Skrb za dojenčka ponoči
Sem precej tolerantno napisala, vse ostalo je nesposobnost imeti otroke. Je pa res babice se nimajo kaj vtikati v tvoj zakon, jaz samo ugovarjam tvojemu razmišljanju za tvoj prav, jaz imam pa svojega.
[/quote]
Nesposobnost imeti otroka je to, da se očija ne sme motiti med spanjem, sicer drugi dan ne bo mogel v službo, ne pa to, da neprespanost prej ali slej pusti posledice na zdravju. A mama pa lahko gre naslednji dan v službo? Ker kot sem rekla že v mojem prvem postu, dojenčki pri enem letu ne začnejo kar spati celo noč. Vsaj ne vsi. Pa tudi če je mama na porodniški, ona pa lahko neprespana ustrezno skbi za otroka? Ga lahko naprimer po neprespani noči varno da v avto in pelje v posvetovalnico? Jaz take voznice ne bi rada srečala na cesti. Oče je tudi starš. Če ni sposoben take žrtve, da tudi on kdaj ponoči vstane, ampak to v celoti prepusti mami, potem ni zrel za starševstvo.
Nisem še srečala mamice zdravega otroka, ki bi 24ur skrbele za otroka. Res ne. Ti si?
Kako to sploh zgleda?
Poznam pa kar nekaj takih, ki imajo otroke s cerebralno paralizo, ki nikoli ne bodo govorili in nikoli hodili, pa nobena ne jamra tako kot ve tu na monu.
Nisem pojedla pameti tega sveta, sem pa očitno naredila nekaj prav, da noben od mojih otrok ni imel kolik in pri obeh smo ponoči spali, dokler nisem sama naredila napake in ju navadila na dudo in nočno pitje.
Začne se pri kompliciranju s hrano v nosečnosti ina nadaljuje s kompliciran jem med dojenjem.
Začne se s spanjem v porodnišnici, kjer so novorojenčki čez dan v temi, zvečer in celo noč pa so prižgane luči. Začne se z dojenjem, ker je pametna babica rekla, da je potrebno imet otroka cele dneve na prsih, ker je to edino prav in najboljše za otroka.
In potem pride mamica domov, cela zmedena, otrok jo čuti, joče. Že prej ni znala nič brez partnerja, zdaj pa je še bolj izgubljena.
In še začne z psssst celi dan, da mali ne joče, bog ne daj, da ptiček zažvrgoli, ker se bo otrok zbudil. Ona se mora spočit, ona mora v miru vsak dan zglancat stanovanje in vse zrihtat, da če slučajno pride kdo na obisk, da ne bo prišel v svinjak.
To so sodobne mamice, ki jim je to, kar si mislijo drugi več, kot udobje otroka, več kot spočita zadovoljna mamica.
Trenutno imam 2 dobri prijateljici na porodniški. Vedno zadovoljni, nasmejani. Pravita, da je naporno, ampak jima nič ni težko. Moška hodita v službe (in to ne 8.urne in ne samo 1 imensko) in še ena ni pojamrala, da jima je težko skrbet za otroka.
Stopite malo nižje, niste več princeske okoli katerih se svet vrti. Ste mame. Sedaj ne spite in tudi kasneje ne boste spale.
[/quote]
Ne vem kje si ti bila v porodnišnici, ampak ne poznam nobene, kjer bi dojenčki podnevi spali v temi. Mogoče je res že doooolgo nazaj? V glavnem pa – ti si imela samo srečo, da so tvoji otroci spali, pa še ti si ga posračkala vmes. Tudi jaz sem imela srečo, pa se tega zelo zelo dobro zavedam. Ker lahko delaš vse prav, vse tako, kot bi naj, pa otrok vseeno ne bo spal – vsaj ne veliko in ne v nem kosu. Saj zadeve lahko malo omilimo z rutino in podobnim, ampak čisto pa ne. Če imaš smolo celo nekaj let. Ker niso vsi otroci enaki. Moj eden je zapanec od rojstva, drugi pa potrebuje veliko manj spanja (od nekdaj se zbuja ob petih, z leti smo to uspeli prestaviti na šesto, najdlje pol sedmo zjutraj – ne glede na to kdaj gre spat). Tudi v najstniških letih. In kaj zdaj? Nič, sem samo vesela, da sta kot dojenčka spala kar ok. Ne, nisem in nikoli ne bom princesa. Nisem in nikoli ne bom komplicirala ne glede hranjenja ne spanja. Nisem in se na bom držala kot pijanec plota smernic, ki veljajo takrat (ker se itak stalno spreminjajo). Sem samo imela srečo najprej z otroki, potem pa še z izbiro partnerja, ki je sam dovolj zrel in odrasel, da mu je kristalno jasno, da je otrok od obeh, posledično pa tudi skrb zanj. Predvsem pa da je starševski dopust točno to – za oba starša. In če je delovnik 8 ur, bi moralo biti jasno, da v času starševskega dopusta ne pomeni to 24 ur. Samo tega se večina žensk in moških ne zaveda. Kot tudi tega ne, da skrb za otroka ni vedno rožnata, ampak je večina časa porodniške naporno že samo zaradi pomanjkanja spanja, ki potem vpliva na vse. Pa tudi to ne vplivajo na vse enako – eni odrasli spijo po delih brez večjih težav, drugi ne. Pa tudi kasneje v puberteti – z nekaterimi otroki ni nobenih težav, z drugimi so lahko velike. Veliko pa je odvisno samo od tega, ali imaš “staršem prijazen” primerek otroka ali pa pač takega, ki zahteva več “vzdrževanja”. Kaj boš dobil, pa nikoli ne veš. Nekaj vpliva sicer imaš s svojo vzgojo, veliko pa pravzaprav sploh ne.
Kaj te briga kaj one govorijo. Vidva skrbita za svojga otroka. Ja itak, zdej ker ti 2x na tedn pomaga pr vstajanju, je kr copata. Dej dej, tud ti se morš spočit.
Se mi pa zdi čudn da se tolk zbuja.
Moj je star mjčkn več od 3 mescev, pa spi celo noč. Res pa je, da ga čez dan kr mjčkn zmatrava, sva ga tud full kmal začela navajat na dan pa noč, čez dan so bla hranjenja bolj živahna, če med hranjemjem hoče zaspat, ga čist nežno zbudim. Zdej zadnje cajte tud kr sam zaspi, ne rab nobenga zibanja. Moj ga skopa, obleče v pižamo, aja jst ga še zadnjič nahranm in do jutra je mir.
Probi pogruntat zakaj se zbuja. Pa ko se zbudi, se ne preveč ukvarjat z njim. Bod dosadna. Naj ve da je vse ok, ampak da je cajt za spanje.
Kaj te briga kaj one govorijo. Vidva skrbita za svojga otroka. Ja itak, zdej ker ti 2x na tedn pomaga pr vstajanju, je kr copata. Dej dej, tud ti se morš spočit.
Se mi pa zdi čudn da se tolk zbuja.
Moj je star mjčkn več od 3 mescev, pa spi celo noč. Res pa je, da ga čez dan kr mjčkn zmatrava, sva ga tud full kmal začela navajat na dan pa noč, čez dan so bla hranjenja bolj živahna, če med hranjemjem hoče zaspat, ga čist nežno zbudim. Zdej zadnje cajte tud kr sam zaspi, ne rab nobenga zibanja. Moj ga skopa, obleče v pižamo, aja jst ga še zadnjič nahranm in do jutra je mir.
Probi pogruntat zakaj se zbuja. Pa ko se zbudi, se ne preveč ukvarjat z njim. Bod dosadna. Naj ve da je vse ok, ampak da je cajt za spanje.
[/quote]
Aja, se je tud moj full zbuju, pa joku tud, pa sva za vsak jok TAKOJ skočila oba, pa v naročje, je TAKOJ nehu jokat. Potem sm to omenla mami pa tašči, sta naju obe “napizdili”, da ga bova s tem sam preveč razvadla in bo to trajal v nedogled. Uff, 1.ko je joku, vem da je bil nahranjen, čist, on pa joka ker ni v naročju, srce se nama je paral. Bi ga oba vzela v naročje, pa je bla tašča zravn in ni pustla 🙁 drug dan pa mami isto 🙁 ampak zdej vidm da sta obe imeli še kako prav.
Nisem še srečala mamice zdravega otroka, ki bi 24ur skrbele za otroka. Res ne. Ti si?
Kako to sploh zgleda?
Poznam pa kar nekaj takih, ki imajo otroke s cerebralno paralizo, ki nikoli ne bodo govorili in nikoli hodili, pa nobena ne jamra tako kot ve tu na monu.
Nisem pojedla pameti tega sveta, sem pa očitno naredila nekaj prav, da noben od mojih otrok ni imel kolik in pri obeh smo ponoči spali, dokler nisem sama naredila napake in ju navadila na dudo in nočno pitje.
Začne se pri kompliciranju s hrano v nosečnosti ina nadaljuje s kompliciran jem med dojenjem.
Začne se s spanjem v porodnišnici, kjer so novorojenčki čez dan v temi, zvečer in celo noč pa so prižgane luči. Začne se z dojenjem, ker je pametna babica rekla, da je potrebno imet otroka cele dneve na prsih, ker je to edino prav in najboljše za otroka.
In potem pride mamica domov, cela zmedena, otrok jo čuti, joče. Že prej ni znala nič brez partnerja, zdaj pa je še bolj izgubljena.
In še začne z psssst celi dan, da mali ne joče, bog ne daj, da ptiček zažvrgoli, ker se bo otrok zbudil. Ona se mora spočit, ona mora v miru vsak dan zglancat stanovanje in vse zrihtat, da če slučajno pride kdo na obisk, da ne bo prišel v svinjak.
To so sodobne mamice, ki jim je to, kar si mislijo drugi več, kot udobje otroka, več kot spočita zadovoljna mamica.
Trenutno imam 2 dobri prijateljici na porodniški. Vedno zadovoljni, nasmejani. Pravita, da je naporno, ampak jima nič ni težko. Moška hodita v službe (in to ne 8.urne in ne samo 1 imensko) in še ena ni pojamrala, da jima je težko skrbet za otroka.
Stopite malo nižje, niste več princeske okoli katerih se svet vrti. Ste mame. Sedaj ne spite in tudi kasneje ne boste spale.
[/quote]
Jooooj če si vedno tako težka, verjamem, da tvoj potrebuje veliko spanja. Pa kdo bi to pri zdravi pameti poslušal cele dneve? In še nakladaš kar neki v tri dni. Povej mi prosim, kje so dojenčki v porodnišnici v temi? Kje? Še naderejo te ko malega froca, če zagrneš zaveso ali žaluzije, ker otrok mora biti na svetlobi, da ne dobi zlatenice. Ti stopi malo na realna tla. Me nismo princeske, ti pa nisi v 18 stoletju, da bi bila zgolj stroj za rojevanje, kuhanje in strežnica možu. Ali pa ja, če ti tako paše.
če jaz nisem moje tadruge takoj, ko je zajokala, vzela k sebi, je padla v tako histerijo, da je trajalo tudi eno uro “intenzivne nege” da je spet zaspala. Me je zelo hitro naučila, da če ne bo po njeno, noben ne bo spal in pika.
Južna, otroka imaš šele 3 mesece. Če citiram Kacina: uživaj, dokler lahko. Tudi tebe čaka še marsikatera neprespana noč.
Jaz imam enako starega dojenčka in k sreči precej mirne noči. Razen par dni pred polno luno je pogosto celonočni žur. Glede zbujanja ponoči imam jaz to čez, ker lahko podnevi spanec notri prinesem ko grem z dojenčkom spat, mož pa dela.
Na tvojem mestu bi moža obremenila za četrtino zbujanja, recimo za vikende. Služba zahteva zbranega človeka in zaspan delati je res zoprno.
Aja, se je tud moj full zbuju, pa joku tud, pa sva za vsak jok TAKOJ skočila oba, pa v naročje, je TAKOJ nehu jokat. Potem sm to omenla mami pa tašči, sta naju obe “napizdili”, da ga bova s tem sam preveč razvadla in bo to trajal v nedogled. Uff, 1.ko je joku, vem da je bil nahranjen, čist, on pa joka ker ni v naročju, srce se nama je paral. Bi ga oba vzela v naročje, pa je bla tašča zravn in ni pustla 🙁 drug dan pa mami isto 🙁 ampak zdej vidm da sta obe imeli še kako prav.
[/quote]
Tako majhen dojenček še nima tako razvitih možganov in nima sposobnosti razmišljanja “aha, če to naredim, bo mama naredila to pa to”. Niti sam sebe se ne zaveda, ne pa da bo še sposoben spletkariti in te zajebbavati. Alo malo zdrave pameti v roke, a ne? Zato ga ne boš nič razvadila. Tak majhen dojenček nagonsko joka, ko nekaj potrebuje, ne pa nalašč in tvoja naloga je, da za njegove potrebe poskrbiš. Zato naredi tako, kot ti sama čutiš, da je prav, stare babure z razmišljanjem in znanjem glede razvoja otrok iz časa dinozavrov pa pusti stat. Prikimaš, da so srečne, ter narediš po svoje. In spi kolikor moreš, dokler otrok spi. Ti želim, da bi tako ostalo, a ne veseli se prehitro. Moj je spal celo noč do 4 meseca. Potem konec. Ma 100x na noč se je zbudil, nič ni pomagalo, ne mleko, ne voda, celo sok sem mu iz obupa dala, da se bo s sladkanjem potolažil, pa ga ni hotel niti poskusiti, ne duda, ne glasba, ne nošenje gor in dol, ne spanje na sredini pri naju, ne obilna večerja, ne utrujanje otroka čez dan, nič!!!! Podnevi kot angelček, zelo priden, vse sem lahko postorila, čez noč pa pravi vragec in to je trajalo nekje do 3 leta. Od moje prijateljice je celo do 1 leta spal kot polh, potem pa konec. Do vstopa v šolo je kar naprej kikirikal ponoči (čez dan ni spal). Zato izkoristi in se dobro naspi.
Jaz bi ga pustila spati ,saj on dela in je fajn,če si naspan,dojenčki spijo tudi podnevi,takrat si lahko odpočiješ ti.
Vseeno pa ne skoz. Ene 2noči na teden recimo torek in četrtek pa bi določila,da ga on hodi gledat,ker tudi ti si človek,ki se mora kdaj prav naspati,ne glede na to,da ne hodiš v službo.
Če pa mu to ne bi odgovarjalo pa lahko menjama vlogi pa naj bo on skozi z dojenčkom pa pokonci pa bom jaz hodila v službo ,bi si hitro premislil verjetno.
Zdravo,
ne bom dolg… Sama si omenila, da tudi partner ponoči vstane in poskrbi za otroka. Tako je tudi prav, saj je otrok od obeh. Tudi jaz sem vstajal, kljub temu, da sem bil v službi po 12h+. Pa mi ni bilo težko…
Mislim,da se otrok zbuja zaradi lakote ali polne plenice. Pri nama je bil ponavadi to vzrok (2x). Mogoče pa pogreša tvojo bližino… Če spi že v svoji postelji, mu poskusi dat noter nekaj s tvojim vonjem (npr. majico). Nama je pomagalo…
Na gospe pa se ne oziraj…res ni potrebno, da so o vsem obveščene.
Lep pozdrav
Prvo to, zakaj drugim sploh kaj razlagata? Kako vidva hendlata doma z otorkom, je vajin dogovor in vajina reč. Ne razlagajta in je. Če kaj vprašajajo, pa rečta, da je bolje in da spi – to ni laž, to je način, kako se znebiti toksičnih in zoprnih sorodnikov, da ti dajo mir, ko si že tako utrujen.
Sicer pa: jaz imam štiri otroke in moji niso spali. Prvi trije niso noč prespali tam do nekje 1. leta, četrti je začel celo noč spati šele tam proti 2. letu. In bilo je za crknit. Od začetka in do konca je bilo grozno veliko enega zbujanja, od 15 min do pol ure, na 1 uro, če sem imela srečo, da je spal otrok 3 ure, je bila že veselica, jaz pa kot rožica naslednji dan. Ampak je potem gotovo naslednjo noč že bilo zburjanje na eno uro. Tega si tisti, ki to ni doživel, niti ne predstavlja. Mene je vsa zadeva spravljala v obup in jok.
Poskusila sem z vsem, od rutine (to itak), do prenehanje dojenja, do kalorične hrane, do petja, božanja, prenašanja, lučke, ne lučke, glasbe, meditacije, zelišč, ma ni da ni. Otroc so se zbujali kot po tekočem traku. Enostavno se ni dalo nič narest. Šele, ko so bili ne vem kaj pravzaprav, dovolj veliki ali kaj, so začeli spat.
Pri nas sem dejansko jaz imela otroke in njihovo nespanje čez, ker ja, mož je bil v službi, vstajal je ob petih in nisem si predstavljala niti jaz, da bi po tem, ko bi bil celo noč pokonci, šel še v službo za 8 ur (+ pot). Jaz sem si vsaj lahko privođčila, da sem bila lahko zjutraj vsa posvaljkana 🙂 Je pa pomagal, ko je prišel domov.
Če je otrok tak, se nič ne more. Sprejmeš, potrpiš in moliš, da čimprej pride čas, ko bo otrok spal. Sorodnike pa izključit iz te zgodbe. Takoj in brezkompromisno.
Otroci so si žal zelo različni, zato je tu nehvaležno ugibat, kje je problem, kaj vidva morda delata narobe in kaj bi pomagalo. Kar pri enem pali, pri drugem ne bo.
Se pa strinjam s tem, da mora človek pazit, s kom deli svoje probleme.
Moja tašča je recimo tip človeka, ki zna pomagat. Če sem njej pojamrala, da smo (spet) slabo spali in da sem čisto izčrpana, se je zagotovo v roku par ur prikazala s kuhanim kosilom, da me je vsaj tega razbremenila. Svakinja je imela pa na zalogi neskončno zgodbic o tem, kako je ona svoje uspavala, kako je soseda imela isti problem, kaj je kolegici njena mama svetovala,… Tako da sem njej kmalu nehala razlagat o svojih težavah, ker se mi ni dalo njenih traktatov poslušat.
Jaz gledam na to malo drugače kot drugi. Res, da morata poskrbeti za otroka 50/50, ampk dejstvo je, da moj mož zagotovo ne bi vstajal ponoči, če bi vedela, da mora zjutraj v službo. Ko gre otrok spat lahko greš tudi ti malo zakinkat. Jaz imam 4 odrasle otroke. Mož je za 3 delal, za 1 pa je bil na bolniški in je pomagal tudi ponoči. Ne vem pa kako imaš srce pustit moža, da vstaja ponoči in potem zgodaj zjutraj v službo, po možnosti še z avtom. Denar nima tu nobene veze. Meni je to bolano. Če ne vstaja zgodaj je to druga zgodba ali pa če hodiš delat tudi sama. Kar se pa tiče jezikov lepo povej, da ni njuna stvar, če se pa želijo vtikat jih lahko tudi pokličeš, ko se otrok zbudi pa pridejo one. V končno fazi je to vajina stvar. Če si z enim izmučena in si na porodniški, potem ne vem kako bi sfurala z dvemi v službi. Tudi 9m otrok mora ponoči spat. Ali je res problematičen, ali pa si delata delo.
Imava tri, enga za drugim pa se ne spomnim, da bi mu kdaj težila, da mora ponoči vstati. Za v službo moraš biti spočit in naspan, da lahko delaš. Ne vem kdaj vam bo razvajenim pupam to potegnilo. Seveda je pa vedno, ko je prišel iz službe vse pomagal, rihtal ta male, da sem se jst mal spočila al šla v trgovino itd. Ponoči sem pa dežurala jst. Ene ste res nesposobne imeti otroke. Ena sorodnica je bila celo tako nesramna, da ko je ponoči dojila, da se je vedno moral še zbuditi mož, da je otroka previl, čeprav je imel zjutraj službo. Ker otrok je od obeh, je rekla, vsak bo isto skrbel zanj.
ojoj, nikoli ne bi možu morila da mora vstajati ponoči, če dela in začne že zjutraj. Je res tak problem vstati iz postelje?
čez dan lahko greš poležati z dojenčkom, mož verjetno nima tega luksusa da bi kinkal na delovnem mestu. Tako, da mislim, da si sebična, ker počneš kar počneš. In v grobem ima tašča prav.
Mora pa tudi ostala banda tukaj vedeti, da vsi nimajo otrok, ker bi si jih oba partnerja tako zelo blazno želela.. navadno je žena iniciator in potem celo izsiljuje moža da imata še drugega ali tretjega… in potem spet teži, da naj vstaja in hrani otroka in nosi otroka in še zjutraj naj gre v službo. In koliko moških sedaj vidim, ki peljejo ven oba otroka hkrati, ona pa tega ne zmore – ali enega ali drugega. Pa verjetno doma še skuha in opere posodo, ko gre mamica z dojenčkom počivati. In potem ta ista pri tašči na kosilu razlaga, pa jo vsi poznajo, kako ON ponoči ne vstaja in otrok joka-….. lepo vas prosim. Verjetno je tašči popolnoma jasno, ker ji sin pove kako je… Tako, da draga moja najprej pred svojim pragom počisti, potem pa taščo in svakinjo obrekuj…. resnica je tako drugačna da glava boli, vsi pa takoj skočite – pusti taščo baburo naj govori kaj če itd…. Otroke imate in otroke je treba uštimat in porodniška je namenjena točno temu, da prvo leto mamica skrbi za dojenčka… in če moški dela polni delovni čas in zgodaj vstaja za službo, pusti ga na miru. Ko bosta oba v službi se pa dogovorita kako in kaj.
Najina mala budilka je stara 18 mesecev in ponoči se je redno zbujala cca prvih 7 ali 8 mesecev. Potem je dokončno nehala s hranjenjem ponoči in bolj ali manj prespi noč. Prvi mesec sem jo dajala spat striktno v njeno posteljico in nismo spali vsi skupaj nič. Trudila sem se z dojenjem, dodajala AM in je že hranjenje kar trajalo. Ko sem jo odložila je isto sekundo odprla oči in ni zaspala nazaj, kljub božanju, prigovarjanju, pesmicam… sem jo vzela k sebi, jo uspavala, počakala, da je res spala, jo odložila in je spala cca pol ure ponavadi. Tako smo se šli cele noči od enega do drugega hranjenja. Potem mi je prekipelo in sva jo vzela k sebi v posteljo. Od takrat se je zbujala za jest in spala dalje.
Mož se za jutranjo izmeno vstane že ob 4.00 in je takrat ponavadi on nahranil malo, ker je ravno okoli 4.00 jedla in je bil že itak pokonci, jaz pa sem dobila nekaj ur spanja v kosu in dopoldan nisem rabila it z njo počivat, sem med tem kaj ponaredila, skuhala… Ko je v popoldanski izmeni pa pride šele okoli 23.00 domov in pred polnočjo ponavadi ne gre spat, tako, da je takrat prevzel hranjenje, ki je bilo na vrsti okoli 23.30, ker je bil buden.
Nama se je to super obneslo, jaz sem bila kolikor toliko naspana, on se ni dodatno zbujal. Če se ne bi časovno tako poklopilo, bi vstajala jaz, po potrebi bi potem dopoldan šla za eno rundo z njo spat in mogoče kakšno stvar v gospodinjstvu naredila kasneje.
Ignoriraj doma. Ce ignoranca ne pomaga, dvakrat zabrusi, pa bo mir, verjemi. Seveda bosta se vedno komentirali, samo ne vama. Ampak vsaj vama tega ne bo treba poslušat.
Za par gospa, ki so ostale nekje v preteklosti in lajajo nate, kako si lena, nesposobna in ne-vem-kaj-vse, pa: v letu 2020 smo, ženske in moški enakopravni in starševstvo ni samo poslanstvo mam. Poskusite svoje otroke to naučiti da ne bodo reveži se v 2040 razmišljali, kako je pa ja mama odgovorna za otroka, fotr je pa svoje naredil, ko je skočil. Bruh.
Aha pol si ena izmed tistih, ko za vsak jok budi moža, češ saj je otrok od obeh, ne glede da mora zjutri v službo. JA, otrok je od obeh, vendar če ne bi mislila samo nase potem bi pustila moźa, da gre spočit v službo. Pa ne se it enakopravnosti kot …jst sem ga prej previla, sedaj si ti na vrsti…
[/quote]
Hahaha, ja, ja, takoj žalit, kaj pa drugega.
Če nisi prebral/a, sta avtorica in njen partner tako dogovorjena. Moti ju odnos širše družine, ki se z njunim dogovorom ne strinja, ker so pač v glavi ostali v letu xy.
Upam, da nimaš otrok, ker že v 2020 je s takšnim nazadnjaskim razmisljanjem težko, cez desetletje in več pa znajo bit ocenjeni kot psihopati. Bruh.
Forum je zaprt za komentiranje.