Skrivnostni otok – cenzuriran prevod?
Pravkar sem končal z branjem Vernovega Skrivnostnega otoka. Ko sem za primerjavo pogledal v slovenski prevod iz leta 1968 (prevajalec Janez Gradišnik, Tehniška založba), sem bil neprijetno presenečen (beri jezen) zaradi nesramne cenzure celo pri takih klasikih kot je Verne. Primer: Ko kapitan Nemo naseljencem pusti skrinjo z vsemi mogočimi orodji in tudi knjigami, med katerimi so atlasi, znanstvene knjige in Biblija, je v slovenskem prevodu Biblija kar izpuščena, čeprav je v originalu na prvem mestu. Tudi v nadaljevanju, kjer naseljenci berejo odstavek iz Biblije in se le-ta nanaša na razumevanje povesti, v prevodu celoten odstavek manjka.
Ne vem pa, ali je kriv že prevajalec ali pa poznejša cenzura.
Kaj si mislite o tem ?
lp
jestadn
Ah, tega je bilo v tistem casu veliko. Od porezane filmske verzije Ben Hurja do nekaj podobnih cvetk v prevodu Sinkiewiczeve V puščavi in goščavi.
Pa vseeno mislim, da je Vatikan zagresil vec cenzure v Index Prohibitorum kot vsi socialisticni uredniki vzhodne Evrope v 50 letih skupaj…:)))
Skratka, vsak naj pomete najprej pred svojim pragom, pa bo za vse dela za naslednjih 30 let.
lp, proxima
Včasih so malo bolj prirejali prevode kot zdaj. Napr. Okrogle povest od Balzaca: v spremni besedi je Božidar Borko zapisal, da se je prevajalec (Dr. Debeljak) “ustvarjalno uveljavil zlasti na tistih mestih, kjer je bilo treba pikantno besedje in izrazje francoskega izvirnika prenesti v kar se da dostojno slovenščino – naloga, ki je bila vse prej kot lahka.”
No prevod je nastal že pred drugo svetovno vojno.
@Iztok: Tega nisem nikoli razumela – namreč povsod prisotnega prenašanja “pikantnega besedja” v “dostojno slovenščino”. Od kod slovenski vedi o “kulturnem posredovanju” že od nekdaj – ne glede na ideologijo – ta nadvse izvirna potreba? Pa saj Slovenija ni eno ogromno semenišče ali kaj. (Pa pustimo pri strani bedaste argumente o majhnosti jezika in potrebi po njegovi “zaščiti” …) No, treba je priznati, da se zadnje čase zadeve izboljšujejo.
Prej razumem, da se božične praznike spremeni v novoletne – tudi Nemci bi pri prevodu starejšega slovenskega dela v nemščino najbrž spremenili novoletne praznike v božične. Ampak pikantnost … he he … WTF?
Moram priznati, da so me malo presenetili odgovori, saj sem pričakovala, da se boste goreče postavili na stran necenzuriranja avtorjev, sploh tisti, ki tudi sami pišete.
Nisem verna in tudi mene pretiravanje z religijo ponavadi odbija, ampak literarno delo je celota. In če se je avtorju zdelo primerno vključiti tovrstne vsebine, jih nima nihče pravice metati ven. Sploh pa ne avtorjem, ki so že mrtvi in “se ne morejo braniti”. Konec koncev, izbire je dovolj in če se uredniku neko delo ne zdi primerno, naj pač tiska kaj drugega.
Vrhunec tovrstne slaboumnosti je bil za moj okus mladinski roman Hišica v veliki hosti. Zgodba opisuje otroštvo na samotni severnoameriški kmetiji in v prvi vrsti gre za prikaz nekdanjega načina življenja. In v takšno okolje je šel prevajalec (urednik?) postaviti praznovanje novega leta in Dedka Mraza. Verjamem, da so božič spremenili v novo leto (kot še marsikje), ampak Dedek Mraz??? Nekateri očitno res podcenjujejo bralce in njihovo sposobnost vživljanja v drugo kulturo (da o splošni izobrazbi ne govorimo).
Seveda nikakor ni prav, če se božične praznike zamenja z novoletnimi. Ampak v primerjavi z drugimi posegi, do katerih je prihajalo, je to še razmeroma malo – in takrat so bili očitno časi, ko je bilo iluzorno pričakovati, da bi bilo drugače. In v Erichu in detektivih je človek še vedno lahko užival.
Eni prazniki ne uničijo knjige v celoti – če pa nekdo skozi vso knjigo “pikantno besedje in izrazje francoskega izvirnika prenaša v kar se da dostojno slovenščino” – potem je to veliko hujša stvar, saj razmesari knjigo v celoti.
Še enkrat: nič od tega ne zagovarjam.
Zato pa imamo antikvariate in izvirnike, da primerjamo verzije in se slastimo ob odkrivanju takih necednosti:))
Sicer pa: ameriske verzije filmov imajo skoraj vedno krajso minutazo zaradi porezanih “graficnih” prizorov, med katerimi evropski gledalci kvecjemu zehamo.
Cenzura je bila, je in bo, v dobi interneta, ko je orwellovsko spreminjanje stvari za nazaj otrocje lahko, je pa se toliko nevarnejsa; take stvari, kot je Skrivnostni otok ali Ben Hur, pa sluzijo kvecjemu kot prijeten opomin, da ni vse res, kar pise v casopisu ali kar se zdi na prvi pogled.
lp, proxima
Tudi jaz sem brala Letečo učilnico (nekje okoli leta 1954) in sicer slovenski prevod. Pri skrbi, da bi bil prevod politično ustrezen, je cenzura pripomogla do naslednjega paradoksa: Martin je žalosten (eden od glavnih junakov) , ker starši nimajo dovolj denarja, da bi mu plačali vožnjo domov za NOVOLETNE praznike. Mati mu je poslala in 5 mark za darilo, ki ji jih je posodil sosed, ki pa jih mora vrniti na Silvestrovo.
Seveda sem do takrat prebrala tudi že knjigo v originalu in se čudila, kako neumni so naši prevajalci (bilo mi je 10 let).