavili stečaj in so novinarji spraševali zaposlene, kako in kje bodo iskali novo zaposlitev. In ko slišiš, da jim je Ljubljana predaleč, potem si pač misliš svoje:).[/quote]
Jaz sem se v svojem odgovoru omejila samo na vprašanje avtorice.
Po moje tukaj v danem primeru ni kaj tehtati; treba se je samo odločiti ali družina – šoloobvezni otrok ali služba in denar. Zato pa avtorica vprašuje ali je denar res tak vladar? 🙂 Moj odgovor je NE!
Sicer pa imaš vsega i svašta, tudi takšne, ki se jim ne “splača” delat za 600 – 700 evrov, ki leta in leta iščejo zaposlitev primerno svoji izobrazbi (pa je seveda ne najdejo), pa ….
Družini bo denar pomenil le malo, če ne bo skupaj. Le toliko, da fizično preživi in čustveno trpi. Treba si je postavit realne cilje in jih izpolnjevati tako, da bodo tudi potrebe drugih v družini zadovoljene, če smo se zanjo odločili. Seveda pa pride do problema, ko si potavljamo “realne” cilje, ko eni mislijo, da lahko imajo kariero, ki zahteva veliko več kot 8 ur na dan in srečno družino hkrati.
Jaz sem se s tem problemom spopadla nazadnje pred nekaj meseci. In sem ugotovila, da je cela vrsta dilem, ki jih je vredno vzeti v pretres, pa tudi ovir, ki to pravzaprav niso.
Prvo je vprašanje, KAM greš. Ni vseeno. Kaj tisto okolje nudi, in kaj bi nudilo otroku, če bi prišel s tabo. – Kajti ja, jaz sem vedno razmišljala, da bi otrok prišel z mano. Enostavno se mi zdi, da bo lažje preživel par dni na teden brez očeta kot brez mame (če je seveda majhen in oče časovno vsaj enako ali bolj zaposlen kot mama, pa če je bila mama doslej vedno njegova oporna točka). Če bi morala iti na obalo, bi se mi zdelo fajn, ker se bo ta mali naučil italijanščine, pa še malo italijanske fleksibilnosti bi se nalezel, ki nam Slovencem grozljivo primanjkuje. Če bi morala iti v Prekmurje ali na Štajersko, bi vztrajala z Madžarščino in Nemščino. Če bi morala iti na Kozjansko – (pa mi je drugače kozjansko zelo všeč, da ne bo pomote), ne bi v tem videla nobene dodane vrednosti.
To je en vidik, ki je po mojem mnenju bistveno podcenjen in premalo upoštevan (novo okolje, novi ljudje lahko pomeni razvoj zate in za otroka)
Drugo Vprašanje, ZAKAJ greš. Denar. Verjetno je sitaucija drugačna, če delaš na minimalcu ali če imaš višje dohodke. Za prvo situacijo je verjetno res vprašanje denarja (ki pa ne vem, če ga bo bistveno več, če boš moral plačevati stroške ločenega življenja in poti). Za drugo pa ti lahko povem, kako sem sama razmišljala. Denar je le en vidik. Vprašanje je, kam te to vodi v smislu kariere, kakšne možnosti boš imela potem, v kakšnem kolektivu boš delala (to je zame BISTVENO – ali se bom počutila v redu, ali me bodo znali ceniti, ali se bom od drugih lahko kaj novega naučila, ali bodo kaj investirali v moje znanje, ali mi bo delo všečipd.), kdo bo tvoj šef (tudi to je zame BISTVENO, saj težko delam s šefom, s katerim nisva na isti valovni dolžini in ni zadovoljen z menoj).
Tretje vprašanje, KAKŠNE SO OPCIJE GLEDE DRUŽINE. Jaz ne maram ločenega življenja. Doživela sem ga kot otrok in čeprav se zavedam, da mi ne bi bilo tako rožnato postlano in danes ne bi imela toliko možnosti, če moj oče ne bi bil toliko odsoten, tega zase (egoistično, mimo otrok) nočem več. Hočem spati ob nekom vsako noč, ne enkrat na teden. Seksati z njim, takrat ko mi paše. Imeti nekoga doma, da mu zvečer povem, kaj se počela in da skupaj lahko greva v kino aligledava film. To ne pomeni, da ne bi bila pripravljena na ločeno življenje za neko prehodno obdobje, vendar bi vseeno razmišljala, ali obstaja kakšna druga opcija. Konkretno, ali bi se lahko tudi mož preselil z menoj – torej našel ali si ustvaril službo tudi on.
Četrto vprašanje, KAKŠNO RAZMERJE IMAŠ
No, lahko povem še to, da sva z možem, ko sva bila še fant in punca, zaradi študija živela eno leto narazen (prej sva živela že dve leti skupaj, takrat pa sva se lahko videvala za podaljšan vikend na 7 tednov). Mož se je zelo trudil, da bi obdržal razmerje, imela sva dolge telefonske pogovore (ca. eno uro) dvakrat na teden (skypa še ni bilo…), nekaj sva bila tudi na mailu vsak dan. In vendar, ko sva ponovno zaživela skupaj, sva preživela 6 hudičevo krvavih mesecev in nisva bila daleč od tega, da se razideva. V nasprotju s tem pa lahko povem, da razmerje mojih staršev dobro funkcionira, če živita precej ločeno (veliko službenih poti, potovanj, različni delovni urniki, ipd), in zapade v krizo, ko oba čičkata doma.
Tako da – razmerja so drugačna, potrebe so drugačne, ljudje smo drugačni. Za nekatera razmerja je grožnja v tem, da smo preveč skupaj, za druga v tem, da smo preveč narazen, ker se takrat vsak razvija v svojo smer. In to je treba upoštevati, ko razmišljaš o službi nekje drugje.
Tako da – sama razmišljam tako. Je pa res, da nisem v situaciji, ko nimam kaj dati v lonec. V takem primeru si predstavljam, da razmišljaš drugače.
No, eni se imajo preprosto radi in so posledično radi v bližini drug drugega, drugi pa se samo pretvarjajo, zato bežijo drug pred drugim.
Družini bo denar pomenil le malo, če ne bo skupaj. Le toliko, da fizično preživi in čustveno trpi. Treba si je postavit realne cilje in jih izpolnjevati tako, da bodo tudi potrebe drugih v družini zadovoljene, če smo se zanjo odločili. Seveda pa pride do problema, ko si potavljamo “realne” cilje, ko eni mislijo, da lahko imajo kariero, ki zahteva veliko več kot 8 ur na dan in srečno družino hkrati.[/quote]
Moje mnenje je, da imaš lahko uspešno kariero in srečno družino. Tisti, ki je nezadovoljen s svojim delom, zanemarja uresničevanje na poklicni poti in bo to svojo zamorjenost prenašal na družino. Samo srečen človek lahko osrečuje druge. Ni vedno vse v količini časa, ampak tudi v kvaliteti.
Meni se smilijo družine z veliko otroci, ki so večkrat bolj fizično in psihično zapostavljeni kot ostali. Takšni starši naj se raje zamislijo. Danes ne moreš živeti le od zraka. Kdor ima družino je dolžan poskrbeti za dostojno in človeka vredno življenje. Dejstvo je, da smo odvisni od denarja, brez tega ni strehe nad glavo, niso plačane položnice, ni kruha in iger:). Družina ne more živeti v gozdu, odrezana od sveta, vse za ceno tega, da so 24 ur skupaj (idealna povezanost, a ne).
No, točno to. Verjamem, da tisti, ki nimajo doma možnosti za kakšen vrt in/ali kokoško na dvorišču (da ne govorimo še o kakšni kravici in prašičku v hlevu) oz. da nimajo možnosti za kakšno ozimnico ali kolin od žlahte ter vloženih kumaric in marmelade od starih mam, gledajo na tako dilemo popolnoma drugače.
Pa še nekaj mi leži na duši, ko berem to temo.
Ko sem bila otrok, mi je mama velikokrat ponavljala, da je služba za žensko zelo pomembna. Razlaga je bila vedno v smislu, da je družina najpomembnejše, kar imaš v življenju in edina stvar, na katero lahko v življenju vedno in res računaš. Vse drugo (oziroma vsi drugi), lahko pride in gre. Vendar tudi družino lahko izgubiš. In služba je res tisto edino, kar je tvoje, nekaj, kar imaš samo zase. Jaz sem jo kot otrok razumela, da lahko družino izgubiš v prometni nesreči. Danes kot odrasla ženska, pa seveda vidim kup drugih načinov, kako lahko partnerja in z njim celo družino, izgubiš.
Družina mi je še vedno na prvem mestu. Ampak nisem Ivana Orleanska. Mučnica, žrtev, ki se mora stvarem odpovedati zaradi družine. Družina naj ne bi bila cokla,ki te v življenju omejuje na vseh koncih in krajih. Prav tako si ne želim, da bom pri šestdesetih razmišljala, kaj vse bi v življenju lahko imela in počela, če ne bi bilo družine.
Če je zame družina na prvem mestu, se mi zdi fer, da tudi ta družina pokaže nekaj razumevanja (in fleksibilnosti) za to, kar je dobro zame. In če je zame res pomembno, da grem v službo v drug kraj, se morda lahko družina na kakšen način temu prilagodi oziroma najdemo neko rešitev, kjer bosta volk sit in koza cela, čeprav volk malo bolj shiran in koza malce prestrašena 🙂
No, eni se imajo preprosto radi in so posledično radi v bližini drug drugega, drugi pa se samo pretvarjajo, zato bežijo drug pred drugim.[/quote]
Ne vem, mislim enostavno, da smo ljudje tako različni, da težko potegneš neko pravilo, ki bi veljalo za vse. Eni ravijo več prostora samo zase, drugi ga pa skoraj nič.
Družini bo denar pomenil le malo, če ne bo skupaj. Le toliko, da fizično preživi in čustveno trpi. Treba si je postavit realne cilje in jih izpolnjevati tako, da bodo tudi potrebe drugih v družini zadovoljene, če smo se zanjo odločili.[/quote]
Ti spet o idealnih pogojih govoriš. Ideal ne obstaja. Če gre za projektno delo, bi jaz vsekakor vzela (ob primerno solidni plači).
Tudi če dva delata v istem mestu, otrok je v vrtcu ali šoli, se vidijo šele zvečer, ko je treba povečerjat in dat otroka spat. Edino, kar ostane, so res vikendi. Zdaj, če gre za nekaj vikendov, je eno, če gre pa za celo leto, pa drugo.
No, zdaj si sama šla v najslabšo možno zgodbo. Sicer se pa s povedanim strinjam. Ponovno pa je težko definirat, kaj pomeni imeti uspešno kariero in srečno družino. Oba pojma si tako zelo različno predstavljamo.
Forum je zaprt za komentiranje.