skrb za tasta in taščo
Potrebujem vaše mnenje in sicer me zanima, če ravnam prav, sitacija pa je taka:
Z možem sva pred leti prodala stanovanje in začela graditi hišo. V tem času je bila sprejeta zakonodaja (JAZBINŠKOVA) za ugoden odkup stanovaj. Tašča me povpraša, da ji posodim 14.000 dem za odku njenega stanovanja. Povem ji, da je to za nas v trenutku gradnje velik denar in ji predlagam, da stanovanje odkupijo vsi njeni 3-je otroci, nekako se je s tem strinjala in rekla, da bo povprašala še ostala dva otroka.
Pri naslednjem obisku mi pove, da brat in sestra mojega moža nista zainteresirana za odkup. Nato se za dokup odločiva z možem z jasnim razgovorom s taščo in tastom, da v kolikor odkupimo stanovanje ga nimamo namena z nikomer deliti.
Z gradnjo hiše nadaljujemo, tast se upokoji, za njim tudi tašča in začne se pritisk, da bi se ona dva preselilila k nam v hišo, seveda bi njuno stanovanje prodala in bi jima midva s tem denarjem uredila stanovanje.
Pristaneva tudi na to, prodava (naše) njuno stanovanje in preselijo se k nama v hišo v zgornje nastropje.
Deset let smo v isti hiši, da o kvaliteti našega življenja ne govorimo, odmaknjeni smo cca 10 km od centra mesta, oba tast in tašča sta brez vozniškega izpita, kar pomeni, da vse prevoze, nakupe, zdravniške obiske, lekarne….. opravljava midva, seveda pa to mora biti opravljeno takrat ko rečeta, sicer nismo za njiju naredili nikoli nič, ne more počakat na drugi dan, to mora biti tu in zdaj. OK – tudi tu še nekako gre. Da ne govorim, da si je tašča prilastila vso okolico hiše, ureja rože tudi na mojem balkonu….., skrbi za svojega sinčka prekomerno….. (pa da ne bo pomote, nisem ljubosumna na tašo, še zdaleč ne, ker to možu tudi ne odgovarja).
Sedaj pa se pojavi problem in sicer: tast postaja iz dneva v dan bolj nepokreten, pristane na invalidskem vozičku in bi za njega bilo potrebno urediti stanovanje v spodnji – pritlični etaži, kjer je bila garaža 50 kvadratnih metrov, urediti zaradi boljše kvalitete njunega življenja, saj ga z vozičkom ne moremo peljati po stopnicah, hiše pa je grajena v medetaži (ko smo bili mladi nismo razmišljali, da bomo tudi stari). Urediti bi bilo potrebno sanitarije (za nepokretnega človeka), priročno kuhinjoz jedilnico, spalnico in dnevni prostor. V katerem grmu tiči zajec: finance, oba z možem imava še 10 let kredit za to isto hišo, ker smo ga morali ponovno najet (pod neugodnimi pogoji) za dokončanje gradnje. Tast pa ima še nekaj posesti, (ki bo morebiti zadostovala za preureditev prostora) vendar je to posestvo namenil podariti drugemu sinu.
Sprašujem se, ali sem morda sebična in bi morala za tašo in tasta skrbeti samo midva?
Sprašujem se kaj bo, če bo moral kdo do njiju v dom za ostarele (saj z možem obadva delava), kdo bo doplačeval doma za upokojence (obadva imata minimalne penzije 60.000 sit)?
Sprašujem se, če je to prav in me zanima kaj menite vi, rada bi slišala vaša mnenja.
Hvala za odgovore pa oprostite morebitni zmedenosti pri pisanju, vendar me ta problem obremenjuje
Joj, smotana situacija. Kaj ce bi se z mozem resno pogovorila, brez vmesavanja custev. Povej mu, da bi tudi ti rada imela svoje zivljenje! Nisi se porocila z njim, da bi ves cas skrbela za njegove starse! Pa naj se slisi se tako kruto! Vkljucita tudi druge njune otroke, naj prevzamejo skrb. Ti pa si resno izbori svoj prostor pod soncem! TUdi urejanje okolice okoli TVOJE hise ni malenkost, kaj sele skrb za otroka! Bodi trdna!
Sem mnenja, da bi bil na to temo potreben sestanek med tvojim možen, ostalimi brati in sestrami ter tašča in tast. Tema: kar opisuješ zgoraj, predvsem pa adaptacija garaže – primerna za tvojega tasta. Sem absolutno mnenja, da to ni samo problem vaju z možem, temveč celotnega ožjega sorodstva. Prav tako sta brat in sestra tvojega moža dolžna skrbeti za svoja starša pa čeprav živita in domujeta v tvojem domu, brat in sestra pa drugje, drugače naj se po pravilih in moralni dolžnosti odrečeta tudi nadaljnjemu dedovanju in naj tast in tašča vse prepišeta na vas in vidva z možem upravljajta in urejajta njihovo življenje, če se z možem strinjata.
Me pa predvsem zanima, kaj na to temo misli tvoj mož. Če on ni istega mnenja kot ti, boš težko dosegla izboljšave v vašem skupnem družinskem življenju.
Stopi čimprej naprej in zadevo začni reševati že zdaj, ko zdravstvene težave “še niso” tako hude. Ko jih boš enkrat reševala na hitro, bo tako in tako vse padlo nate in na moža, ker sta prva in edina, ki živita z njima.
lp in sporoči rezultat.
Ves kaj, za 10.000 dem si dobila… koliko? 100.000? Mislim, da vsega denarja nisi porabila za ureditev njunega zivljenskega prostora v vajini hisi.
Mogoce se motim, ampak nekako spremljam cene stanovanj, po drugi strani pa tudi cene prenove his, dozidave ipd. Mislim, da bi lahko bila hvalezna tastu in tasci za stanovanje in se jima s skrbjo zanju oddolzila. Razmisljaj, da si pac nekomu posodila denar, da si je kupil stanovanje. Ta ga je potem pac prodal, tebi vrnil dolg, s preostalim delom pa kupil sebi stanovanje v tvoji hisi. Vem, da ni ravno tako, ampak…
Kar zadeva pa vrt in druge stvari, pogovori se s tasco in ji razlozi kaj in kako. Mogoce se lahko dogovorita, da ji ostopis del vrta, ki bo samo njen in da pusti tvoj del na miru. Ali pa lahko skupaj gojita kake roze…
Iz podobne izkušnje lahko sklepam, da bo pogovor med ožjimi člani moževe družine dokaj jalov. Če že v prvi fazi, ko so bili starši čili in zdravi, ostali otroci niso hoteli vtikat prstov v situacijo, kaj šele sedaj, ko sta starša stara in bolna. Priskledili se bodo le, ko bosta starša pokojna, kar se bo žal prej ali slej zgodilo. Tako to gre. In ne moreš nič.
Na koncu se boš žrtvovala ti in tvoja družina, trpeli boste vsi, marsičemu se boste morali odreči in non stop boste na preži, kdaj bo kdo od njiju kaj potreboval, če ga je treba kam peljat, pa umit, pa na kahlico dat, pa jest….
Ko bo potreba delit premoženje, boste pa naenkrat vsi člani ožje in širše družine na istem.
Ne se stresat name sedaj, vem, da izpade egoistično tako razmišljanje. Sem otrok staršev, ki so živeli v isti situaciji. Ne samo mojim staršem ni bilo prizanešeno, tudi nam otrokom, ki smo odraščali v taki družini in nismo vsega razumeli. Med počitnicami smo bili vedno doma, saj je bilo potreba skrbeti za babico in dedka (pa upoštevaj, da imaš verjetno tudi ti starše, ki te bodo kdaj potrebovali, tako se skrb še podvoji), ko starejši ljudje zbolijo in postanejo betežni, je potrebno skrbeti za njih kot za dojenčke. Ne vem, name je to zelo vplivalo.
Veliko neprespanih noči se spomnem, ko je babica prva zbolela za rakom in počasi umirala. Stara sem bila 7 let. Mama je bila okupirana najprej s svojo službo, potem pa pretežno s skrbjo za tasta in taščo. Jaz sem imela srečo, da sem bila lahko cele dneve zunaj na igrišču in se igrala s sosedi. Takrat so bili tudi drugačni časi. Mame ni skrbelo, da bom zapadla v kako slabo družbo ali drogo, kar se danes mimogrede zgodi, dovolj je bilo, da sem se občasno “javila” doma ali pa da me je z okna videla, da je vse v redu.
Drugi člani družine so občasno telefonirali in vprašali po počutju babice. Problem je nastal, ko se je moja mami prvič uprla in sicer ko je bilo z babico že tako slabo, da je bila smrt neizogibna. Takrat je moja mama presojala možnost, da bi babica lahko dostojno umrla v bolnici ali domu za ostarele, možnost je bila, da bi družina bedela ob njej, da nebi bila sama. Pa so se uprli, češ da je sramota za družino, da jo damo v dom. Kaj pa otroci? Mi, ki smo vse to morali gledati in doživljati? Moja mama je zaradi nas otrok presojala to možnost, da nam prišpara v otroštvu to doživetje, kot je smrt bolnega človeka, in to mučna smrt. Še sedaj se spominjam tistega stokanja ob umiranju, vonja po razkrajanju pri živem telesu, vonja po smrti…Mislim, da tega ne bom NIKOLI prebolela.
Jaz bom kar zaključila s pripovedjo, da te ne prestrašim. Poskrbi najprej za svoje otroke in sebe z možem. Ostali člani, bratje in sestre, pa morajo biti vključeni v proces skrbi. Ne jemlji vsega na svoja ramena. Nihče ti na koncu ne bo hvaležen, ostalo ti sigurno ne bo nič, saj se bo njihovo premoženje (tudi če “pretopljeno” v kos tvoje bajte) moralo enakovredno deliti, stane pa te lahko le tvojih živcev in zdravja.
Spomnem se moje mame, ko je pri svojih 45 letih izgledala tako izmučeno, da so me prijatelji spraševali, če je to moja babica….
pozdravljena Cokoladka
Ni ravno tako kot ti pišeš, za vloženih 14.000 dem, sem prejela takrat 60.000 dem (za njuno stanovanje), torej dejansko 46.000 dem.
Ni šlo za adaptacijo ali dogradnjo stanovanja za njihu, pač pa za novogradnjo. Ker je hiša, ki sva jo gradila endoružinska, je bilo potrebno za nujiju vse prilagoditi, dvigniti hišo zaradi višine, urediti poseben vhod, svoj življenski prostor spremeniti v trosobno stanovanje, v lastni hiši nimam (zaradi preureditve za njiju) ni prostora za likanje in ostalo ropotijo…., sama sem pridobila od mojega stanovanja le večjo dnevno sobo in ničesar več, razen slabše kvalitete življenja, skrbi na njiju (upam pa si lahko vsaj predstavljaš kaj to pomeni). A pa še to, zunanje stopnišče je bilo potrebno narediti zato, ker bi sicer vsi njeni obiski k njima hodili mimo naših spalnic, za kar sem morala ponovno vložiti veliko energije, da sem v to prepričala moža in prebila užaljenost pri tastu in tašči, češ kaj je to bilo potrebno (dodatni stroški)….
Mislim, da ne zahtevam preveč, če si sama financirata preureditev v pritličju, če že imata to posestvo, jaz jima ga enostavno nisem sposobna (finančno), pa tudi ko pomislim na vse to delo, izvajalce, hrušč, prah….me je groza.
Tašča ima svoj vrtiček. Svoj pa zato, ker če sem hotela kaj vsaditi, nikoli nisem naredila prav, ali nisem izbrala pravi kos zemlje, ali je bilo preplitko, ali pregloboko ali….. in seveda sem se umaknila in je to samo njeno. Če pa grem v ta vrtiček kaj iskat (pteršiljček, bučke….) pa vedno kriči iz balkona, da ima že nabrano določeno zelenjavo, samo da grem iz njenega vrtička. Vse to zaenkrat še vedno jemljem kot dobrohotno dejanje tašče, predvsem zaradi moža, ne vem pa koliko časa bom zdržala.
Mož pa tako, včasih sprejme, ko mu malo pojamram, včasih pa se razjezi in mu ne smem ničesar reči.
Verjemite, da bi najraje hišo prodala, tastu in tašči kupila stanovanje, pa naj si ga kasneje tudi vsi delijo brat in sestra moža, mi je prav malo mar, bi bili vsaj vsi v enakovrednem položaju.
Verjetno me pa tudi vse moti, saj prihajam v meno in gotovo tudi hormoni delujejo, skratka vedno iščem neke napake pri sebi in skušam ščititi dejanja drugih.
lepo pozdravljena
Pišem ti glede preureditve hiše in sploh dostopnosti in uporabnosti. S tem sem se srečala pred več kot letom, ko je imel partner nesrečo in je bil celo leto na berglah.
Smo se angažirali in marsikaj popravili in dopolnili in to zaradi “tamladih”, od kopalnice, do stopnic, raznih pragov, vrat…
Starši – tam okoli 80 so nam bili v pomoč. Pogled z druge strani.
ljubljana, prav je da si napisala pogled z druge strani. Tega seveda nihče ne zanika. To kar smo in kar smo dosegli je velika zasluga naših staršev in tako kot so oni skrbeli za nas, je naša dolžnost, da mi skrbimo za njih.
V skrbi pa se mora združiti cela družina in vsi otroci.
So pa starši in starši, eni so taki, da ti ne bodo nikoli očitali “saj sem te jaz rodila, mi smo te oblekli, šolali, vzgajali…..”, drugi pa to očitajo. In včasih se prav ne zavedajo, da je težko shajati medgeneracijske razlike.
To kar je nevesta napisala glede vrta, rož, zelenjave….to ni pravilno obnašanje s strani tašče, pa tudi če s svojim delom dejansko pomaga nevesti….te stvari se je potrebno predhodno dogovoriti. Nevesti lahko paše brkljanje po vrtu, jo sprosti in ima občutek, da je sama vzgojila nekaj rastlinic, pa čeprav klavrno rastejo. Tukaj se tašča nebi smela vtikat.
In nevesta…veliko stvari mora tvoj mož zgladit, ko si enkrat tašča in nevesta skočita v lase, tam ni več miru.
Sem relativno mlada in tudi meni se je obetala taka situacija pri bivšemu fantu. Z nesojeno taščo smo si bile kar prijateljice, vendar tista njena nevzdržna samovoljnost, težnja k “zadnji besedi”, vtikanje v moje osebne zadeve, brkljanje po predalih, ko naju ni bilo doma….češ…sem ti hotela pospravit, da ne boš rabila ti, da se boš lahko več posvečala mojemu sinčku….jooooj….nočem več mislit na to. Seveda sem pravočasno pobegnila…potem ko je šla na občino pogledat prost termin za…najino poroko!!!!!
Forum je zaprt za komentiranje.