Sita sem odraslega otroka

Vse jasno, zakaj je stanje tako kot je, saj ne more biti drugace, ko pa starsi sami ‘bremzate’ osamosvojitev otrok.
Pri katerih letih pa naj gre na svoje – 50ih? In priznanje, da ti vsakodnevno deljenje kopalnice, kuhinje predstavlja problem, je hvale vredno! Kaj bi bilo, ce bi take odkrite misli povedala naglas?

….

Moja mama je tudi imela idejo, da se moram v 1.letniku faksa odselit. Zdaj je pa jok in stok, ker številka ne obstaja in nimamo stikov že par let. Ne potem jokat, ko bodo vaši tako naredili. Jaz vem, da bi isto sekundo prekinil stike, mama gor ali dol, da mi s takimi ven pride

Ne bodo, ker niso.

če se mama in sin potem kregata, kateri kanal bo na TV

Moj otrok ni šel na faks, ni mu bilo do šolanja. Našel si je službo, a plača bolj švoh, čeprav ima delo rad. S svojimi dohodki bi težko plačeval najemnino, zato sva se zmenila, da plačuje 100 eur doma + za 50 eur napolni hladilnik 1x mesečno, 100 pa obvezno varčuje. Tako je v bistvu živel doma, je pa imel določene stroške in obveznosti, kot recimo občasno kuhanje in pomoč pri pospravljanju. Tako, da to ni bil hotel mama, ampak obojestranska pomoč, ker sama s svojo plačo bi težko financirala 2. Tako sva živela 10 let. Vedno mi je sam od sebe dodal tudi kak euro, ko sem šla na krajši dopust.
Danes je poročen. Hvaležen je, da sem ga naučila varčevati, še danes da takoj od plače najprej nekaj na stran.

Avtorica, niso vsi otroci enaki. Nauči ga realnega življenja, nauči ga pospravljati, likati, kuhati. Naj plačuje doma. Naučita se živeti v sožitju. Ti ne bodi sužnja odraslemu otroku in on ne bo invalid. Postanita nekakšna “sostanovalca”, kjer bo imel vsak svoje obveznosti in vsak svoje življenje. Obenem pa ohranita prijetne vezi, da se bo rad vračal domov.

To, da pudarjaš, da je vrhunsko izobražen pomeni, da si razočarana, da ni vrhunski še naprej. Pa kaj potem. Sprejmi ga, takega kot je, obenem pa ga nauči tistega, kar ga do sedaj nisi.

Vse lepo in prav, a njen otrok jih ima 30, ne pa 20 let. Za sobivanje morata biti oba, drugace ne gre, in tako srborito napadati avtorico, ker je povedala, kar jih veliko misli, a raje stisne zobe in naklada o neki kvazi ‘pomoci in sodelovanju’, povr najvec o mentaliteti starsev. Enostavno sami vztrajate pri tem, da naj ostanejo odraslu, izobrazeni, zaposleni 30letniki doma …

Jaz sem pa sita odraslega otroka in moža.

Pa kaj naj?

Pojesti pač moram, kar sem skuhala.

Jaz pa ne razumem otrok, ki se nočejo odseliti od staršev. Jaz sem se odselila v drugem letniku faksa (seveda so mi starši en čas še finančno pomagali). Svojo mamo imam rada do nebes, jo redno obiskujem, slišiva se vsaj 2x tedensko, ampak selitev na svoje mi je bila v tistem obdobju največja zmaga. Kot je že ena zgoraj napisala.. lahko sem si uredila po svojih željah, kupovala hrano po svojem okusu, pralni prašek tak kot je bil meni všeč itd … Taka oblika svobode in samostojnosti meni zelo dosti pomeni. Odraščala sem v hiši kjer so skupaj živele 3 generacije. In kadar več generacij živi v istem gospodinjstvu to pomeni ogroooomno prilagajanja in to za vsako malenkost. To zna biti precej stresno, ampak se tega niti ne zavedamo, dokler ne gremo na svoje. Pri mojih starših se je končalo z ločitvijo in vem da je veliko vlogo pri tem igral vpliv moje babice in absolutno pomanjkanje zasebnosti, ki jo v  partnerski zvezi pač potrebuješ – za pogovor, za kreganje, za romantično večerjo, za skupne dejavnosti, brez da nekdo venomer vleče na ušesa in se vmešava.

Jaz selitve niti malo ne obžalujem in tudi za svoje otroke želim enako, ko bodo dovolj veliki. Ne bom jih metala iz hiše, ampak jim bom z veseljem pomagala da si bodo lahko zgradili svoje življenje.