Skrb za dojenčka ponoči
Otroci so različni. Ampak vsi že od vsega začetka potrebujejo rutino, da znajo ločiti med dnevnim in nočnim počitkom. Res je, obstajajo izjeme, načeloma pa naj bi otrok že iz večerne rutine zaznal, da gre za nočno spanje. Poskusi uvesti to večerno rutino in se jo drži tudi na dopustu. Ob isti uri otroka skopaj, obleci v pižamo, ga nahrani z močnejšim obrokom, podoji za zaključek, če še dojiš. Potem mu s tihim glasom beri pravljico ali kaj zapoj, tudi če je majhen. To ga umiri. Svetlobe naj bo malo, okoli naj bo mir. Dobro je imeti posteljico pri svoji postelji, da mu ponoči, ko se zbudi, daš samo svojo roko, da bo začutil, da ni sam in mu ne govori in ne vstajaj. Podnevi pa naj bo svetlo, običajni zvoki, veliko pogovarjanja, glasnega petja, spanje brez rituala, da bo otrok razumel, da je dan.
To me pa res pogreje, ko nekdo začne s to mantro “saj ti si na porodniški”. In kaj potem, če je? A to pomeni, da je robot in ne potrebuje spanja? Moj drugi tudi ni spal. Nič! Vsake pol ure žurka in tudi čez dan je samo oddremal ene pol urce. In vsi so pomilovali mojega moža, kako hudo mora to biti zanj, ker mora zjutraj v službo. No, v resnici se on sploh ni prebudil, ko se je otrok oglasil. Ja, res priden mož, najprej šel v službo, potem pa še doma poprijel za karkoli je bilo potrebno, tako za moška opravila okrog hiše, kot za gospodinjstvo, če je bilo potrebno. Se nimam kaj pritoževati in tudi za otroke si je vedno našel čas. Zlat človek. Ampak nikakor se ne more primerjati njegovo garanje z mojim. On je res cel dan delal, a zvečer se je ulegel in odsmrčal celo noč. Kar je popolnoma drugače, kot jaz, ki sem smatrala za luksuz, če sem lahko odspala 2 uri v kosu. Vstala sem tudi po 15x na noč, čez dan nisem spala, ker če me ni potreboval en otrok me je potreboval drugi, dela itak nikdar ne zmanjka. Meseci in meseci spanja po 4 ure na dan, pa še to razdrobljeno v več majhnih epizod je počasi začelo puščati posledice. In vendar so mi vsi lajnali, kako lahko je meni, saj sem itak na porodniški. Šele ko se mi je zdravje popolnoma sesulo in sem zaradi izčrpanosti MORALA počivati, so me začeli malce resneje jemati. Presenetilo me je, kakšne posledice lahko neprespanost pusti. Težave, ki sem jih pripisovala vsem drugim možnim boleznim, so bile zgolj posledica preutrujenosti. Zato nehajte metati mamicam pod nos te porodniške, ker to nikakor niso počitnice, ko se mamica nalenari in naspi. Mogoče katera se, če ji otrok spi celo noč, a marsikatera nima tega luksuza. Meni je zelo lepo imeti otroke, si zelo želim še enega. Ampak ga prav zaradi tega, ker ne vem, če bi prenesla še eno obdobje brez spanja in še en tak udarec na moje zdravje, se za otroka ne bom odločila. Kar pa se babic tiče, ni važno kaj vejo in koliko vejo, se nimajo pravice vtikati tja, kamor jih nihče ni povabil.
tudi jaz sem imela 2 taka. Čez dan po 20min, zvečer bitke, da zaspi, jok že po 1h in potem še 100x …do jutra… sem se lotila raziskovanja in ugotovila : da je otrok revež kronično utrujen in neprespan, ker čez dan ne zna preklopit iz rahlega v globok spanec. Po pol ure, ko bi moral pasti v globok spanec, ki traja 1h-2h, se je zbudil, slabe volje, ker se ni spočil. Zaradi tega je tudi zvečer težko zaspal in se ponoci kar naprej zbujal. Zato sem potem poskusala na vse možne načine podaljsat dnevno spanje – lezala sem ob njem in ko se je po pol ure zacel zbujati, sem ga dojila, pestovala, bozala… vse, da bi zaspal nazaj. Pocasi se je navadil na daljse spanje, dnevna rutina se je uredila in tudi ponoci je bolje spal. Tudi pri drugi se je vzorec ponovil, spala je se manj, a sem jo naucila daljsega spanja. Edina razlika je bila, da nisem vztrajala, da spi v svoji postelji, ampak smo jo zelo hitro dali v najino, ker je bilo tako za vse lazje.Nic ni treba vstajati, otroka samo stisnes k sebi in ze spis naprej.
Potem nisem edina, ker imam smolo, da imam dva enaka otroka, kar se tice spanja. Tudi mi poskusamo podnevi podaljsevati, samo se ponavadi tako sunkovito zbudi ali z jokom, da ne pomaga. Ponoci pa na zalost ni pomagal dotik ali duda, ker sem ga imela 7 mesecev poleg sebe na postelji pa ni nic pomagalo. Starejsega pa od 1-2 let pa je bilo vseeno zbujanje na 1 uro ponoci. Z 2 letoma je sel nazaj v svojo sobo (velika postelja) in od takrat je zacel spat, razen, ko so bili se zobje se je zbujal.
Identična zgodba kot pri meni, sedaj je star 4 leta in pol in prespi noč ima pa še vedno zelo rahel spanec, tega tisti, ki imajo otroke ki prespijo noč ne morejo razumeti. Zadnjič sem govorila z mamico ki ima 3 otroke, prva 2 sta spala celo noč od 3 meseca dalje, zadnji otrok pa se skos zbuja cele noči, pa ista mama. Prišla sem do ugotovitve, da pač je genetika, moj otrok bo imel skos bolj rahel spanec. Midva sva se tudi izmenjevala, nobene pomoči od nikogar, samo pametovali so kako naj se oganiziram, da sem zato tako utrujena. Bila sem pa sem že izgorela, še bolan je bil ves čas in se zbujal do 4.leta, ko so se bolezni končale in je začel spati sem spala vse vikende in noči in sem rabila pol leta da sem začela osnovne stvari spet obvladovati, dobila malo spomina nazaj ipd.
Edino pametno da sodelujeta in si pomagata, saj zato sta partnerja, če pa bo tašča imela predolg jezik bi pa eno noč napakirala otroka in ga k njej pripeljala (tako je naredila ena znanka in je tašča kmalu nehala opletati). Najhuje je, da si ženeš k srcu, to počne zato, ker ve da si seže do srca, sicer nebi.
Moža nisem nikoli obremenjevala z nočnim vstajanjem, pa imava 3 otroke enga za drugim, sem vse porihtala sama. Za službo mora biti spočit in zbran, drugace je ne bi imel vec. Čez dan mi je vedno pomagal, če sem bila kdaj preutrujena je poskrbel za otroke, ko je prišel iz službe, da sem se spočila za nočno dežuranje. Vse se da, stvar organizacije. Tisti, ki hodi v službo mora ponoči spati, se mora spočiti, dajte si to že enkrat dopovedat in ne težit možem ponoči.
Moža nisem nikoli obremenjevala z nočnim vstajanjem, pa imava 3 otroke enga za drugim, sem vse porihtala sama. Za službo mora biti spočit in zbran, drugace je ne bi imel vec. Čez dan mi je vedno pomagal, če sem bila kdaj preutrujena je poskrbel za otroke, ko je prišel iz službe, da sem se spočila za nočno dežuranje. Vse se da, stvar organizacije. Tisti, ki hodi v službo mora ponoči spati, se mora spočiti, dajte si to že enkrat dopovedat in ne težit možem ponoči.
[/quote]
A in pri enem letu, ko se mama vrne v službo, začnejo otroci čudežno spat celo noč? Moj ne. Kaj pa sedaj, ko oba potrebujeva spanje, ker greva zjutraj v službo? Kdo mora vstajati ponoči? Zobna miška?
Res ste zanimive s temi izjavami o obremenjevanju modkih ponoci, kimorajo spati, ker delajo.
Sama v nosecnosti nisem mogla spati od 3. meseca dalje (nosecniska nespecnost), delala sem pa do zacetka porodniske. Sem zdravnica, mogoce sem zdravila katerega od vasih otrok… Hudo, a ne? Ampak ce bi sla zaradi tega na bolnisko, bi me nekatere tukaj ozmerjale z lenobo. Mamico, ki si nicna dezurstva za dojencka deli z mozem pa tudi? In res, kdo mora vstajati, ko sta ze oba v sluzbi? Res ni hujsega kot zenska privoscljivost.
To me pa res pogreje, ko nekdo začne s to mantro “saj ti si na porodniški”. In kaj potem, če je? A to pomeni, da je robot in ne potrebuje spanja? Moj drugi tudi ni spal. Nič! Vsake pol ure žurka in tudi čez dan je samo oddremal ene pol urce. In vsi so pomilovali mojega moža, kako hudo mora to biti zanj, ker mora zjutraj v službo. No, v resnici se on sploh ni prebudil, ko se je otrok oglasil. Ja, res priden mož, najprej šel v službo, potem pa še doma poprijel za karkoli je bilo potrebno, tako za moška opravila okrog hiše, kot za gospodinjstvo, če je bilo potrebno. Se nimam kaj pritoževati in tudi za otroke si je vedno našel čas. Zlat človek. Ampak nikakor se ne more primerjati njegovo garanje z mojim. On je res cel dan delal, a zvečer se je ulegel in odsmrčal celo noč. Kar je popolnoma drugače, kot jaz, ki sem smatrala za luksuz, če sem lahko odspala 2 uri v kosu. Vstala sem tudi po 15x na noč, čez dan nisem spala, ker če me ni potreboval en otrok me je potreboval drugi, dela itak nikdar ne zmanjka. Meseci in meseci spanja po 4 ure na dan, pa še to razdrobljeno v več majhnih epizod je počasi začelo puščati posledice. In vendar so mi vsi lajnali, kako lahko je meni, saj sem itak na porodniški. Šele ko se mi je zdravje popolnoma sesulo in sem zaradi izčrpanosti MORALA počivati, so me začeli malce resneje jemati. Presenetilo me je, kakšne posledice lahko neprespanost pusti. Težave, ki sem jih pripisovala vsem drugim možnim boleznim, so bile zgolj posledica preutrujenosti. Zato nehajte metati mamicam pod nos te porodniške, ker to nikakor niso počitnice, ko se mamica nalenari in naspi. Mogoče katera se, če ji otrok spi celo noč, a marsikatera nima tega luksuza. Meni je zelo lepo imeti otroke, si zelo želim še enega. Ampak ga prav zaradi tega, ker ne vem, če bi prenesla še eno obdobje brez spanja in še en tak udarec na moje zdravje, se za otroka ne bom odločila. Kar pa se babic tiče, ni važno kaj vejo in koliko vejo, se nimajo pravice vtikati tja, kamor jih nihče ni povabil.
[/quote]
Sem precej tolerantno napisala, vse ostalo je nesposobnost imeti otroke. Je pa res babice se nimajo kaj vtikati v tvoj zakon, jaz samo ugovarjam tvojemu razmišljanju za tvoj prav, jaz imam pa svojega.
1. otroka nahrani pred spanjem s kako bolj kalorično hrano, pri 9. mesecih lahko že je večino stvari; večerja naj ne bo ob 6-ih, ampak recimo ob 7.00, nato umivanje in je v postelji ob 7.30.
2. otrok naj spi pri vama v postelji – najverjetneje bo spal dlje in bolje, ker te bo čutil ob sebi, pa tudi ko bo začel cmihati, ga samo pobožaš in se bo mogoče pomiril že ob tem in zaspal nazaj
3. ko se zbudi, ga najprej pobožaj, nežen šššššš, stisni ga k sebi – ne dviguj ga in ne prižigaj luči. Ponoči se ne dela stvari kot podnevi. Bo trajalo nekaj noči, potem pa bo skapčil stvar.
4. Ne govori tašči in svakinji, kar se dogaja ponoči. Če vprašata, recita (oba z možem), da otrok zdaj spi in je ok. Kaj jih briga, kako imate urejeno doma?
5. Če se dokončno zbudi ob 5-ih, pač takrat vstani in začtnite z jutranjo rutino. Ja, je zgodaj, ampak… tako ne bo večno. Še nekaj mesecev in bo začel spati dlje.
Vsi tisti, ki pametujete o hrani zvečer, pa koliko je otrok oblečen in podobno…. Imam dva otroka, sicer že najstnika, ampak noben od njiju do dveh let ni prespal noči. Verjemite, da sem imela dovolj časa, da sem sprobala vse, če jim kaj manjka, tudi pustila sem jih jokati v postelji, sem samo stala zraven in jih božala, pa ni nič spremenilo dejstva, da se ponoči zbujajo. Ugotovila sem, da če sem jedla banane, jih je napenjalo in so se zbudili še večkrat, ampak nič pa ni pomagalo, da se ne bi vsaj dvakrat zbudila.Tako da če vam otrok že od drugega meseca prespi noč, je pač tak otrok, ne pa vi super mama.
Glede tega, kdo bi pa moral vstajati ponoči, se dogovorite sami, besede svakinje in tašče pa preslišite. Zdaj vas buzerirajo zaradi tega, potem bo na vrsti kaj drugega.
Ob trenutni stiski z nespanjem in jeziki ni potrebe po prilivanju olja na ogenj s strašenjem, kaj vse še pride. Avtorici je hudo sedaj zaradi nespanja. Prav je, da (ne bom rekla, da očka pomaga ampak …) očka enakovredno skrbi za otroka in ženo, kot žena zanju. Pomagati pomeni, da je prejemnik pomoči v podrejenem položaju, avtorica pa v proračun (če kot merilo vzamemo plačo) prinaša enakovredno.
Glede časa, da si mamica lahko spočije, ko je doma cel dan – lepo, da je vam uspevalo, da lahko to govorite. Jaz sem si prvič odpočila na prvi delovni dan po porodniški, ko sem lahko šla prvič normalno na wc in v miru pojest kosilo. Če otrok ne spi, smo starši nenaspani, občutljivi, s slabšim zdravjem … Otročki pa brez spanja tudi čez dan niso rožnate volje, tako da je vse še toliko težje. Če jo zagodejo še verižne bolezni pa je koktejl popoln.
Edino prav je, da moški sodeluje pri skrbi za otroka.
🙁 To lahko napise le neempaticna oseba brez kakrsnega koli socutja in gotovo brez podobnih tezav.
Ob napisanem mi je hudo za avtorico teme. Zame je delo v sluzbi sprostitev (pa imam.zahtevno in stresno delo) v primerjavi in odkar sem postala mama. Zame se najbolj naporno delo zacne, ko sem z otrokom. Pa ga imam nadvse rada, ampak ni pri vseh enako tezko/lahko.
Moški dela 8 ur za polno plačo.
Zenska 24 ur za polno porodnisko. Ne glede na znesek pri obeh.
Normalen delovnik je 40 ur na teden.
Torej, edino fer bi bilo: med delovniki 8 ur moski dela na sihtu, 8 ur zenska skrbi za otroka sama. Preostalih 16 ur v dnevu (in 24 ur med vikendom) bi moralo biti porazdeljenih.
No, verjetno ste kaksne superzenske sposobne vse same. Go for it.
Ne da smo superženske. Imele smo otroka 15-20let prej, kot ga imate sedaj.
Do the math.
[/quote]
Vseeno je neumnost tisti izgovor, da ker si na porodniški, moraš pa 24 ur na dan biti “v službi” – torej sama skrbeti za otroka. Sori, otroka sva naredila oba, zato je dolžnost naju obeh, da poskrbiva zanj. Ja, recimo, da večkrat vstaja ponoči tisti, ki nima zjutraj službe, ampak popoldan pa lahko, a ne? Pa tudi občasno ponoči lahko, če je res naporno. Vsaj malo empatije pa menda lahko pričakuješ od partnerja in starša otroka? Ker od drugih je pač ne moreš.
Dobro, da se midva nikoli nisva ozirala na takšna in drugačna pametovanja in sva delala tako, kot je bilo za naju najlažje. Celo tako, da sva si porodniško delila. Evo, takrat pa je ponoči vstajal tisti, ki je imel službo kasneje. In odkrito oba priznavama, da so bile tiste 4 službe dnevno res koristne. Pa imava oba zahtevno službo, kjer pa sva bila v tistih 4 urah zelo produktivna, hkrati pa nama je dala energijo za vse ostalo.
V glavnem – starši naj si organizirajo tako, da bo najlažje za njih, mnenja ostali pa naj si vtaknejo nekam. Sploh tiste neumne, da ker si na porodniški, pa si 24 ur na dan samo ti dolžan poskrbeti za otroka. Ker “ne smeš” obremenjevati očeta, ki pa hodi v službo in resno dela?!? 🙂
Vseeno je neumnost tisti izgovor, da ker si na porodniški, moraš pa 24 ur na dan biti “v službi” – torej sama skrbeti za otroka. Sori, otroka sva naredila oba, zato je dolžnost naju obeh, da poskrbiva zanj. Ja, recimo, da večkrat vstaja ponoči tisti, ki nima zjutraj službe, ampak popoldan pa lahko, a ne? Pa tudi občasno ponoči lahko, če je res naporno. Vsaj malo empatije pa menda lahko pričakuješ od partnerja in starša otroka? Ker od drugih je pač ne moreš.
Dobro, da se midva nikoli nisva ozirala na takšna in drugačna pametovanja in sva delala tako, kot je bilo za naju najlažje. Celo tako, da sva si porodniško delila. Evo, takrat pa je ponoči vstajal tisti, ki je imel službo kasneje. In odkrito oba priznavama, da so bile tiste 4 službe dnevno res koristne. Pa imava oba zahtevno službo, kjer pa sva bila v tistih 4 urah zelo produktivna, hkrati pa nama je dala energijo za vse ostalo.
V glavnem – starši naj si organizirajo tako, da bo najlažje za njih, mnenja ostali pa naj si vtaknejo nekam. Sploh tiste neumne, da ker si na porodniški, pa si 24 ur na dan samo ti dolžan poskrbeti za otroka. Ker “ne smeš” obremenjevati očeta, ki pa hodi v službo in resno dela?!? 🙂
[/quote]
Nisem še srečala mamice zdravega otroka, ki bi 24ur skrbele za otroka. Res ne. Ti si?
Kako to sploh zgleda?
Poznam pa kar nekaj takih, ki imajo otroke s cerebralno paralizo, ki nikoli ne bodo govorili in nikoli hodili, pa nobena ne jamra tako kot ve tu na monu.
Nisem pojedla pameti tega sveta, sem pa očitno naredila nekaj prav, da noben od mojih otrok ni imel kolik in pri obeh smo ponoči spali, dokler nisem sama naredila napake in ju navadila na dudo in nočno pitje.
Začne se pri kompliciranju s hrano v nosečnosti ina nadaljuje s kompliciran jem med dojenjem.
Začne se s spanjem v porodnišnici, kjer so novorojenčki čez dan v temi, zvečer in celo noč pa so prižgane luči. Začne se z dojenjem, ker je pametna babica rekla, da je potrebno imet otroka cele dneve na prsih, ker je to edino prav in najboljše za otroka.
In potem pride mamica domov, cela zmedena, otrok jo čuti, joče. Že prej ni znala nič brez partnerja, zdaj pa je še bolj izgubljena.
In še začne z psssst celi dan, da mali ne joče, bog ne daj, da ptiček zažvrgoli, ker se bo otrok zbudil. Ona se mora spočit, ona mora v miru vsak dan zglancat stanovanje in vse zrihtat, da če slučajno pride kdo na obisk, da ne bo prišel v svinjak.
To so sodobne mamice, ki jim je to, kar si mislijo drugi več, kot udobje otroka, več kot spočita zadovoljna mamica.
Trenutno imam 2 dobri prijateljici na porodniški. Vedno zadovoljni, nasmejani. Pravita, da je naporno, ampak jima nič ni težko. Moška hodita v službe (in to ne 8.urne in ne samo 1 imensko) in še ena ni pojamrala, da jima je težko skrbet za otroka.
Stopite malo nižje, niste več princeske okoli katerih se svet vrti. Ste mame. Sedaj ne spite in tudi kasneje ne boste spale.
Malo prehitro delaš zaključke.
Veš. Ene smo postale mamice pred 30.letom. Mogoče se mi zato pomanjkanje spanca zdi mačji kašelj proti temu, kar te čaka, ko imaš doma najstnika.
In res se ti zdi, da je moj nevzgojen?
Hehe. Koliko jih imaš doma? Vsaj 3?
[/quote]
Postala mama pred 30, imam 4 otroke, dva ze nista več najstnika in se mi še vedno zdi, da je nespanje ob dojenčkih najtežje obdobje. Dva od mojih otrok 3 leta nista spala. Mešalo se mi je. Solze so mi tekle kar tako…
Z najstniki je zdaj mala malca. Res pa je, da sem ponosna na naju z možem. So nama kar uspeli.
Malo prehitro delaš zaključke.
Veš. Ene smo postale mamice pred 30.letom. Mogoče se mi zato pomanjkanje spanca zdi mačji kašelj proti temu, kar te čaka, ko imaš doma najstnika.
In res se ti zdi, da je moj nevzgojen?
Hehe. Koliko jih imaš doma? Vsaj 3?
[/quote]
Ja, 3 (13, 16 in 18). To, kar ti opisuješ, je rezultat premalo posvečanja otroku in slab zgled doma. Nespeč dojenček, kjer V PRIMERU, da ni preveč “napak” s strani staršev (resnično pretoplo oblečen, s prepolnim želodčkom nekakšnih nočnih kašic itd), težko karkoli narediš .
Forum je zaprt za komentiranje.