skrivni dnevnik
Kaj pa vem, pilgrim… Jaz sem pravi knjižni molj in sem vedno bila, ampak s knjigami, ki smo jih v šoli imeli za domače branje, sem bila pa celo življenje na bojni nogi.
V osnovni šoli je še šlo, v srednji pa pošteno priznam, da po mojem niti ene od “obveznih” knjig nisem resnično prebrala. Pa ne, da se ne bi trudila…sem se! Ampak je bil obup, izbrane knjige me niso niti majčkeno zanimale – samo da sem obrnila stran, pa nisem več vedela, kaj berem. Poskušala sem vsaj leteti čez knjigo in brati nekako poševno čez stran, pa ni bilo kaj prida učinka. Potem si pač človek pomaga na druge načine :))))
Sem pa v istem času prebrala pol knjižnice ne-obveznih knjig ( pa ne samo knjig ala Victoria Holt :)).
Kaj pa vem Poppy … saj po svoje imaš prav. Tudi sam nisem rad bral tistega, kar je predpisoval učni načrt. Uspelo mi je celo v gimnaziji se javiti pri slovenščini za obnovo neke knjige, kar je bil lahek način, da si dobil dobro oceno. no, ko sem začel brati tisto Sveto Ivano od Shawa, mi je dopi…lo že po prvi strani, tako da sem samo prepisal nekaj podatkov iz spremne besede in potem za to dobil cvek. Če bi imel internet bi najverjetneje dobil vsaj pozitivno.
Oh te nesrečne obnove, ne gredo in ne gredo, sama s tem nisem imela težav, nas je pa mentorica na krožku kreativnega pisanja opozorila, da ne pišemo dolgih uvodov ampak naj takoj začenjamo z dogajanjem, da danes se berejo stvari, ki so tako napisane. Pri knjigah, ki so bile napisane pred sto in več leti moramo to sprejeti v zakup, obvezno branje v šolah in avtorji, ki jih morajo učeči prebrat so del izobraževanja in del naše in svetovne zgodovine, vsak začetek je težak in suhoparen, tisto zanimivo pride šele pozenje. Malo poguma in vztrajnosti pa gre.