Sin na pogrebu svoje matere ni potočil niti ene solze

Avtorica, to da gledaš ali kdo joka, ali ne, se mi zdi skrajno odvratno od tebe.

Moj mož NIKOLI ne joka. Jaz ga v 40 letnem zakonu še nisem videla jokati. Sem prepričana, da na mojem pogrebu ne bo jokal, ni na pogrebu mame, ni na pogrebu očeta, ni tudi prej, ko je pokopaval stare starše. Ni jokal niti pred pogrebom, niti po pogrebu. On je pač tak.

ON JE PAČ TAK se samo tako reče, resnica je popolnoma drugačna!

Buljiti v žalujoče na pogrebu… Skenirati s pogledom vsak izraz na njihovih obrazih… nimam besed. Upam, da avtorice nikoli ne spoznam. Sicer pa lepi in pametni odgovori. Vsak žaluje drugače.

Teta je čez babico govorila non stop, res ni bila enostavna oseba na stara leta. Na pogrebu pa najbolj jokala, po mojem krokodilje solze.

Moj partner je umrl nepričakovano. Odovela sem pri 42. Tudi jaz na pogrebu nisem potocila niti solze. Zakaj? Ker sem spila pomirjevalo sicer na pogrebu ne bi bila sposobna normalno preživeti. Od pomirjevala sem bila zadeta da se mi je jebalo za vse.

Na pogrebu mame nisem jokala, sem bila na pomirjevalih. Da sem bila sposobna gor držati očeta, ki se je popolnoma zlomil.

Jokala sem pred tem par let, se vsak dan bala, da je zadnji. In jočem še zdaj, par let zatem. Ampak vedno, ko sem sama. Ne rabim firbcev, ki bi šteli moje solze.

Če bi vedel, da ga bo opazovala vaša visokost, bi se zagotovo bolj dramatično pripravil, morda bi tulil kot zmešan in se med puljenjem las celo vrgel v grob.

Od cesa je zenska umrla? Je sin pripomogel k njeni smrti? Ga je cesa krivila? Se cuti krivega?

Kaj sprašuješ!

Dali so mu pomirjevala in to je to!

Avtorica, malo si čudna!

Ne malo, veliko!

Jokam za vsak drek in se mi zdi nemogoče, da na pogrebu nekoga svojega ne bi jokala. Jaz jokam tudi, ko vidim pogreb neznanega. Samo ko vidim, da je nekomu hudo, je tudi meni hudo. Ni šans, da ne bi jokala. In ne razumem, da nekdo ne joka. Enostavno ne morem razumeti. Meni je nemogoče zadržati jok.

Na pogrebu mame sem vzela dva helexa in sem jokala. Če bi vzela več, (ker drugače nikoli ne jemljem), bi verjetno bila čisto zadeta.

Poznam take ljudi, ki ne jokajo in se mi zdijo noro hladni. Celo ženske so take.

Da bi pa na pogrebu gledala, kdo joka, in kdo ne, se mi zdi pa podn od človeka.

Jaz za pogrebom moje mame tudi skoraj nisem jokala. Sem pa se neštetokrat zjokala preden je umrla, saj je zelo trpela. Smrt je prišla kot nekakšno bridko olajšanje. V bistvu skoraj nisem čutila žalosti. Bila sem popolnoma otopela. Je pa prišlo za mano, žalost je trajala kar dolgo. Še sedaj, ko je minilo že več kot 6 let od mamine smrti, jo zelo, zelo pogrešam. Z mamo sva se kar dobro razumeli, zanjo sem tudi skrbela zadnja leta pred smrtjo in nikoli nisva bili med seboj jezni. Koliko nekdo joče, to ni nobeno merilo, nekateri ljudje se zaprejo vase kot školjke.

Še to: zdi se mi, da od kar so žare, ljudje ne jočejo več toliko, so nekako bolj umirjeni. Truga je grozna. Že ko vidiš trugo, te prime groza.

Prekleta baba.  Kaj te pa briga kako drugi žalujejo.

Očitno si ti fuknjena ne drugi.

Kaj vas briga kako drugi žalujejo? A zdaj se boste še v to vtikali? 

Očitno imajo nekateri pa res probleme z drugimi ampak največji problem ste sami sebi.

Control freaki.

Povej kdo si pa boš dobila tožbo zaradi vtikanja v zasebnost in celo na pogrebu se baba vtika. Ne morem verjet, da taki primitivni ljudje obstajajo.

In nima dovolj, gre celo na forum spraševat.

Izrojena baba, saj te bo doletela karma prej ko slej.

“Še to: zdi se mi, da od kar so žare, ljudje ne jočejo več toliko, so nekako bolj umirjeni. Truga je grozna. Že ko vidiš trugo, te prime groza.”

Tudi to je res. Mene je popolnoma sesula odprta krsta, ko so pokopali mojega prijatelja.

No mene že od srednje šole torej 20 let nihče ni videl jokati.

Ko mi je umrl oče so mi nežno stekle solze ko sem ga objela na postelji, ko smo čakali oglednika. Sem bila sama v sobi z njim.

Potem nisem jokal verjetno tri mesece, tudi nisem vzela pomirjevala. Preprosto nisem mogla, ker se je mama sesula, moji otroci so se sesuli, babica ocetova mama se je sesula,… Bilo je potrebno poskrbet za pogreb, spomenik, dokumentacijo, poklicat tisoče sorodnikov, poslovnih partnerjev, rešit domače podjetje, hodit v trgovino, vozit mamo, babico naokrog, skrbeti za otroka.

Šele po treh mesecih sem si lahko privoščila jok med samotno vožnjo in parkiranjem v gozdu. Tako je še danes več let po smrti, vsak dan ga vidim na sliki na hodniku, komot se pogovarjam o njem, gledam albume,… Ko pa začutim, da je preveč se usedem v avto, odpeljem do gozda, kjer sva nabirala gobe in se zjočem.

Me pa iztirijo nazaret, acdc, kuini, status kvo, gansi, ipd.  Njegove najljubše skupine. Takrat komi čakam, da se nekam zginem predihat in potem med vikendom zjokat.

Pogosto se počutim blazno samo, prestrašeno, žalostno in zapuščeno, pa sem drugače ful uspešna. Samo oče je bil vedno zame opora, motivator, kritik in res pravi vodnik/mentor, čeprav je bil precej strog in zhateven, me je znal objeti, poslušati, neobsojati, spodbujati, pohvaliti.

Zelo ga pogrešam.