Skupni čas z najdražjim/-jo

Koliko časa sta skupaj, oz. koliko časa je v službi? meni se ne zdi normalno, da dela povprečno od 8 zjutraj pa do 19., 20., 21., velikokrat pa tudi do jutra (vikendi). Vem, da je v gostinstvu tako ampak vseeno se mi zdi, da bi lahko delal še kdo, ne le on. Nikoli ne moreva nikamor iti, skupaj sva zvečer, ko greva na kavo ali spat. On misli, da je smisel življenja delo in denar. Kaj pa otroci in punca? Kako razmišljate o tem? Razumeva se ok ampak tako pa vseeno ne bo šlo. Svojim otrokom hočem posvetiti svoj čas, kar bi bilo v prihodnosti nemogoče, glede na to, da bi prišla v njihovo družinsko podjetje.

Wellcome to the club! Mož je pilot, odsoten večino časa. Sama še študiram, otrok še nimava. Jih pa v prihodnje načrtujeva. Mož bi jih že imel, jaz pa vem, da jih bom večino časa sama vzgajala, tako da se moram prvo sama pripraviti na to. Kadar je doma se imava luštno. Vandrava zunaj, hodiva v kino, tečeva,… Čas hitro mineva. Jaz se ne obremenjujem več s tem kdaj je doma in kdaj ni. Vidim ljudi, ki hodijo domov vsak dan ob 16 iz take zanič službe da je joj. Mož uživa v tem kar dela!

Osamljena sama pri sebi moraš razčistiti kako naprej. Boljše ne bo nikoli. Če se s tem ne moreš sprijazniti bo težko. Življneje je prekratko, da bi morali živeti življenje drugega! Lp

Mojca

Ja, tudi moj je odsoten več časa zaradi narave svojega dela. Včasih tudi po nekaj tednov. Se je težko navaditi in razumeti, da vsi pač ne delajo 8 ur/dan. Se pa zato pozna pri denarju in ne predstavljam si več življenja z dvema povprečnima plačama. Vem, da denar ni vse, vendar živeti s krediti v kakšnem majhnem podnajemniškem stanovanju?!? Mislim, da bi se prej ali slej začela kregati zaradi financ.

Jaz sicer ne živim z mojim, sam nisva vsak dan skupaj, ker on dostkrat med tednom potuje kam poslovno, pa zna se zgodit, da ga ni tri tedne skupaj. Ampak ta čas kvalitetno znam preživet tud sama, je pa itak da je hudoooooo ko enga pogrešaš… Sam ga manj, če delaš kaj posebnega 🙂

In kaj posebnega počneš, da ga ne pogrešaš?

Npr. si najdem ljubimca za eno noč 🙂

Packa.

Al pa dva :=)))

Teb pa res ni nič sveto!

Pri njem se pri denarju ne pozna nič. Zaposlen je doma in ima fiksno plačo, ne glede na ure. Ravno to me tudi moti, kjerkoli bi delal, bi dobil vsaj 2x toliko, lahko bi varčeval in enkrat nekaj imel od tega, ker je cele dneve v službi. Problem je tudi v tem, da on misli, da je to normalno in da je smisel življenja samo denar in delo. Delno ga razumem, čisto se pa vseeno ne strinjam in mi je hudo. Počutim se nepomembno. In ko mu rečem, da bi rada, da je vsak mesec 1 dan prost, me pogleda, kot da sem z lune padla. Dela 7 dni v tednu, povprečno po 12 ur. Predstavljajte si.

Lahk pa da bi blo tako, da bi delal drugje, pa nebi mel nadur plačanih… Moja mama jih nima…. Naredit mora pa ravno tako. Enim je res smisel delo… sam ne moreš nč za to… Verjamem, da ti je hudo… Prepričaj ga, da si vzameta nekaj dni fraj, pol mu pa pripravi presenečenje, masažno kopel z listi od vrtnice, dišeča kadila, večerjo ob svečah, pa masažo z olji… 🙂 Pa seksi perilo, pa bo mogoče ugotovil kk je fajn tud mal uživat.

Tudi to si privoščiva…zvečer, ko konča delo. In ko prideva v posteljo, si bo pripravil budilko za ob 6 zjutraj, da bo čimprej v službi, pa čeprav odpirajo ob 10-ih. Enkrat sem mu postavila pogoj:2x tedensko vsaj ob 18 doma ali pa konec z nama in je reku da greva pač narazen, če nimava skupnih interesov. Lažje se odpove meni kot pa da v 7. dneh 2x. pride domov ob 18.

Uau, sam tole pa ni v redu neki… Kaj dela od šestih zjutraj v lokalu, če bo desetih odprejo? Sej tolk tistih stvari pa tud ni za računat… Kolikor poznam mal ene par ljudi k majo lokale, ap ne sam enga, sam majo določene zaposlene, k to delajo namest njih, pa jih vidim tud cele dneve uživat…

Jaz gostinka, moj pa med tednom v sluzbi, med vikendi pa muzikant. Je moralo preteci malo casa, da se navadis ampak kjer je volja, spostovanje in pa seveda ljubezen oz. naklonjenost drug do drugega , se vedno ostane cas za drug drugega.

Osamljena, po tem kar si povedala, se meni zdi, da je tvoj pač deloholik. In da se ni pripravljen spremeniti, kot je rekel. Meni se to ne zdi isto kot naporna služba. Saj se nisi samo ti poročila, tudi on se je, a ne. In kot odgovoren odrasel človek bi si moral življenje organizirat tako, da bi mu zneslo imeti čas za službo in za družino.

Deloholiki pač bežijo od življenja k delu. To nikakor ni pozitivno. Doktor Berlot Košiček bi ti imela gotovo kaj pametnega povedat na to temo. Predlagam, da jo vprašaš na sosednjem forumu.

če želiš preostanek življenja preživeti sama, ali pa sama z otroki – potem ostani z njim.
Verjemi, ne spremenijo se, razen, če jim parkrat cegu pade na glavo, da se zamislijo. Na kar pa ni za računat.
Porabila boš recimo 2 leti, da ga boš prebolela. Torej bo šlo še 2 leti v nič – ali pa celo življenje.
Odloči pa se sama.

Osamljena, večna odsotnost tvojega tipa se mi na žalost zdi malo sumljiva, pred leti sva imela oba take službe, da sem jaz delala tudi kdaj med vikendi in prazniki on pa tudi in sva imela kar krizo zaradi tega, zdaj imava to tako poštimano, da je vsaj en dan namenjen izključno uživanju.

Preden gresta narazen, se sicer lahko poskušata še enkrat pogovorit, vendar tu po mojem res nekaj ne štima. Moj tudi dela 6 dni na teden, pogosto 12 ur, ampak vsak večer in en celi dan na teden ali vsaj popoldne pa si res vzameva čas zase.

morda pa ni družinski človek. sama imam izkušnjo z gostincem, ki je bil raje v službi kot doma, kljub majhnemu otroku. po službi pa še na pivo s sodelavci, ob sobotah pa z družbo še malo ven, da ne govorim čez tede-tenis, nogomet, pa hokej….človek, ki ni za družino, mora pa imeti občutek varnosti, kar pomeni “da ni sam”….vmes si je življenje popestril še z ljubico, ker se je s svojo tako malo videval, da so mu začele iti neumnosti po glavi…premisli…

Je brezveze, da ste formalno skupi s takimi tipi, ki nimajo časa za vas. A ste z njimi ali z njihovimi službami?

Problem je tudi v tem, da ga podijo delat, če ga pridem pogledat, ko ga pokličem pa vsi tulijo, da ves čas telefonira. Mislim?! Cele dneve odsoten, če pridem tja ni prav, če ga pokličem ni prav… In sem šla do šefa (bera starša) ter vprašala, kdaj si bo lahko 1 dan prosto vzel. Sem pa slišala vse ostalo, kot pa tisto kar sem želela. Nisem zahtevala, naj bo takrat in takrat prost, samo vprašala sem za 1 dan, kadarkoli. Slišala sem, da tudi oni cele dneve delajo in da poznajo pare, ki se vidijo 1x na teden pa jim nič ne manjka. Halo?! Nič nisem dosegla razen tega, da sem izpadla kot bleferka, ki nimam drugega dela kot da druge odganjam od nujnega dela in jih zavajam ter o ne vem, da je v življenju treba delati!

Mislim, da ga podijo delat…a je tvoj tip hlapček od svoje družine al kako??? Naj se sklicuje, da ima po zakonu pravico do počitka od 40 urnega delavnika na teden! Osamljena bodi bolj odločna in upam, da vama bo uspelo rešiti to zadevo.

Praviš, da si mu postavila pogoj, drugače gresta narazen. Pogoja ni izpolnil, vidva pa sta še vedno skupaj. S tem si mu sporočila, da nisi mislila resno. “Jaz samo grozim, vendar ti te grožnje ni potrebno upoštevati, ker sem preveč šibka, da bi jo tudi uresničila” To pomeni, da boš samo godrnjala, ne boš pa vzela svojega življenja v svoje roke. Tako ne moreš pričakovati, da se bo kaj spremenilo. Vedno dobiš točno toliko, kolikor zahtevaš.

Joj, jaz dobim kar alergijo od deloholikov. Vedno delo, služba pa to in to, časa zame pa nikoli ni imel. In vse skup je izpadlo kot, da sem na čakalni listi. Halo, pri svojem fantu? Ne, hvala! Ko se je čez čas spomnil, da obstajam, jaz nisem imela več časa zanj. Škoda, da sem ga sploh kdaj imela…