Sin na pogrebu svoje matere ni potočil niti ene solze

Bila sem na pogrebu sosede, ki se je smrtno ponesrečila. Stara je bila komaj 49 let. Vsi smo bili v šoku. Med pogrebom sem pa opazila nekaj sila nenavadnega. Njen sin, ki jih šteje 26, če se ne motim, ni potočil niti ene same solze. Ne ob izreku sožalja, ne ob petju, ne ob molitvi, ne ob položitvi žare v grob. Niti solznih oči ni imel. Vsi smo jokali, njena hči pri 30-ih se je skoraj zgrudila. Zelo me je bolelo, ko sem videla, kako trpi. Sin pa je ob položitvi žare samo nemo gledal v grob.

Sprašujem se, ali je to normalno? Bili so v zelo dobrih odnosih, zato sem sploh presenečena. Poleg tega je bila smrt nenadna, nepričakovana.

Ali je sin morda še v šoku in sploh še ni dojel situacije?

Ali se to morda tebe sploh tiče? A hodiš na pogrebe zato, da opazuješ druge ljudi in potem opravljaš? A se mogoče ne bi raje brigala zase? Sem prepričana, da imaš pred svojim pragom dovolj svinjarije.

Načini žalovanja so različni. Če  nekdo ne more jokati ali pa je toliko samoobvladan, da na pogrebu ne spusti niti ene solze, je včasih še hujše, kot pa če žalost lahko (vsaj) izjoka.

Skratka, kar opisuješ, je normalno.

S čim se eni ubadate. Vsak človek smrt bližnjega dojame – odreagira drugače. In ti si cel pogreb samo opazovala, kdo toči solze in komu je vseeno al kaj? Pa dejte se ljudje že enkrat začet brigat le zase in pustite ostale da živijo kot jim paše.

Čist možno, da je padel v hud šok.. obstajajo pa tud ljudje, ki se zavedajo, da je to naš končn cilj in da kričanje ob slovesu vseeno ne pomaga, sprejmejo smrt kot normalo.. babica od kolega ni potočla solze, ko smo pokopavali moža, je rekla da v tem ne vidi smisla?? Kkrkol.. ti si šele frik, hodiš na pogrebe analizirat odzive in se čudiš..

Avtorica, zalet se nekam al pa ne hodi na pogrebe. A misliš, da so samo solze tiste, ki pravijo po vaško, joj ga je pa res prizadelo, ker je nekdo stočil jezero solza? Sama pri 17 za očetom in mamo pri 31 nisem ene solze potočila. Je pa prišlo vse za mano. Drugič ostani doma, namesto da se greš nekaj, kar se te sploh ne tiče. Sploh, če ni po tvojem jusu.

Zakaj pa o njeni nesreči nismo nikjer brali?

Je se v šoku,se pride .

Zdaj se bo spomnila en kup izgovorov, recimo da je umrla v tujini.

Itak je provokacija! Drugače pa lahko tisti, ki ne potoči niti ene solze veliko bolj trpi kot nekdo, ki joka.

Moja svakinja je na pogrebu svoje mame tako tulila, da je bilo joj. Njena mama je bila stara 89 let, ona pa 56, pa za časa življenja sta se non stop prepirali. Na pogrebu je pa na glas tulila, stokala, kričala…. skratka kot bi ji otrok umrl ne pa betežna mama. Potem čez par dni je bila pa spet čisto normalna, se smejala, nobene žalosti več. Samo na pogrebu je norela. Njen mož je zgedal kot da ga je ful sram.

Moj oče je umrl pred 10imi leti. Stara sem bila 32. Na pogrebu prav tako nisem potočila solze. Nihče me ni videl jokati ne tedaj ne kasneje. Koliko sem prejokala na samem pa vem samo jaz in to ni bilo malo.

Še danes po 15ih letih pa ne morem poslušat pesmi od Adija Smolarja Daleč je za naju pomlad, ker se zlomim.

Kar ne morem verjet.  Tudi jaz sem prejokala noči, dneve, leta. Pa me nihče ni videl jokati.

Na pogrebu ni bilo solze!

In tudi mene zlomi Adijeva pesem. Vselej, brez izjeme 🙁

no sedaj so ponavadi ožji svojci na pogrebih zadeti kot mambe, saj jim dohtar predpiše pomirjevalo.  Redko kdo si “privošči” žalost v javnosti, pa četudi je to na pogrebu. Sedaj je moderno, da se na zunaj vedno kaže samo hepi hepi podobe, žaluje se pa skrito in intimno.

Še dobro, da mi dolj visi za take ljudi, ki na pogrebih žalujočim solze štejejo.

Tudi taki morjo bit, tudi če se meni ne sanja zakaj.

Mah težko je reči, kaj je z njim narobe. Lahko je samo poln totesterona pa se še malce nazaj drži in je to to.

Na pogrebih zelo redko jočem. Kdaj me premaga kakšna pesem ali beseda. Ko mi je umrl oče  in je ze precej let tega, pa mi je še vedno hudo,  da ga ni, ga pogrešam, nisem na pogrebu potočila nobene solze. Je bilo prehudo. Pa sem vecini na sedmimi delovala suvereno, normalno, edino žalostno. Jokala sem prvič šele po 3-4 mesecih, pol leta sem zelo trpela, po prvem letu je bilo lažje.

Smolarjeva pesem na radiu tudi mene spravi do solz. V drugi polovici pesmi me vedno premagajo. A kadar jo je pel Oto Pestner, se me ni  dotaknila.

Tudi sama sem žalovala podobno. Ko sem izvedela za smrt mame, sem eno uro nekontrolirano kričala, če ne bi bilo vzglavnikov bi v radiju 500 metrov vsi klicali policijo. Na pogrebu nisem jokala, na sedmini sem se morda celo kaj nasmehnila. Potem pa sem pol leta jokala, kadarkoli sem bila sama, pod tušem, v avtu … Potem pa vse redkeje.

že ob besedni zvezi “ni potočil niti ene solze” se ti mora vklopit smernik – provokacija

Ker sem bila na predpisanih pomirjevalih. Kaj si je kdo mislil, me ne briga.

Tudi jaz sem ena tistih, ki ne morajo vedno jokat ko jim je težko. V grlu me pa tako stiska, da me kar duši.

Včasih pa se lahko že za vsako malenkost zjokam. Zato na pogrebih ne glejte kdo ima solze v očeh, koliko jih ima in  kdo jih nima. Jaz si nikogar od najožjih pokojnega niti ne upam pogledat.

Začudena, če si to res opazovala in te je to motilo, je nekaj s teboj narobe. Vsak naj se briga zase in bo imel celo življenje dosti dela.

Jaz sem bila našopana s helexom.

Je bil vsaj dostojanstven in v oporo sestri.

Takšni ljudje, kot ti opisuješ tega mladega fanta OBSTAJAJO in ni jih malo. To je poseben šok, ki ga je doživel sin te umrle mame, njena hči pa tega ni doživela in je tudi čustveno reagirala. Namreč, sin ko je izvedel, da je mama umrla, je padel v konflikt izgube, že prej pa je moral imeti en drug konflikt in sicer na področju (oba konflikta) možganske sredice. Torej zesedel je drugi rele možganske hemisfere in od tega trenutka dalje je padel v konstelacijo, ki takšnemu človeku pomaga PREŽIVETI, saj bi se sicer lahko izčrpal do smrti. Takšni ljudje, ko padejo v konstelacijo dveh konfliktov izgledajo povsem mirni, odsotni, kot da so brez čustev.  Ko bo ta fant rešil konflikt, rešil bo pa najprej tega zadnjega, torej izgube mame, se lahko zlomi, zato nujno potrebuje- NUJNO POTREBUJE dobrega psihoterapevta že zdaj., ker bo sicer za njega takrat zelo hudo. Če si ti avtorica tega posta res  soseda tega fanta, to omeni njegovemu očetu, naj poskrbijo za fantove terapije. V vsakem mestu so psihoterapevti, tako da naj mu enega zagotovijo, da ga bo počasi pripravil na ev. živčni zlom. TO NISO HECI in to ni predmet, da bi ga tukaj na forumu obravnavali ljudje, ki prodajajo žemlje.

Preceeeej bolj normalno kot to da firbcaš in buljiš žalujoče cel cajt in čekiraš kolk kdo joče ?‍♀️

Verjetno je na pomirjevalih, kar je v takih situacijah normalno.

Smo že ugotovili, da smo različni in tudi različno žalujeno. Ko mi je po hudi bolezni umrla mama, sem to sprejela z olajšanjem za nas, še bolj pa zanjo. Podobno z očetom. Kot dež pa sem jokala pol leta zatem, ko sem bila v mestu, kamor je oče rad zahajal. Ko sem imela spontan splav, sem občutja ob njem potlačila. Rekla sem si, da je to zdaj za mano in gremo naprej. Čez deset let sem nekomu pripovedovala o tej izkušnji in planila v jok. Prav čutila sem, kako sem takrat iz jokala tisto bolečino.

Sicer pa sem že bila na pogrebu, kjer je vdova teatralno jokala in zganjal patetiko, prej pa ni imela kaj dosti časa, da bi obiskovala moža v domu. Ko je zbolel, se ga je hitro znebila, čeprav bi bil še nekaj časa lahko doma, saj ni bilo nobenega dela z njim in v nobenem pogledu ni bil moteč. Tudi po pogrebu je s pomočjo tolažnikov premožne vdove žalost hitro izpuhtela.