skupne finance
Rada, pa ne rada brezpogojno, v celoti…
Vsekakor je (tudi) posledica njegove vzgoje, priučenega vzorca. Vse. Tudi to, da se on ne more spremenit, je posledica njegove vzgoje, priučenega vzorca. Torej to prepričanje.
Seveda pa imaš tudi ti svoja prepričanja, vzorce, ki jih prav tako ne moreš (?) spremeniti.
Nisi čudna.
hvala ti ‘it’ za odgovor!
sicer pa me ravno to najbolj jezi, ker jaz ga poskušam razumet, res ga, in še vedno ne morem mimo občutka, da vsakič, ko me samo čudno pogleda pri nakupu kakšne stvari, si mislim, da me nima toliko rad, da nisem vredna tega, skratka imam občutek manjvrednosti v tej najini zvezi.. ker jaz bi (včasih) dala za njega prav vse, meni denar razen potrošnega materiala ne pomeni prav dosti, živim po prepričanju, saj bo, sploh če sva dva! – včasih sem pa napisala zato, ker me res jezi to, da je s tem svojim obnašanjem še mene toliko uspel spremenit, da zdaj že jaz njemu gledam pod prste, kaj vse si bo kupil na ta najin skupni račun..in kaj je najhujše, da sem opazila, da sem taka postala tudi do moje sestre in staršev, nevoščljiva in preračunljiva, ko prej res nikoli nisem bila!
joj, sploh ne vem res, kaj vse to pomeni..
Kaj le?
Da mu ti pomeniš toliko kolikor (ne) zapraviš, tebe dojema skozi številke, denar, je obseden s tem materializmom in skozi ta očala vidi cel svet.
Poznam nekoga takega, ki tudi svojim otrokom ne privošči za obleč, ne kurijo v hiši oz samo toliko da glih ne zmrznejo, škoda je za to in škoda za ono…. da znoriš.
Ne vem, če boš zmogla živet s tem človekom, ker kakor si napisala, to zate enostavno ne pomeni izraz ljubezni.
V bistvu si in obupno želi priznanja, da je nekaj vreden in to “vrednost” si kupuje z denarjem….. :/
Meni se tak odnos “saj bo” ne zdi preveč odgovoren. Vsaj tako se sliši na prvo žogo. Dokler človeka ne spoznaš in vidiš kako v določenih situacijah reagira, pa ne morem rečt, če je odgovoren ali pa ni.
hvala ti, samo tega zgornjega ravno ne razumem najbolje..kdo si to vrednost kupuje z denarjem?[/quote]Misli, da več kot bo imel v denarnici več bo vreden in ti mu to vrednost “kradeš” z “nepotrebnimi” nakupi….
Bedasto, samo njemu ljudje kot osebe ne pomenijo veliko oz nič kar ti tudi kaže s svojim vedenjem, ker drugače ti ne bi očital stvari ki ti jih očita.
Ne gledaš narobe, sploh ne, ker če sta dva skupaj se ne kupujeta z denarjem, vsaj ne v odnosu kot si ga ti predstavljaš.
Očitno si vredna toliko kolikor lahko plačaš, kolikor imaš denarja, ker drugače nimaš z njim kaj iskat, še na počitnice te ne bi vzel…. groza….
Kako bi pa nap plenice kupovala za morebitnega otroka? En dopoldne, drug popoldne? pa ne ga preveč nafotrat, da se ne bo glih v moje podelal…… Mislim :/ :(…
Brez zamere, ampak se mi zdi, da je potrebno reci bobu bob. Nekdo, ki gleda na vsak cent, je škrt. Nekdo, ki gleda na vsak cent, ki ga zapravi ljuba polovica in nima enakega pristopa do stvari, ki jih kupi sebi, je še malo več kot škrt. Je sebičen tudi do osebe, ki naj bi jo ljubil.
In ob tem se seveda pojavi vprašanje, kakšno osebo si želiš ob sebi. Jaz sem zase vedno postavila kriterij, da si želim nekoga, ki mi je pripravljen dati čisto vse, kar ima. Kaj si pa zase želiš ti?
Pa tisto, kar je me je že v štartu zmotilo, je vajina matematika.
Ko dva zaživita skupaj in nista zgolj sostanovalca, ustvarita neko skupnost. In v skupnosti daš denar SKUPAJ. In ko je skupaj, ni več moj ali tvoj, ampak najin. Tako da – če bi se meni zgodilo, da bi mi v trgovini začel razlagati, da z njegovim denarjem pa tega in tega res ne bom kupila, bi mu jaz samo zabrusila nazaj – saj ne kupujem s tvojim, ampak z najinim. No, ne vem, če bi mi uspelo to izustiti. Bolj verjetno bi me s tako izjavo tako razkuril, da bi mu kar razbila konzervo marmelade na glavi in mu rekla, da sem izbrala najcenejšo…. (pa bi seveda izbrala najdražjo, dako da bi se mu kolcalo še cel teden po tistem računu, ki ga je plačal na blagajni…)
Pa drugi del matematike, ki mi ne paše v skupnost… Za stanovanje prispevata vsak pol. To se bi mi zdelo ustrezno, če bi vidva tudi enako zaslužila. Ker pa vidva ne zaslužita enako, ne razumem, zakaj bi morala prispevati enako. Kdor zasluži več, prispeva več, kdor zasluži manj, prispeva manj. Prispevata pa lahko enako v smislu, da vcsak prispeva enak delež svojih dohodkov (oba 30 %, s tem, da je tvojih 30 vredno 150 EUR, njegovih pa 300 – skupni šparovček je tako bogat za 450 EUR).
Pa pijače ….Joooooj. Če mene ne bi peljal na pijačo, ker nimam denarja, bi nemudoma dvignila telefon in našla nekoga, ki bi me peljal na pijačo … kaj na pijačo, na večerjo. Pa naj se pol doma z dolgim nosom kuja …
Če povzamem: stvari imaš po mojem mnenju (zase) slabo zastavljene. On pa zase dobro zastavljene.
Jaz v tej situaciji ne bi bila tako razumevajoča… Zame je to, kar razlagaš, no go.
izgubljena..
Zdaj pa en moj znanec… Fant je bil prijeten, simpatičen, skrben itd., imel je solidno plačo, obrt ki jo je “podedoval”. Imel dekle, in ker sta bila še mlada in brez obveznosti, si je želela kam ven, v družbo, na kakšno kosilo tu in tam, si kaj privoščit v stilu morja, smučanja …, in ker finance niso bile problem, si ni želela tovrstnega uživanja odtegovati. On pa ne. On je želel biti več doma in denar, ki ga je sicer imel na razpolago, varčevati. Imel je sanje, kaj bi si vse ustvaril in k temu je težil. Nazadnje sta se razšla.
No, danes ta moški živi z ženo, ki je bila pripravljena biti z njim, tudi če nista hodila tako na morje, kot na smučanje, kot po žurkah, obedovat po gostilah… in sta si vse to privoščila manj oz. bolj redko, ima otroke, ima hišo, ki jo je zgradil s privarčevanim denarjem, ima soliden avto, tudi žena ga ima, v glavnem, nobenega hipotekarnega kredita ali kaj podobnega, kar bi imel, če že kot mlad fant ne bi varčeval – žena je prispevala nekaj malega. Še vedno je simpatičen, prijeten in čisto OK moški.
Včasih takšen pogled na denar tudi ni tako zelo “mimo”.
Kaj pa tvoj fant počne s privarčevanim denarjem oz. ali vama obema uspeva tudi kaj privarčevati. Sta se kdaj pogovarjala, kakšne namena imata, kaj si želita itd..
It samo tukaj, kakor sem jaz razumel, ne gre za nek “rzkoš”, za neko kvazi potratnost, gre za osnovne stvari kot so “napolnit hladilnik” in “kupit nekaj za obleč”…. in če se špara na tem kaj bo kdo dal v usta z namenom za lepšo prihodnost, zraven pa še izterjat od partnerja, ki zasluži pol manj, nominalno enak delež za najemnino in položnice….. ne vem no :/
Meni to bolj deluje na parazitstvo, ne vem če je to res neko sočutje do partnerja, kje je šele ljubezen?
Oprostite ampak meni to deluje bolj kot, kako čim ceneje kupiti babo za piiiiiip…, da ne uporabim kak bolj sočen izraz.
Zame tudi.
It, to kar ti praviš, je, da sta imela različen odnos do denarja.
Pri avtoričinem tipu ne gre za to, da imata različen odnos do denarja, ampak da ima on v glavi naštimano avtomatsko blagajno, s katero vedno računa, koliko je ona prispevala in ali bi jo lahko še malo “izkoristil”, zraven pa skrbno pazi, da se slučajno ona ne bi šlepala na njegov račun.
V tem tvojem scenariju, žena ne bi imela avtomobila in bi stanovala v garaži, ker ni dovolj “prispevala” – ni imela denarja za pol hiše in niti si ni mogla sama kupit avtomobila.
Najmanj kar lahko rečemo je, da če ima ta tip kakšne sanje, prav gotovo ne vključujejo nje…
Meni se zdi tako cufanje na pol obsedenost. Nevelikodušnost pri kavah in večerjah je pa nespoštljiva in poniževalna. Meni je bilo vedno logično – ko sem hodila s študentom -, da večinoma plačujem jaz oziroma največkrat je bilo tako, da sem večerje plačala jaz, on pa recimo pijačke in kave.
Mogoče, pogojno še lahko razumem počitnice.
Jaz s takim škrtuhom in obsedencem z denarjem ne bi mogla biti. Tudi prijateljica ne bi mogla biti s takim človekom.
Seveda je posledica priučenega. Ampak če se sam zaveda, da je glede tega čuden, naj o tem malo razmisli. Kaj ga sili k temu, da je čuden? Zakaj bi človek moral bit čuden, če mu tega ni potrebno? Vsake navade se da odvadit in naučit nove navade. Le sprejet je potrebno, da je tu in tam kakšna naša navada slaba za nas ali pa nek odnos in se odločit za novo navado, ki se nam zdi boljša.
Koliko pa se je nekdo pripravljen odvadit pa ni odvisno samo od njega, pač pa v tem primeru tudi od tebe, torej partnerja.
Tako, kakor ti nisi vajena njegovega načina, on ni tvojega. Mislim, da bi tu oba morala poiskati nek kompromis, tako da se postopoma privadita na nek skupen način, ki bo na koncu obema ustrezal. Mogoče se bo on v tem primeru moral prilagoditi malo bolj, ampak tudi tebi predlagam, da pokažeš nekaj volje, tako da bo njemu na začetku lažje.
Jaz mislim, da se vsakega divjega konja da osedlat, le pravi način je treba poiskat. 🙂
Saj tvoj naslednji komentar vse pove:
Isti vzorec se sedaj pojavlja pri vaju in zaradi tega prihajata v konflikt, saj se gre za navzkrižje interesov.
Dokler vsak vztraja pri svojem vzorcu, je nesmiselno govoriti kdo ima koga bolj rad.
Problem rešita tako, da se pogovorita in dogovorita, kaj je v vajini situaciji bolj smiselno in uporabno.
Če imata dovolj denarja, potem ni potrebno gledati na vsak cent in iz tega delati problemov….
saj že to naj bi bil kompromis, da dajeva na skupni račun.. se bom probala še enkrat z njim vsesti in pogovoriti, tj. mu dati ultimat..
sicer pa mislim, da je problem bolj v meni oz. da nisem tista prava zanj (pa tega mogoče še sam ne ve).. ali po markotu; da osedlaš divjega konja, je potreben tudi pravi jahač ;/
Izgubljena, si prava zanj, samo če se tega sama ne zavedaš, potem res tako izpade, kot da nisi in se tako tudi vedeš.
Forum je zaprt za komentiranje.