Skupnost

Manjka druženje, manjka skupnost, manjka ta prenos znanja s starejših na mlajše. Bolj kot se ločujemo in živimo vsak zase, slabše je. Včasih se je sedelo in pogovarjalo, mlajši so poslušali bolj modre in izkušene, le-ti pa so jih usmerjali, ko so opazili, da se je kdo znašel v zagati. Danes tega ni in opažam, da gre družba počasi a vztrajno v maloro. Varanje, nespoštovanje, nevzgojeni otroci, malčki brez varstva, nasilje, … Vse to se je včasih preprečevalo in pomagalo znotraj skupnosti, razširjene družine. Rek, da je potrebna cela vas za vzgojo otroka je še kako držal in drži še danes, a vasi ni. So individualna, ločena gospodinjstva, osamljenost starejših in izgorelost mlajših. V razmislek

kaj si pa ti pojedel na vse zgodaj, da take kvasiš. Nič ni bilo včasih drugač, problemi so odkar obstaja človeštvo in vedno bodo.  včasih so otroke na kmetih zaprli v sobe in šli na polje ali pa so jih čuvale starejše 4, 5 let stare sestrice ali pestrne. Če so se v familijah pretepali, so vsi gledali stran.

Zato revne celine kot Južna Amerika in Afrika, kjer cveti kriminal in nasilje, prekašajo zahod v veselju in zadovoljstvu. Oni imajo skupnost, medtem ko smo mi belci trn v peti sami sebi.