Sin hoče od doma
Pa predragi starši – ne vem kako skrbrita za vajinega otroka, če niso redno v kontaktu z razrednikom, če ima takšne ocene in če se glede ocen laže! Prej kot slej bosta tudi vidva morala začeti vlagati trud v otroka – dvakrat na teden klic razrednika kakšne so ocene in pa jasna pravila v domu, hkrati pa tudi kazni, če tega ne bo. Prej kot slej bo klonil, vmes bodo tragedije in drame, če pa bosta vztrajala, je še upanje za vajinega otroka. Če ne sta vidva posredno kriva, da bo postal zguba! pa da ne misliš, da bo okolico na vajini strani. Že sedaj verjetno šepetajo kako nesposobna sta, da ne moreta enega otroka spravit v red.
Vprašanje, če gre res za odvisnost, ali le za visenje pred računalnikom, ker ne ve, kaj bolj pametnega bi počel.
A z vrstniki se nič ne druži, punce nima, šport, karkoli? In od kdaj to traja?
Jaz bi ubrala mešanico zgornjih dveh pristopov, glede opravičila ne vem, bi pa vsekakor začela s tem, da naj sam pove, kako si on predstavlja življenje doma, kaj on pričakuje od staršev, kaj je on pripravljen prispevati. Pa ne mu nič očitat in ne mu polagat beseda v usta.
Jasno vprašanje, kako si predstavljaš, da boš preživel tipičen dan? Zahtevaj jasen odgovor.
Potem povej, kaj je zate sprejemljivo in kaj ne in potem se mal pogajajte in naj vsak malo popusti in če je možen dogovor, ga zapišite in od takrat se vsak teden enkrat usedite in preverite, kako zadeva funkcionira, kaj je OK in kaj ne. In poslušajte otroka.
Če pa dogovor ni možen, oz. se ga ni sposoben držat, pa vsekakor preučite možnost, da gre od doma. Ampak spet konkretno, ker dokler je mladoleten, hočeš nočeš ti odgovarjaš zanj, in kar prosto okoli se klatit ne more.
Iz lastnih izkušenj vam povem, da je zanj samo ena terapija. Vas bo zelo bolelo, ampak verjemite, da se bo splačalo. Ko bo hotel od doma mu recite naj kar gre. Brez računalnika, brez denarja. Naj se znajde kakor hoče. Itak bo slej ko prej pricapljal nazaj. Ja kdo ga pa bo danes preživljal…..naj kar sanja…
Če pa hoče ostat doma naj pa se drži vaših pravil. Če ga šola ne zanima naj gre pa delat. Ampak povejte mu tudi, da je brezplačna šola luksus, ki ga začneš cenit, ko te vržejo iz šole in ugotoviš, da vsak izpit stane okoli 100 evrov.
To obdobje je precej težavno in bo minilo, ko se bo spravil k sebi. Veliko bolj žalostno bo če bo vse priložnosti zapravil.
Imejte hrbtenico in nehajte se mu podrejat in jokat. Če mu ne boste postavili omejitev, ne bo nikoli boljše. Z omejitvijo mu boste naredili uslugo, da bo spoznal, da ga ne zavijate v vato.
S tem se popolnoma strinjam.
Avtoričin sin je poln strahu pred starši in zato laže, ker se je lažje zlagati, kot pa trpeti starše ob resnici. Od njega zahtevata popolnost in ker ni popoln, raje laže. Ker ni popoln, se raje zapre v svet igric, kot da se sooča z realnostjo. Beži od doma, od staršev in predvsem od samega sebe.
Najprej morata starša sprejeti tega otroka takega kot je, z vsemi njegovimi napakami vred. Moj sin ima neomejen računalnik, nikoli mu ga nisem omejevela, kaj šele prepovedovala, pa ima super ocene v šoli. Otroku je potrebno privzgojiti občutek odgovornosti, tega pa ta najstnik nima, ker ga je ves čas strah, kaj bodo rekli starši.
Pustite otroku dihat. Sprejmite ga kot osebo, poglejte nanj iz drugega zornega kota, kot ne bi bil vajin sin, izključite malo starševska čustva, a ohranite simpatijo do otroka in ga vzemite kot projekt, kako popraviti, kar ste zaj*****.
Če ga danes pošljete od doma, nikoli ne boste imeli pristnega odnosa starš-otrok. Če pa se spravite v red, mogoče sčasoma popravite stvari, ki bi jih morali narediti že pred leti. Še je čas.
Srečno![/quote]
Super odgovor. Vsako vedenje je simptom nekih stališč in tu gor jih imata. Vidva sta ga ”naredila” takega, kot je in bosta morala poračunati najprej s seboj.
Iz lastnih izkušenj vam povem, da sem mojemu otroku to naredila. Rezultat? Otroka mi je po treh mesecih pripeljala domov policija, sicer se sam ne bi vrnil. Na vrat sem dobila socialno, saj sem ga vrgla iz hiše. Kaj pravi on? Njemu so bili tej 3 meseci najlepši v svojem življenju. Švercal se je malo tu malo tam, v šolo itak ni hodil,…. Kaj pravim jaz? Da zaradi vseh tistih neprespanih noči sem na antidepresivih.
Iz lastnih izkušenj vam povem, da recepta ni. To, kar enega otroka lahko spametuje, drugega lahko potisne še globje.
Srečno!
Iz lastnih izkušenj vam povem, da sem mojemu otroku to naredila. Rezultat? Otroka mi je po treh mesecih pripeljala domov policija, sicer se sam ne bi vrnil. Na vrat sem dobila socialno, saj sem ga vrgla iz hiše. Kaj pravi on? Njemu so bili tej 3 meseci najlepši v svojem življenju. Švercal se je malo tu malo tam, v šolo itak ni hodil,…. Kaj pravim jaz? Da zaradi vseh tistih neprespanih noči sem na antidepresivih.
Iz lastnih izkušenj vam povem, da recepta ni. To, kar enega otroka lahko spametuje, drugega lahko potisne še globje.
Srečno![/quote]
Jasno, da 17 letnika ne moreš poslati od doma, pa čeprav želi prostovoljno. Odgovarjaš. Po 18 letu pa mu lahko čisto brez slabe vesti zaželiš pa, pa. Če pa otrok res, res, res želi od doma, pa kar lepo vsi na CSD in se da to kar lepo uradno uredit. No, bo treba še na sodišče, a da se. A kot rečeno, uradno. Preživnina bo za plčata, sicer pa … si bo lahko življenje urejal sam. Verjemi, bo klonil slej ko prej.
Težko, verjamem. Odnos mati-otrok in treganje teh vezi je najteržje, najbolj boleče. A tudi v tem odnosu je potrebno biti zrel in storiti najprej tisto, kar je dobro zate, potem tisto, kar je dobro za otroka. Gledati je pa potrebno še mal preko lastnih čustev in predvsem vsaj nekaj let naprej.
No samo toliko… imam primer takega fanta pri družini prijateljev. Srednje šole ni končal, star je 20 let, vse kar ga zanima so računalniške igrice ki jih igra s svojimi pajdaši na internetu, dobesedno cele noči. On sicer od doma ne bi šel, starša kao od njega zahtevata, da konča vsaj srednjo šolo, nekaj blefira kao da hodi z očetom delat, da kaj zasluži…v glavnem vse je en sam velik blef in zavijanje v meglo pred dejstvi, da je fant odvisnik in onadva nesposobna zadevo rešit. Kvasenje, da si je opremo kupil s “svojim” denarjem (ki ga je dobil od staršev in starih staršev :). Nima punce, nima prijateljev, tudi s športom se skoraj ne ukvarja več (včasih gre na fitnes, ki ga ponovno plačujejo starši).. Zafuran do konca. In kje takega puhoglavca vidimo čez nekaj let…
Popolnoma na istem mestu! S starši ki jim gre sicer na živce, a kaj hočemo a ne…
Fant je še mladoleten, zanj odgovarjajte vi.
Lahko pa mu predlagate, da greste na CSD in se mu da popolna poslovna sposobnost pred polnoletnostjo in naj potem kar lepo skrbi zase.
Dati pameten odgovor na situacijo je pa težko. Najbolje bi bilo skupaj obiskati kakšnega strokovnjaka. TO se namreč ni zgodilo naenkrat, temveč se vleče, najbrž že iz otroštva. In bolje stvari poštimati sedaj kot pri 30-ih, 40-ih ali nikoli…
S tabo, avtorica, se strinjam samo v enem delu – imate zelo inteligentnega fanta, ki je očitno že zgodaj ugotovil, kako starša vrteti okoli mezinca.
Meni bi otrok samo enkrat rekel – bom pa šel – in vrata bi mu bila na široko odprta. Računalnik pa v sekundi spakiran v škatlo.
Trpi pa tvoj otrok sigurno za hudo obliko zasvojenosti z računalnikom in edina rešitev je abstinenca ali velik nadzor. Ampak ta vlak vam je že pred leti odpeljal, da ste prišli v stanje, kot je sedaj.
Zanimivo mi je, kako vsi obsojate. Velika večina od teh, ki pišete, še otrok nimate.
Avtorica trdna bodi. Recepta ni in veliko vrat boš morala odpreti …. mislim pa, da na koncu koncev starši ostanejo sami, saj kmalu spoznajo učinkovitost naših takšnih in drugačnih služb. Marsikje se prej zgodi, da otroka sreča pamet, kot pa da se najde oseba, ki da pravi nasvet!
Ni za obsojat nikogar. Ne staršev, ne otrok. V tem času ni lahko bit mladoletnik. Dejstvo je, da nikogar ne čaka svetla prihodnost in zagotovo otrokom ni lahko!
???
Mislim, da nas večina ootroke ima, zato nam je nerazumljivo, kako prideš tako daleč, da te lasten otrok pet posto ne upošteva. Moj je v predpuberteti in zaenkrat še ima spoštovanje do naju. In obratno.[/quote]
Če je tako, pač imaš srečo oz. si dobra mama. Ne žilim ti slabo, vendar ne hvali se prehitro! Avtorica, jaz, pa še cel kup dugih staršev smo pa za na grmado! Torej kar po nas!
Nisem brala drugih odgovorov.
Menim, pa ne da bi te obsojala, ampak mogoče takole v razmislek, da sta kar veliko vsega tega vidva kriva. Da pojasnim:
1. Visi na PCju. Od 13ega leta, praviš. Jaz imam en tako star primerek doma. Angažirali smo ga v šport, treninge ima vsak dan, igrice igra po 1 uro na teden, pa za kakšne pol urce vsak dan skoči na FB. za ostalo nima časa. Je pa treba najti šport, ki konkretnemu otroku odgovarja in ga potegne.
2. Pregovarjanje, pogajanje? kaj pa vem, pri nas kdaj tudi lepo ukinemo demokracijo. In otroka postavimo na čisto realna tla. PC ok, če so ocene dobre. Če ne, adijo PC za en teden. Sta kdaj probala? Brez velikih besed in debatnih krožkov? Sam najava kazni in potem puf izvršitev kazni!
3. Laganje? A veš zakaj otroc povečini začnejo lagati’ ker je to najlažja pot. Se izgonejo pridigam, dolgovezenju, itn. Nekateri so nagnjeni k temu, da iščejo tako “lažjo pot”. Ampak, draga moja, to je treba v kali zatreti. Naš mulc je tudi tam pri 11ih ugotovil, da če česa ne pove, nima problemov. Sistematično sva mu prala možgane da najhuje, kar lahko v tej družini naredi, je, da se zlaže. Naj ne bo reva, naj pove. Je pa res, da sva z možem tudi sklenila, da ko bo prišel povedal kaj je ušpičil, bova zajela sapo in mirno odreagirala, pridiga bo en stavek. In vedno znova sva rekla, da sva sicer jezna/razočarana itn ampa kizjemno ceniva, da je povedal in zato kazni ne bo ali je minimalna. No, ta taktika rojeva rezultate. Vse kar se z njim dogaja v šoli, klubu itn, vem. Edino o puncah mi ne govori 🙂
4. Izsiljevanje o izselitvi? Ej, poslušaj, mulc je mladoleten. Kakšna izselitev!!! Kar lepo mu pojasni, da če zgine, boš poklicala policijo. In to potem res naredi. Brez heca – res naredi!! Potem bo videl, da z vama ni šale.
Na sploh ti priporočam, miren pogovor kjer vidva postavita pogoje, na primer:
1. če se izseliš, policija
2. če ne boš popravil enk (določite rok! in ne govori splošnih navedb npr “če se ne boš poboljšal v šoli”….ne, konkreten cilj daj) ti vzamemo PC.
3. če je PC njegov, naj to ne bo ovira. Tvoja hiša, tvoja pravila. In novo pravilo je, da ni PCjev. Pika, konec.
4. Vprašaj ga, če ve zakaj se šola. Zato, da bo dobil poklic, se osamosvojil. Če je na gimnaziji, po njej ne bo še nič. In vidva ga bosta podpirala le, če se bo šolal. Drugače naj si najde delo in doma plačuje za hrano in bivanje (po tem ko bo polnoleten). AMpak res to naredi!!
Na splošno bi rekla, da ste preveč debatirali, preveč gorzili, preveč opozarjali, pa premalo odločno udarili po mizi in ukrepali. A nikoli ni prepozno, naredita to sedaj. Nehajta se počutit tako nemočno. Ej, vidva, starša, ki vse plačujeta itn, imata vse niti v rokah!!!!
Še nekaj – z nadaljnjim popuščanjem mu resnično delaš škodo. Prav kvariš ga. In to imej pred očmi ko boš spokala PC in ga odnesla k svoji prijateljici.
Srečno!
avtorica, tak vedenjski vzorec je tudi podedovan, ni nujno od staršev, ampak od njunih prednikov, ni samo naučen. Žal proti genom ne moreš nič. Lahko ga usmerjaš, mu svetuješ, kolikor se v času pubertete lahko, z močnimi in umirjenimi živci. Lahko mu ponudiš za primerjavo, da če meni, da mu ni treba šole delat in priti do nekega poklica, naj pa takoj gre za ribiča na ladjo ali pa opravljat kakšno drugo fizično delo – pa naj se zamisli, kaj mu je ljubše – biti pod okriljem staršev, se učiti in pridobiti z znanjem pogoje za zaposlitev, ki mu bo omogočala kasneje samostojno preživetje. Ptiček sicer mora iz gnezda, samo prej se pa mora naučiti leteti in se samostojno prehranjevati. In vsak mlad ptič posluša svoje starše, ker mu želijo samo dobro.
In ja, v današnjih časih je veliko odvisnosti: ne samo od alkohola, cigaret, hrane, tudi od IT medijev je že poznana.
Moj sin je v najstniških letih šel dvakrat od doma. Obakrat se je vrnil po dveh mesecih. Danes je star 22 let in zaključuje študij.
Taka obdobja so grozna. En kup strahu, nemira, obupa….
Jaz bi danes spremenila samo tako, da bi z njim odšla na CSD, da bi se tam jasno in glasno opredelil, da hoče od doma.
Nikar pa se ne pustita izsiljevat!! Ker on točno ve, kaj dela. In vsakič, ko ga prosita in prepričujeta, je to njegova zmaga in se vama za hrbtom smeji.
Strah ga je????? To bo, ja……
Boriti se na celi črti? Z lastnim otrokom?! Ja kakšen klinčev odnos pa je to?!
Grozen nasvet!
Da imam otroka, da se borim z njim?
Saj ni čudno, da je svet v malori, da so zakoni v malori, da so starši in otroci v malori, če imate tako miselnost, da se je treba v odnosih boriti! Groza me je tega!
V odnosih je potrebno sodelovati, ne pa boriti se! Ker če se moram z nekom boriti, potem s tem človekom nimam nobenega odnosa in raje z njim nimam nobenih kontaktov!
Sodelovanje je tisto, ki nam da dobre odnose!
Danes je računalnik stalnica in izogniti se mu ne da. Igranje igric ni nobena škodljiva stvar, če imaš sposobnost (in zdrav človek jo ima!), da ločiš realnost od igre! Jaz vsak dan pospravim svojo farmo na FB in kak dan ali pa ćez vikend recimo, tudi po 3 ure sadim zelenjavico in strižem ovčke, pa sem popolnoma normalna, družabna, v službi pa nadpovprečno uspešna, poleg vsega tega pa sem se pred kratkim lotila še nekega dodatnega izobraževanja. Ja, se strinjam, da bi te 3 ure bolj koristno porabila, če bi štrikala tople puloverje in kape za svoje najbližje, ampak meni je pač fajn, da sem FB farmer.
Mislim, eni ste pa res kot v srednjem veku, ko so cerkvenjaki za vsako novotarijo vpili, da je od hudiča poslana!
Boriti se na celi črti? Z lastnim otrokom?! Ja kakšen klinčev odnos pa je to?!
Grozen nasvet!
Da imam otroka, da se borim z njim?
Saj ni čudno, da je svet v malori, da so zakoni v malori, da so starši in otroci v malori, če imate tako miselnost, da se je treba v odnosih boriti! Groza me je tega!
V odnosih je potrebno sodelovati, ne pa boriti se! Ker če se moram z nekom boriti, potem s tem človekom nimam nobenega odnosa in raje z njim nimam nobenih kontaktov!
Sodelovanje je tisto, ki nam da dobre odnose!
Danes je računalnik stalnica in izogniti se mu ne da. Igranje igric ni nobena škodljiva stvar, če imaš sposobnost (in zdrav človek jo ima!), da ločiš realnost od igre! Jaz vsak dan pospravim svojo farmo na FB in kak dan ali pa ćez vikend recimo, tudi po 3 ure sadim zelenjavico in strižem ovčke, pa sem popolnoma normalna, družabna, v službi pa nadpovprečno uspešna, poleg vsega tega pa sem se pred kratkim lotila še nekega dodatnega izobraževanja. Ja, se strinjam, da bi te 3 ure bolj koristno porabila, če bi štrikala tople puloverje in kape za svoje najbližje, ampak meni je pač fajn, da sem FB farmer.
Mislim, eni ste pa res kot v srednjem veku, ko so cerkvenjaki za vsako novotarijo vpili, da je od hudiča poslana![/quote]
Lepo da si normalna :-))))
Ampak brati pa ne znaš preveč dobro. Če bi, bi videla, da je tale poba pač pretiraval do te mere, ko
trpi šola in vse ostalo. Da on bi igral igrice in nič drugega, ali pa kar gre…
In ja sodelovanje je fajn, če sodelujeta obe strani. Če pa ena noče, potem pa kaj?
Sploh pa vidim, da v glavnem teoretiziramo, tista ta žalostna se ni več oglasila, kar verjetno pomeni,
da je tole “petkova kost” vržena za glodanje…
Opcije tako glede bivanja kot glede šolanja/dela mu je treba predstavit kot možno izbiro, ne kot grožnjo. Naj sam pride do zaključka, kaj je zanj najboljše. In ko pride do tega zaključka, se lahko šele začne pridiga v smislu, ali meniš, da bo ta pot izvedljiva, če boš cele dneve na compu?
Avtorica, ne vem, ali sta mu kdaj povedala, da vama je fajn, ker živite skupaj, da sta rada v njegovi družbi, da se rada pogovarjata z njim in podobno. Take stvari redko izgovorimo (tudi med partnerji), ker se nam zdijo samoumevne, samo najstnikom se pa včasih zdi drugače. Jaz imam tudi najstnike in ko jim povem kaj takega, se čisto raznežijo in vidim, da so veseli, radi to slišijo.
Ena reč še, ki gre meni še kot odrasli na živce: dokler si pod mojo streho, bodo veljala moja pravila. Zakaj že? In kako se hitro razburimo, če to reče mož svoji ženi, ki se je samo priselila k njemu in po možnosti ne hodi v službo (je torej finančno odvisno od njega), ko gre pa za otroke, je pa to spet čisto za gotovo. Meni se ne zdi, poleg tega pa itak ne drži. Vsem staršem življenje diktira otrok, od začetka nosečnosti pa do konca srednje šole (tam nekje) se jim maksimalno prilagajamo, od tega, kje živimo, do tega, kdaj in kam hodimo na počitnice, do prehrane, stroškov in podobnega. Mogoče bi mu to morali povedati – na nevtralen način, seveda, ne kot očitek. Zraven je potem fajn povedati še, da je prav, da vsak tudi prispeva svoj delež k skupnosti (v obliki hišnih opravil, vidva z možem seveda tudi v obliki denarja). Mislim, da bi bilo to dobro izreči.
Recimo tisto, da če nima učenja, bo pa MORAL delati zunaj. Zakaj ne raje drugače: sin, nujno potrebujem tvojo pomoč, ne zmorem sam-a. Vem, da je v rokavicah in to, ampak včasih je treba biti diplomatski. In sin bo tako imel občutek, da je naredil nekaj koristnega, ne da je moral delati za kazen. In bodimo odkriti, tudi nas odrasle je tako lažje motivirati za delo. In po dobro opravljenem delu naj sledi nagrada (kaj dobrega za popapat ali kaj podobnega).
Malo sprostite vzdušje. Mislim, da si redko kateri fant ali dekle pri 16 dejansko želi iti proč. V glavnem bi radi živeli s starši, samo malo drugače.
Ta otrok je že enkrat šel od doma in prišel nazaj. Zdaj bi šel že drugič. Verjetno bo spet prišel nazaj in sto procentno bo šel še tretjič in četrtič in petič…
Kaj sta s tem starša rešila? Nič. Čim mu kaj ne bo všeč, bo šel, potem mu tam ne bo všeč in bo ricaplajl nazaj in starša ga bosta vsa vesela sprejela.
V bistvu pa bo ta otrok ves čas samo bežal sam pred sabo!
Se strinjams tistimi, ki predlagajo pogovor in opravičilo. Opravičilo staršev naj bo prevzemanje odgovornosti za vzgojo, naj bo iskreno in naj obljublja spremembe. Potem pa konkreten pogovor o tem, kaj si kdo želi in kako si predstavlajjo življenje, vsi trije, oče, mati in sin. Pa iskren pogovor, brez laži in polaganja besed v usta. Naj vsak pove, kaj si želi in kaj pričakuje. Potem lepo določite pravila, katerih se držite vsi trije, določite kazni in nagrade in se striktno držite tega, vsi trije!
Jaz pa mislim, da ta 20-letnik ni odvisnik, ampak je človek brez ciljev.
Do nekega leta starosti je izpolnjeval cilje, ki so mu jih postavili starši, ki mu niso dovolili lastnega mnenja, ker oni pač najbolje vedo vse in je kot vsak otrok, ki po naravi želi zadovoljiti pričakovanja staršev, tem ciljem sledil in jih uresničeval. Potem pa pride nek čas, ko ima vsak potrebo po lastni identiteti in lastnih ciljih. Zdaj bodisi si jih ta fant ni znal postavit, bodisi si je znal zadati cilj, ampak staršem ni ustrezal, je vseeno, bistveno je le to, da se mu je uprlo uresničevati tuje cilje, svojih pa ni imel.
Zdaj je tam kjer je, brezdelje in dolgčas, potem si pa z igricami krati čas. To ni nobena odvisnost, ampak zdolgočasenost in brezcilje.
Forum je zaprt za komentiranje.