Sinova in mož ne sprejmejo moje bolezno

Če bi dobro prebrali moj pevi apis, bi videli, da jaz sem se z boleznijo soočila in jo sprejela. Živim polno, nikogar ne obremenjujem, pa vendar misli, da se je treba pogovarjati. Pometanje pod preprogo ustvarja nove smeti, enkrat se jih nabere toliko, da pogledajo izpod tepiha. Kaj pa potem! Vklopiš sesalec? Morda za smeti lahko, kaj pa naredimo, ko se nabere preveč problemov in težav? Običajno izbruhnejo kakšne večje psihične težave. Se strinjate?
[/quote]

Ti potrebuješ potrditev, da imaš prav, ne nasvetov. Ampak nimaš čisto prav. Je razlika med pogovorom, litanijami in vsakodnevnim teženjem. Če nekdo pogovora noče, to pogovor ni. Nekaj dobrih nasvetov si dobila, preberi jih z distance.

Tvoja resnica ni njihova resnica. Dokler jih pedenaš od spredaj in zadaj, da tvoje bolezni ne občutijo, jim ni treba ničesar sprejeti. Enostavno jim že zdaj predaš določene zadolžitve, ki so jih sposobni narediti sami. Od začetka naj presortirajo, operejo in posušijo kakšen stroj cunj, vsak naj ima svoje zadolžitve glede čiščenja, pri čemer naj se pri opravilih menjujejo, da bodo vsi znali vse (sesanje, likanje, odnašanje smeti, pomivanje tal, oken, čiščenje kopalnice). Pomagajo naj pri načrtovanju jedilnika, pripravi mize, obrokov, pospravljanja kuhinje. Pouči jih o obveznostih, ki jih prinaša avtomobil, plačevanje računov, razna zavarovanja ipd. Ne poudarjaj, da jih pripravljaš na čas, ko ti ne boš zmogla, tega se loti bolj “mimogrede”, bolj prefinjeno.

Če bi dobro prebrali moj pevi apis, bi videli, da jaz sem se z boleznijo soočila in jo sprejela. Živim polno, nikogar ne obremenjujem, pa vendar misli, da se je treba pogovarjati. Pometanje pod preprogo ustvarja nove smeti, enkrat se jih nabere toliko, da pogledajo izpod tepiha. Kaj pa potem! Vklopiš sesalec? Morda za smeti lahko, kaj pa naredimo, ko se nabere preveč problemov in težav? Običajno izbruhnejo kakšne večje psihične težave. Se strinjate?
[/quote]

Sem prebrala, da ste vi bolezen sprejeli, vendar ne pise natancno ali oni bolezen in vas popolnoma ignorirajo ali ne. Koliko casa se pogovarjate o tem. Niti staroat otrok niste napisali. Ne zivim z vami in vse ne morete opisati, razumem.
Dodala sem svojo izkusnjo, zato da bi razumeli vsaj del obcutkov druge strani. Tudi sama nisem napisala vsega, le na splosno.
Kot otrok bolnega starsa pa vem, kako to vpliva na otroka. 3x na teden je sla na dializo in prisla domov kot cunja. Nestetokrat je bila hospitalizirana, oce je moral delati, na meni pa vse. Vsakic ko jo je resilec odpeljal smo jokali in se sprasevali, ce bo prisla ziva domov, da zdrava ne bo smo vedeli. To so travme za otroka.
Ce se omenim, da so se drugi otroci igrali brezbrizno, v solo hodili brezbrizno,… Moje tezave so bile nepomenbne, moji obcutki so bili nepomembni, vse se je vrtelo okrog njene bolezni in bolnisnic. Kot otrok sem se njene bolezni predobro zavedala, ampak mene kot osebe se ni nihce zavedal. In da bi se poleg vsega se pogovarjali o tem?
Mi odrasli potrebujemo radost in cim manj skrbi, otrok pa se bolj. Pustite jim otrostvo, brezbrizno in igrivo.

Ponavljam ne poznam vas, vas pa prosim, zaradi otrok in moza tudi, vprasajte;

Ali morda prevec utrujate s pogovorom o svoji bolezni?
Ali se morda sami sebi smilite?
Ali pricakujete prevec od svojih fantov?

Ni treba meni replicirati, sami sebe vprasajte in si odgovorite. Morda ste se tudi vi spremenili odkar ste zboleli, ne samo domaci. In vedno zacnite spremembe od sebe, sele nato od drugih. V redu je, da ne pometate pod preprogo, a tudi drugi potrebujejo cas, da razmislijo, sprejmejo in ukrepajo. Nismo vsi isti in ne razmisljamo vsi enako.

Če bi dobro prebrali moj pevi apis, bi videli, da jaz sem se z boleznijo soočila in jo sprejela. Živim polno, nikogar ne obremenjujem, pa vendar misli, da se je treba pogovarjati. Pometanje pod preprogo ustvarja nove smeti, enkrat se jih nabere toliko, da pogledajo izpod tepiha. Kaj pa potem! Vklopiš sesalec? Morda za smeti lahko, kaj pa naredimo, ko se nabere preveč problemov in težav? Običajno izbruhnejo kakšne večje psihične težave. Se strinjate?
[/quote]

Tudi jaz sem med tistimi, ki smo mnenja, da svojo družino preveč obremenjuješ.Občutek imam, da jim govoriš o tem prevečkrat.Pusti jim, da dihajo in imajo tudi svoje življenje…

Tvoja resnica ni njihova resnica. Dokler jih pedenaš od spredaj in zadaj, da tvoje bolezni ne občutijo, jim ni treba ničesar sprejeti. Enostavno jim že zdaj predaš določene zadolžitve, ki so jih sposobni narediti sami. Od začetka naj presortirajo, operejo in posušijo kakšen stroj cunj, vsak naj ima svoje zadolžitve glede čiščenja, pri čemer naj se pri opravilih menjujejo, da bodo vsi znali vse (sesanje, likanje, odnašanje smeti, pomivanje tal, oken, čiščenje kopalnice). Pomagajo naj pri načrtovanju jedilnika, pripravi mize, obrokov, pospravljanja kuhinje. Pouči jih o obveznostih, ki jih prinaša avtomobil, plačevanje računov, razna zavarovanja ipd. Ne poudarjaj, da jih pripravljaš na čas, ko ti ne boš zmogla, tega se loti bolj “mimogrede”, bolj prefinjeno.
[/quote]

Ne. To ni nič. To je obnašanje kot da so vsi ostali dojenčki, ki ne razumejo osnovnih stvari. Če že, naj gre za en teden na dopust, ju pusti čisto pri miru. Če bosta še živa, ko pride nazaj, jima ne bo hudega. Ampak ni to to. Ženska želi potrditev, da je nenadomestljiva… pa precej nadležen kontrol frik, če takega hudiča zganja, da poskuša organizirati družini življenje za čez deset let, ko je (mogoče) ne bo. Pa poskuša še del svoje bolečine na drugega prenesti, ampak to ne gre, samo pomnoži se lahko.

Se midva poznava? Sodite samo po napisanem, a ne?! Prav želela bi si, da bi bila hipohonder. Mogoče se kdaj znajdete v podobni situaciji. Boste videl kaj vse je človek narediti za zdravja, za življenje.
[/quote]

Tu so kot živi hudiči, ki se spravljajo na ljudi vsak dan. Tudi moderatorji zvesto brišejo vsako besedo o tem, če kdo kaj čez njih pove ne brišejo pa njihovega gnusnega pisanja in žalitev.

Ne. To ni nič. To je obnašanje kot da so vsi ostali dojenčki, ki ne razumejo osnovnih stvari. Če že, naj gre za en teden na dopust, ju pusti čisto pri miru. Če bosta še živa, ko pride nazaj, jima ne bo hudega. Ampak ni to to. Ženska želi potrditev, da je nenadomestljiva… pa precej nadležen kontrol frik, če takega hudiča zganja, da poskuša organizirati družini življenje za čez deset let, ko je (mogoče) ne bo. Pa poskuša še del svoje bolečine na drugega prenesti, ampak to ne gre, samo pomnoži se lahko.
[/quote]

Res je da je mama ena in ko je nekega dne vec ni (recimo) je nenadomestljiva najbolj v srcu. Vse drugo se da in vse in vsi so nadomestljivi za vsa opravila. Namesto, da se zivi za danes, za ta trenutek, za najlepse spomine, za najlepse dogodke, za najboljse nasvete, za izkusnje, znajo nekateri vse to spraviti v tragedijo na obroke.
Tudi oce je tu in treba mu je pokazati zaupanje, da je sposoben poskrbeti zase in sinova. S tem je pol narjenega. Ob pridiganju se bo pocutil nesposobnega in tako tudi deloval, nesigurno in vse mu bo v breme.
Seveda je avtorica v strahu in skrbeh, a vnaprej se ne da ziveti. Ne mores ziveti bodocnosti zdaj in prevzeti odgovornost zanjo,ker ne ves kaj nosi.

Bom odgovorila iz drugega stališča glede na izjavo ene osebe, ki je izjavila, da je potrebno otrokom pustiti brezskrbno otroštvo in ga ne obremenjevati z boleznijo. Sama sem bila del tega, da mi niso povedali, da ima mama raka, ampak so mi pustili, da ugibam in premišljujem o tem, kaj se z njo dogaja. Z njim se je borila 13 let. Spomnim se, ko smo v OŠ obravnavali metastaze in kaj to pomeni. Par dni kasneje me je poslala k svojemu zdravniku po izvid, ker ga je potrebovala za naslednji pregled. Na hitro sem ga preletela in našla to grozljivo besedo. Sesul se mi je svet. Sploh nisem mogla dojeti in sem za to potrebovala kar nekaj časa. Noben otrok si ne zasluži, da na kakršen koli način izgubi ljubljeno osebo, vendar se lažje pripraviš na to kar sledi, kot pa če ugibaš in se sprašuješ, ker je to veliko bolj boleče. Tudi otroci razumejo, če jim to poveš na pravi način, in hkrati iz dneva v dan daješ občutek, da se boriš z boleznijo in da ne obupaš. To je tista popotnica, ki te spremlja celo življenje. Iz mojega stališča je prav, da se o tem pogovarjate, vendar se mi bolj zdi, da na ta način blažite svojo bolečino. Za to obstajajo terapevti. Otroci in mož, ko bodo na to pripravljeni, o tem tudi odkrito govorili z vami. Do takrat jim pa pokažite, da kljub neugodni in usodni diagnozi, niste izgubili upanja in se borite dalje zase in za svojo družino. Včasih nas življenje nepričakovano preseneti in tale izkušnja je za vse boleča, hkrati pa lahko odkrijete v sebi veliko več. Predvsem pa imejte se radi in podarite si vsak dan objem. Ljubezen je mogočna, če jo znamo obrniti v svoj prid. Vse dobro 🤗

ljubica, razmišljat kaj in kako je nesmiselno. Smiselno je si poiskati čimveč informacj in se podučiti, kaj lahko ti zase storiš v prvi vrsti. Drugo kar moraš storiti, si je posikati še drugo mnenje. Žal pri nas ni vse kot bi moralo biti. Meni so pred nekaj leti diagnosticirali Menierovo bolezen – vrtoglavica, k ise ponavlja in ne neha. zmotili so se – imela sem vnetje notranjega ušesa (pozicijska vrtoglavica kot posledica), ki se reši z nekaj vajami. Prav tako sem imela nesrečo tudi pred nekaj leti, rekli so mi, da ne bom več hodila kot prej. Tudi to ne bo držalo. Nič ni dokončnega, še posebej ne, če se ne ustaviš in se boriš.

Drugo kar je, otrokom razlagat o smrti ne bo šlo. Otroci ne razumejo, ne dojamejo. Ko je meni babica umrla pri mojih 20 sem povsem drugače dojela njeno smrt kot če bi jo sedaj pri 40. Kot otrok, najstnica, mi je umrl dedek in nisem razumela dokončnosti.

Če jih želiš pripraviti na živlenje, poskrbi, da jih boš učila samostojnosti, odgovornosti, sobivanja z drugimi.

ampak da jočeš in moleduješ – najbolje je tudi, da sama poiščeš pomoč, ker jo potrebuješ, če pišeš tako.

Meni se zdi kot da so ti diagnosticirali nekaj podobnega multipli sklerozi ali pa morda lupus? Pač bolezni, pri katerih res nekateri skoraj normalno živijo še 30 let po diagnozi ali več, pri nekaterih se zadeva hitreje poslabša, ampak vseeno je z malo sreče pred teboj še veliko časa. Brez skrbi, da se otroci hitro navadijo, če gre starš v bolnico. Veš, nekateri obnemorejo čez noč in je treba pač poskrbet za otroke. Imaš prometne nesreče, kapi itd., ko pristaneš čez noč v bolnici in se morajo domači regirat kot vedo in znajo. In jim uspe! Dokler si pa ti tam in deluješ zdrava kot vedno, je brez veze, da jim trobiš, da enkrat pa se bo stanje poslabšalo. Upam, da jim ne nosiš vsega k riti in da znajo glede na starost že zdaj kaj sami narediti in biti samostojni. To je vodilo za vsakega starša, ne samo za tistega, ki bo morda v prihodnosti zbolel.

Otroci in mož ne “pometajo pod preprogo” in močno dvomim, da si “zatiskajo oči”. Enostavno te vidijo zdravo in jim je tvoj pogovor o tem, kako bo čez 10 let pa morda drugače, odveč. Otroci živijo za sedanjost, ko bo drugače, če bo, bodo o tem razmišljali takrat. Zato jih nehaj s tem moriti, povedala si jim, to je pa tudi dovolj.

In ja, ne nasedaj alternativcem, vsi po vrsti prežijo na obupance, pa kakšne terminalne bolezni še nihče ni ozdravil. Moj bližnji je imel raka, sem gledala od blizu, koliko denarja je zmetal za razne alternativce, itak je bilo vse brez veze. Oni vidijo samo tržno nišo pri takih ljudeh. Ne nasedaj!

Pozdravljeni,
Razumem vas, da vam ni lahko. Najprej se umirite in poglejte kakšne nasvete vam dajo zdravniki. Na srečo je medicina danes napredovala in vam zagotovo lahko pomagajo. Svetujem vam, da se razstrupite, naredite vse da si nekako očistite telo. Raziskujte kako. Spremenite prehrano, navade, uredite misli… zdravje pride od znotraj, ko je srce pomirjeno, misli pozitivne, čiste… Polnite se z pozitivno energijo. Pojdite v naravo. Cimmanj predelane hrane. Pogovarjajte se. Vse bo dobro. Družina vam bo stala ob strani.. Vse lepo vam želim. Bodite dobro 🙂🙂

Res ne vem kje ste v mojem zapisu prebrali ali še bolje razbrali, da jokam in moledujem. Napisala sem , da sem svojo bolezen sprejela. Bi si upala zatrditi, da nikogar ne obremenjujem, še posebno ne moje družine. Če je oigovor obremenjevanje, imate vsi tisti, ki tako mislite, velik problem.

Ker sem kot trinajst letnica imela izkušnjo, ko sem se po dolgotrajni bolezni morala posloviri id ljube osebe, približno vem kako to gre. Zato vem, da je odprt pogovor o bolezni sami in vse kar prihaja z njo potrebno povedati na glas. Ni treba da debata teče tudi o smrti, treba pa je vedeti, da ni ozdravljivo.

Hvala za vaše prijazne in spodbudne besede.

z beseljem vam nekako pomagam. Sem bila v podobni situaciji in nam ne preostane drugega kot tako ravnati kot sem vam napisala 🙂🙂

avtoricin osnovni problem je, da misli, da je njena bolezen tudi bolezen njene druzine:) nope. samo ti si bolana, zato je dolznost, da se s tem soocas, samo tvoja. najboljse kar lahko naredis za ostale je, da jim nehas najedat s stvarmi ki se jih itak ne ticejo. pravis, da si predelala, pa ocitno nisi, ce zelis zdaj se drugim malo morit s tem. ze od zgodnjega otrostva sem diabetik, pa nisem niti enkrat v zivljenju pomislila da bi svojim bliznjim najedala z deep pogovori o mojem stanju v prihodnosti, ker verjames ali ne, jih s takim sranjem obremenjujes in verjetno nacenjas voljo. tvoje zdravstveno stanje se tice samo tebe princeska, in bolj ko bos ljudem tezila, bolj uneasy bodo v tvoji blizini, ce se bodo sploh se zeleli druziti. pazi, da se ti to ne pripeti z lastno druzino lol.

sama nisem bolana je pa moja mami zbolela z MS, ko sem bila v nizjih razredih OŠ. Vedela sem da je bolana a o diagnozi in kaj pricakovati nikoli nismo govorili. Po nekaj letih sem sama ugotovila kaj ji je a ker mami sama o tem ni nikoli nicesar rekla je tudi jaz nisem sprasevala, ceprav sem si zelela da bi se lahko odkrito pogovorili. O tem smo se zaceli pogovarjati sele ko se ji je stanje poslabsalo, spremembam pa smo se prilagajali sproti. no, moja mami se po skoraj 20 letih z diagnozo se ni sprijaznila in o tem nerada govori. zato, draga avtorica, ti svetujem, da das ljudem okoli sebe vedeti da si odprta za pogovor, vednar ne bodi vsiljiva ker tako ljudi samo odrines stran od sebe. pa srecno!

Najtežje je soočanje in predvsem, da imate upanje, da ne glede na bolezen se boste živi več let. Poveste kako vi doživljate diagnozo in kaj boste vse postorili. Njima je težko sploh, če se gre za težke zadeve in se je težko soočati s kupom informacij. Tehnologija zdravstva pa tako gre naprej, en dan morda odkrijejo zdravilo za vašo diagnozo.

Zakaj pa si sprejela postavljeno diagnozo? Bori se! Kaj in kako bo je tudi na tebi! Super, da je v remisiji in naj tako ostane. Zdaj imaš krasno priložnost prebrati vse medical journals in alternativne forume ter se odločiti kakšna bo strategija, ČE se poslabša. Srečno! Ne se pokopat in ne forsiraj pri domačih, da sprejmejo tvojo puško v koruzi. Vstani in se bori ne pa obupuj in jadikuj in izvajaj tragike. Dejmo mama! Bori se kot levinja. Zmoreš!! Objem!
[/quote]
Recimo, da avtorica ne naklada, da je v tako hudi čustveni stiski, da se ji zdi celo mon boljši kot nič.
In ti ji nabijaš z nekim newageskim sranjem, ki je že davno mimo celo v tako zaplankanem selu kot je Slovenija.
Na kraj pameti mi ne pade, da bi komu želela kakršnokoli bolezen, samo ti pa res rabiš lekcijo. Upam, da ti življenje postreže z njo.
Avtorica, tebi pa vse dobro! Pri nas imamo obraten problem, ko oboleli ne prizna kaj šele, da bi sprejel svojo bolezen.

Ti si normalen??

Da te ni sram zblojenc