Skromnost, preprostost je to vrlina ali kompleks

To da je nekdo skromen, preprost , ali vam je to vrlina ali kompleks? V smislu da si ne zaslužis več?

Vrlina. V smislu, da se ne potrebuje ven metat ali dokazovat, da se zaveda lastne vrednosti in nima potrebe se na silo  kazati navzven z materialnimi dobrinami ali aroganco.

Sem spoznala nekaj res posebnih ljudi (v svetovnem merilu) in so bili dejansko preprosti in skromni. Ker se zavedajo, kaj je res pomembno in jim je vseeno kaj si drugi mislijo o njih.

Da si skromen in preprost, danes že malo meji na neambicioznost…

Skromen – vrlina.

Preprost (na način kot se to razume tu) – pomanjkljivost.

Drugega dela vprašanja – “V smislu da si ne zaslužiš več?” – pa ne razumem.

Skromen si lahko tudi ker imaš v sebi prepričanje, da si več ne zaslužiš. V bistvu to izhaja iz kompleksov. Površno bi rekel da je nekdo skromen, če pa bolj poznaš človeka pa vidiš da je razlog v manjvrednosti.

Aha, to! To vidim pa kot veliko pomanjkljivost, ker gre za nerazrešen neutemeljen kompleks, ki ovira konkretnega človeka – in ponavadi tudi vse okrog njega.

Razen pri ljudeh, kjer to ni kompleks, pač pa resnica. Ker – bodimo realni – eno so kompleksi brez osnove v realnosti, drugo pa realnost, ki je včasih res lahko takšna.

Bodimo realni – psihopoznavalec Rok-1 spet skrbi za zdravo mero humorja. 🙂

Cenimo ambiciozne posameznike, ki hlepijo po pozornosti, ali, politično korektno, vlagajo svojo energijo v to, da bi si ustvarili ime. Kadar se jim je mogoče izogniti ali jih spregledati, kakor na papirju, jih cenimo toliko bolj. Ko vsiljujejo sebe in svoje poglede v realnem času in življenju, jih cenimo precej manj.

Bodimo realni – zakaj imajo potrebo po izpostavljanju prav tisti, ki imajo najmanj povedati in pokazati? (Otroške pravljice o “uspehih” “vladnih” četic pustimo za otroke.)

In zakaj se tisti, ki imajo kaj povedati in pokazati, raznim Rokom, ki danes žal predstavljajo družbo, na daleč izogibajo, a se prav te skuša na vsak način zvleči vanjo?

Noben pomembnež (kaj pomeni biti pomembnež je tudi dobro vprašanje) ali bogataš ni ne skromen, ne preprost, obratno ima visoke cilje in je kompleksen, ker potem ne bi bil to kar je in ne bi imel tega kar ima. So prijazni in neprijazni ljudje, odprti in zaprti in prijaznost, odprtos ljudje velikokrat zamenjujejo za skromnost in preprostost. Skromnost in bogastvo ne gre skupaj, pa če si se tako želimo, tako kot voda in olje ne, preprostost in visoki dosežki prav tako ne gre skupaj. To so življenska dejstva, vse ostalo je tolažba.

Odvisno. Ali je to vrlina, ali kompleks, lahko določimo šele ko poznamo še vse ostale lastnosti ćloveka. Pri nekaterih je to res vrlina, nekateri pa se zgolj afnajo in uživajo v tem, da jih drugi trepljajo po rami, češ kako občudujejo njihovo bedo in požrtvovalnost. Moja tašča naprimer spada med tiste, kjer je to vrlina. Nič ji ne manjka, lahko bi si privoščila marsikaj, pa si ne. Uživa v majhnih radostih, ki res nekaj pomenijo v življenju. Tega ne obeša na velik zvon in jo vidiš, da je res srečna in umirjena ženska. Moja teta pa je tista, ki  se samo afna. Misli, da mora biti skromna, da bo pri ljudeh nekaj veljala in zato vzdihuje na ves glas, kako ona nič ne potrebuje, čeprav zelo očitno ni res in to vsem na veliko povdarja. Prakticira skromnost in jo prav vidiš, kako goreče hrepeni po tistem več in se komaj zadržuje, da vztraja pri malih stvareh.

Dvomim, da je kdo dejansko preprost. Skromn pa ajd. V času hiperkapitalizma redko kdo. Tist dejansko skromn. Kaj pa je zdaj skromnost? Da maš namest sušilca vrv? Skromnosti skoraj ni več. Je prej škrtost pa revščina.

No, skromnost iz bogastvo, sicer redko, gresta skupaj.

Eden najbogatejših Avstrijcev, miljarder v evrih, pri katerem je moj znanec, Ljublančan, delal 10 let in ki je lastnik svetovno znane tovarne pištol Glock, ima sedež firme na Dunaju, tovarno orožja pa v bližini Borovelj.

Ko prihaja iz Dunaja v Borovlje, ne potuje z vlakom ali osebnim avtomobilom za 150.000 evrov (nepotrebna izguba časa!), temveč s helikopterjem

Kp ap je dan, dva v borovljah, se ne vozi naokoli (kosilo, večerja) z avtom za 150.000 evrov, temveč z 15 let starim, že malce zarjavelim avtomobilom…

In kaj zdaj? Skromnost je lepa čednost! Racionalnost pa dobra lastnost…

Venmetanje pa je bolezen večine elite, pa tudi “intelektualnih” pol-revežev, kot so influencerke, ali recimo Tomaž Gorec….

Ce te ze zanima:

Ali mislis, da je tisti,  ki fura mecko, srecnejsi od onega, ki se vozi s cliom?  Pa vikend,  jahta,  potovanja..?

Vse je v glavi.  Premnogi nasedejo taksnemu pehanju za materialom. Srecni pa niso! ?

Dejzika, napiši vsaj dva v svetovnem merilu, ki si jih spoznala in so res skromni.

Razumno življenje

Lepo.

Moralno razumno.. ne družbeno razumno

Najprej je potrebno natančneje definirati, kaj komu ta izraza pomenita, potem pa lahko debatiramo.

Biti skromen kot človek lahko pomeni, da se zavedaš, kaj zares potrebuješ, kaj pa ne nenujno. Biti skromen v svojih željah je pa lahko znak, da so tvoje želje uresničene, ali pa znak, da ne želiš prav veliko. V prvem primeru si zadovoljen, v drugem pa morda premalo ambiciozen v smislu, da si sposoben za več, a ti je fino v coni udobja. Enkrat vrlina, drugič pomanjkljivost.

Biti preprost lahko pomeni, da ne kompliciraš po nepotrebnem, kar je vrlina. Biti preprost kot nasprotje od razgledan pa pomeni podobno, kot biti primitiven. Kar je  slabost.

Poznam zelo uspešne, izobražene in materialno preskrbljene ljudi, ki so zelo skromni in preprosti. Znajo ceniti, kar so in kaj imajo, a to uporabljajo za lastno dobro počutje, za vtis na druge se pa ne brigajo. Občudovanja vredni ljudje.

Poznam pa tudi take, ki nimajo veliko možnosti, a so zelo neskromni in zakomplicirani, vedno nezadovoljni in kar naprej bi radi še nekaj, čeprav ne morejo in jim njihova neskromnost prinaša negativne posledice. Preseratorji in sploh nič srečni. Ne živijo zase, temveč za zunanji vtis. Neprijetni ljudje.

Sama po sebi je tako skromnost kot  preprostost vrlina, ko je govora o značaju in osebnosti. Če sta ta dva izraza povezana z materialnim vidikom, pa slika ni črno- bela.

Applause – ja, se zelo strinjam.

Hvala za pisanje. Sam bi spisal nekaj vsebinsko podobnega, a se mi ni dalo.

?? saj zato pa imate ženske, da vam beremo misli…

Vem, da bi napisal podobno.

skromnost je lepa čednost. mama je je učila skromnosti, ker drugače ni šlo. ata je vse zapil, bili smo štirje otroci, morali smo biti skromni.

nato sem odrasla. začela sem delat, šolala sem se, dobro mi je šlo, denarja je bilo dosti. vse živo sem si privoščila, živela tako deset, malo več let, potem pa mi je prišlo prek glave. vs3ga je bilo prevec. oblačil v omari, prevelik in potraten avto, trisobno stanovanje so zame … in sem se spomnila mame. v nekaj letih sem se znebila večine materialnih stvari, vmes večkrat menjala službo, kupila košček zemlje z malo hišo, jo obnovila in to je to.

ljudje, ki me poznajo šele zadnjih nekaj let ravno tako kot vi pravijo, da to ni skromnost, da to ne obstaja, da imam nek kompleks, ker se otepam materialnih dobrin. ampak jaz sem bila tam, vem kako ko je imaš vse in še več in kako te bremeni vezanost na vse to. nočem imet več. imam dve sobi, eno posteljo, dva stola, jem z eno žlico, oblačil imam manj kot rož okoli hiše, ne rabim več. zaslužim dosti manj, a imam bistveno več časa kot nekoč. časa se ne da kupit.

najbrž s skromnostjo pride tudi preprostost.

Kaj je skromnost?

Kaj je preprostost?

Zanimivi komentarji ja… vsi vemo ,da samo prazen sod  doni….

Sam prisegam na rezilienco.

Nič od tega. Ena od lastnosti. Pa ne slaba.

Zame je navada, ki je zelezna srajca. Tako sem gor zrasla in taka sem se danes.

Zrasla sem v družini, kjer je mama komaj vezala konec meseca s koncem meseca. Oče alkoholik.  Mi smo bili skromni, drugače ni šlo. Hladilnik je bil vedno prazen, enolična hrana, ampak smo preživeli.

Ko sem odrasla, dobila svoje otroke, sem si seveda privoščila vse tisto, česar kot otrok nisem imela. Poln hladilnik, po meri zaščita oblačila, velik avto, novo pohištvo … ni da ni. To je trajalo kakih 5- 7 let. Nato sem večino teh stvari opustila. Razlog? Škoda denarja. Na skromnost in preprosto sem pogledala iz drugega zornega kota in ugotovlaz da smrček odločno preveč denarja za ves ta luksuz, ki ga sploh ne potrebujem.

Že leta nimam več hladilnika, niti zamrzovalne skrinje. Več kot 15 let sem bila brez avta, zdaj imam po sili razmer enega starega 24 let. Oblačila nosim še iz “ta boljših časov”, redko kaj kupim,če pa, je pa kvalitetnih zato imam zelo malo oblačil.

Sama mislim, da so s skromnostjo ali zaradi le te zakompleksani tisti, ki nikoli niso okusili razkošja ( pa karkoli sž to pomeni). Taki niti ne vejo kaj je skromnost, ker prisilno živijo v stanju, ki jim ustvarja kompleks.  Mislim, da lahko v skromnosti in preprostosti uživa samo nekdo, ki je sprobal tudi drugo stran oziroma zato tisti, ki si je to zavestno argumentirano izbral. Mene živ bog več ne prepriča v nakup nečesa, za kar vem da ne potrebujem ali da grm na neke počitnice zato, ker je jih finančno lahko privoščim, a jih ne potrebujem.