Sin hoče od doma
Sin je star 16, letos bo 17 let in hodi v drugi letnik. Že od nekdaj je samosvoj. Odvisen je od računalniških iger, ki sva jih z možem omejevala kolikor se je dalo. Kolikor sva preveč pritisnila nanj se je popolnoma uprl, in 1x pred 3 leti že odšel od doma ( na srečo v državno ustanovo) in po 3 dneh prišel domov. Če nanj nisva nič pritiskala je bil polom, nič ne bi delal, ne doma , ne za šolo, igral bi samo igrice. Tako sva sedaj že nekaj let slalomirala in poskušala sinu omejevat do določene meje. Pa še to. Sin zelo veliko laže, pa čeprav sva mu vedno povedala, da imava raje resnico in sva drugače obravnavala njegovo isjrenost, kot pa laž. Sploh za enice v šoli, sva vedno izvedela šele v šoli. Zmeraj je odgovoril, da ni povedal, ker bi mu bolj omejila računalnik. Naj še povem da je inteligenten in ne vem kako je sploh zvozil šolo do sedaj. Danes sva izvedela- pa ne od njega (ocene je dobil že v pon.), da ima nekaj cvekov. Okoli tega nisva delala drame, sva mu pa rekla, da se bo moral učiti, računalnik pa bo omejen na max. 2 uri na dan, če bo res kaj delal. Če se nima kaj za učiti- tako sam pravi, bo pa malo poprijel in delal kaj vzunaj.In reče, da gre pa raje od doma. Da on ne bo naš suženj. Spakiral je kufre in hotel odditi. Povedala sva mu,da ga ne siliva da mora biti doma in da bodo tudi drugje omejitve. Rekel je, da bo nekam šel in da midva ne bova izvedela kje je. Nekako sem ga prepričala, da je danes doma, naj naprej premisli kam bi šel in kako bo tam. Nič ni jedel, odrekel se je celo postelji in leži na tleh.
Hvala za vsak komentar.Strah me je jutrišnjega dne.
Takšnega pubertetnika vzgojijo starši, kis e od malega pogajajo s svojim otrokom in vse odločitve prepuščajo njemu. Če si je lahko izbiral pri štrih letih, zakaj si ne bi pri 17?
Včasih je treba bolj na trdo prijet otroka, ampak vidva sta verjetno že zamudila ta vlak in nimata prave avtoritete pri njem. Tudi s temi odhodi vaju lepo izsiljuje.
Reci mu preprosto in odločno, da do 18. leta bo po tvoje in nima kam hodit, potem pa lahko kar gre, če mu paše. Pa naj ne prosi tebe za denar.
Jaz bi pa takega sina dal v kako poboljševalnico.
Pove se lepo da zanjega iskreno niste sposobni poskrbeti, lepo mu razlozite z vsem resnim namenom da zal tako kot je ne bo slo in da bo sel od slej zivet drugam in da mu boste pac placali da bo lahko zivel v ustanovi, ko bo pa polnoleten naj se pa sam znajde.
Če so mu igre prva ljubezen naj pa ze poskrbi da bo od tega kaj ko bo na svobodi.
Najlažje je tastare izsiljevat s takimi grožnjami.
Pomembno je da starš ve da kljub svoji roditeljski dolznosti se lahko odpove temu in magar plača prezivnino kolikor mu pripada pa bo problem rešen – zdravje je bolj vazno.
Iz moje perspektive se gre tu za otroka ki preizkusa mejo staršev. Računa vseeno na to da lahko od njih izsili toliko da mu bosta dajala vse, on pa se ne bo odpovedal ničemer. Šele ko ga bo nekdo prepričal da je on tisti ki ima najmanj sredstev da bi koga izsiljeval, bo spoznal da se bo moral on nekemu sistemu prilagodit če bo hotel zivet kot normalen 17 letnik.
Potrebna je “though love”
OSebno če bi mel otroka. Ljubezen gor dol – ko jebe tazga mulca, naj gre po svoje.
Je pa zanimivo pri starših, kok so pripravljeni sami sebe mocno ponizevat da bi ustregli otroku. Nevem od kje je otrok si zasluzil tok pozrtvovalnosti – posebi pa vaš.
Jaz mojemu sinu (ki je eno leto starejši od tvojega) povem, da za take primere, ko starši ne morejo obvladat otrok, obstajajo poboljševalnice. Ampak to povem smrtno resno. Pa ne šele zdaj, ko bo vsak čas tar 18 let, ampak že od takrat, ko je stopil v puberteto… Tudi jaz sem že slišala, da bo šel kar od doma, ko mu ni bilo kaj prav. Niti za sekundo ga nisem prepričevala, naj bo doma. Sem rekla, naj kar gre in da v bistvu že komaj čakam, da ne bom imela težav z njim. jaz se ne dam provocirat na tak način, veš. Da bi se za enim smrkavcem metala, naj za božjo voljo ostane doma!?
No, moram priznati, da takih odgovorov no ravno enostavno dati. Ampak zaležejo. Moj že zelo dolgo ni več omenil odhoda od doma…
Zdajle bom sicer popljuvana, ampak iz mojih izkušenj takšna taktika deluje veliko bolje kot ustrahovanje (sin je že tako ali tako bil v eni od ustanov in ve, kako je tam, zato ga tega ni strah).
Opravičita se mu, ker očitno kljub maksimalnemu trudu ne znata in zmoreta doseči, da bi v vaši družini vladala harmonija. Vprašajta ga, kaj lahko naredita, da bi se bolje počutil. Kje se čuti tako zelo prikrajšanega, omejevanega in neljubljenega, da mora nujno stran od doma. Naj vama razloži svojo vizijo ne samo današnjega dne, ampak tudi jutrišnjega, pa boste potem videli, ali lahko poiščete kakšno srednjo pot. Drugače pa naj gre v internat, meni se to ne zdi takšna tragedija, sploh ker bo tam imel malo bolj omejen računalnik in malo natančneje odmerjen čas za učenje.
Zamuda pri pravi vzgoji vsaj 10 let. Sedaj bo odpovedalo še na trdo ali mehko.
Če bi bil moj – odvzamem vse, in naj gre. Si je sam kupil igrice, računalnik?? Kar je njegovo, kupleno iz lastnih sredstev naj vzame, ostalo pusti doma in adijo. Naj se na krut način navadi, da življenje ni igra, ampak težka realnost. Pojdite skupaj na CSD – naj ga dajo nekam, kjer ne bo postal “še večja baraba”. Naj si skusi. Ali še bolje – naj gre, ti ga pa prijavi policiji, naj ga lovijo in dajo malo na hladno, ga ustrahujejo ter kupijo koražjo dol. Bo videl, kako super je pri mamici in atiju.
Vsekakor pa – zamudila, zamudila. Lahko pa še mu sedaj dopuščač odločitev, ampak vsi vemo, kako se bo odločil mali egoist.
Ja, in fant se bo tako prestrašil teh besed, da bo do 30. priden kot bubica.
Za denar mu ne bo treba prosit, ker ga starši enostavno moramo dat, tudi če gredo otroci od doma (in verjamem, da on to dobro ve).[/quote]
Seveda mu ga starši morajo dati, vendar to niso neki bajni zneski (je v bistvu preživnina in kot beremo in moje lastne izkušnje, so te bolj kilave, kot ne). Jaz bi mu pustila odločitev, naj gre (tako ali tako samo grozi), ker točno s temi besedami starša drži v šahu. Še prej pa bi mu ukinila vse ugodnosti – tu sta starša kiksnila že davno, ker otrok je očitno vedno vse imel, bile so le prazna pogojevanje, nikoli pa kazni. Patološko je očitno odvisen od računalnika. Tega se vzame (ne pa omeji na 2 uri na dan – halo, bi razumela na 2 uri na teden, to je kazen), vzame v celoti. Uporaba le za šolsko delo (kar ga pa očitno ne uporablja, saj ne izdeluje). Ko/če se spremeni, se del ugodnosti povrne. In tak odvisneš brez računalnika ne bo odšel nikamor, ali bo pač kmalu nazaj. Pa žepnine ipd., vse to se ukine. Pa ne za en teden, en meseec in več. Mora začutit pomanjkanje, mora trpet, mora. Do sedaj ni, zato je tako. Do spremembe. Če je sploh mogoča. In ne nasedat, patološki odvisneš, patološki egoist, patološki lažnivec … žal, tudi otroka je potrebno gledati z objektivnimi očmi, sicer mu le škodiš.
Ampak absolutno se ne strinjam, niti približno ne!
Moj sin je tudi najstnik, vzgajan diplomatsko, pri njegovih štirih letih sva se pogajala ure in ure! Pravzaprav je cela moja vzgoja temeljila na pogovoru, za vsako stvar, ki jo je želel, pa se meni ni zdela primerna, sva se pogajala. Včasih dobil on, včasih pa jaz. Ampak ob teh pogajanjih sem zahtevala od njega argumente, tehtne in premišljene, zakaj tako in zakaj ne drugače, dobesedno sem ga silila, da razmišlja in ne da tolče z glavo ob tla, ker on pa nekaj bi, jaz grda mama pa mu ne pustim. Sklenila sva milijon kompromisov, milijonkrat sva se prilagajala en drugemu!
Danes je ta moj najstnik uspešen gimnazijec in profesorji pravijo, da je zelo zrel, da zelo razmišlja s svojo glavo, da zna postavit stvari na svoje mesto, da ima svoj jasen življenjski cilj in da ve, kaj v življenju hoče in kaj dela. Vse to sem dosegla z vzgojo v kateri je bilo ogromno pogajanja (jooooj, ko se samo spomnim, ure in ure…, grozno naporno, ampak obrodilo pa odlične sadove!)
Tole sta res zamudila z vzgojo za kar precej časa. Tui mi smo imeli probleme z računalnikom in šolo, vendar smo mu računalnik enostavno vzeli, spakirali v škatle dokler ne popravi ocen in dokler se za svoja leta ne bo pričel obnašati bolj odgovorno (pri 17 letih bi moral biti že krepko odgovoren)
Bo težko tole kar bom napisala. Odprita mu vrata in recita, da naj se izvoli odselit, vendar pa da svoje stroške skrbi sam. Da mu ne bosta plačevala najemnine za stanovanje, pa za hrano, pa vse ostale stroške, kot podnajemniku (elektrika, voda itd) Lahko si spakira samo nujne stvari, ki jih rabi (za oblečt – računalnik ni nujna zadeva, da smo si na jasnem) in naj spoka ven. Če te bo vprašal kako naj do denarja pride, mu povej da obstaja Študenstksi servis, pa da naj si zasluži. PV ten primeru bo kmalu padel na realna tla, ko bo ugotovil, da če bo cele dneve igral igrice na računalniku in nič delal, da bo lačen, umazan (seveda, tudi perila na sme v hotelu mama prat, še manj da bi mu prala ti). Prisežem da se bo kmalu vrnil domov.OK eno leto boste zagonili v šoli, kar ni nič v primerjavi s celim življenjem, pa tudi svet se zaradi tega ne bo podrl. Ampak edino na tak način bo ugotovil, da denar ne pade iz neba in da ima pač vsakdo doma svoje delo. Njemu ni treba hoditi v službo, zato pa je njegovo delo učenje in pomoč doma (vama se ni treba učit, zato pa hodita v službo in opravljata delo doma). Prej bo naredil, prej bo lahko šel ven ali pa igral igrice na računalniku tisti dan. Do takrat, ko pa delo ni opravljeno, pa ne bo nič. Imam pa občutek, da sta ga vzgojila v velikega egoista, ki gleda samo na svoje potrebe in mu dol visi za vse ki ga imajo radi (tebe, moža, itd) Sicer pa dokler boste vsi okoli njegove riti skakali in mu v vsem ustregli bo tako kot je zdaj
S tem se popolnoma strinjam.
Avtoričin sin je poln strahu pred starši in zato laže, ker se je lažje zlagati, kot pa trpeti starše ob resnici. Od njega zahtevata popolnost in ker ni popoln, raje laže. Ker ni popoln, se raje zapre v svet igric, kot da se sooča z realnostjo. Beži od doma, od staršev in predvsem od samega sebe.
Najprej morata starša sprejeti tega otroka takega kot je, z vsemi njegovimi napakami vred. Moj sin ima neomejen računalnik, nikoli mu ga nisem omejevela, kaj šele prepovedovala, pa ima super ocene v šoli. Otroku je potrebno privzgojiti občutek odgovornosti, tega pa ta najstnik nima, ker ga je ves čas strah, kaj bodo rekli starši.
Pustite otroku dihat. Sprejmite ga kot osebo, poglejte nanj iz drugega zornega kota, kot ne bi bil vajin sin, izključite malo starševska čustva, a ohranite simpatijo do otroka in ga vzemite kot projekt, kako popraviti, kar ste zaj*****.
Če ga danes pošljete od doma, nikoli ne boste imeli pristnega odnosa starš-otrok. Če pa se spravite v red, mogoče sčasoma popravite stvari, ki bi jih morali narediti že pred leti. Še je čas.
Srečno!
Ampak absolutno se ne strinjam, niti približno ne!
Moj sin je tudi najstnik, vzgajan diplomatsko, pri njegovih štirih letih sva se pogajala ure in ure! Pravzaprav je cela moja vzgoja temeljila na pogovoru, za vsako stvar, ki jo je želel, pa se meni ni zdela primerna, sva se pogajala. Včasih dobil on, včasih pa jaz. Ampak ob teh pogajanjih sem zahtevala od njega argumente, tehtne in premišljene, zakaj tako in zakaj ne drugače, dobesedno sem ga silila, da razmišlja in ne da tolče z glavo ob tla, ker on pa nekaj bi, jaz grda mama pa mu ne pustim. Sklenila sva milijon kompromisov, milijonkrat sva se prilagajala en drugemu!
Danes je ta moj najstnik uspešen gimnazijec in profesorji pravijo, da je zelo zrel, da zelo razmišlja s svojo glavo, da zna postavit stvari na svoje mesto, da ima svoj jasen življenjski cilj in da ve, kaj v življenju hoče in kaj dela. Vse to sem dosegla z vzgojo v kateri je bilo ogromno pogajanja (jooooj, ko se samo spomnim, ure in ure…, grozno naporno, ampak obrodilo pa odlične sadove!)[/quote]
Ljudje smo različni, karakterno in osebnostno, ravno tako otroci. In vsak prijem, metoda ni primerna za vsakogar. V tem je vsa poanta. vajinemu otroku je tak način vzgoje dobro del – meni npr. tudi (mojemu bratu pa ne – (sicer se še ne ve, kakakšen bo končni produkt, to boš vedela, ko bo totalno osamosvojen – na svojem, s svojo službo, svojo družino – do takrat so le ugibanja, posploševanja, želje, mazanje oči), njihovemu pač ne. To se zelo dobro vidi v družinah, kjer je več otrok, vsi vzgajani enako, razultati pa kot noč in dan. In če je očitno, da pri njenu ta vzgoja ne pelje k zaželenemu rezultatu, je treba spremenit vir, torej vzgojo.
Najprej se vsedita skupaj ti in tvoj mož in skupaj preglejta vse prepovedi in stvari za katere mislita, da jih mora oz. ne sme delati. Potem se vprašajata zakaj? Na vse tiste, ki ne dobita odgovora zaradi zdravja ali varnosti lahko zavržeta. Ostalo, ki lahko utemeljita, mu tako tudi povejta. Gre za tvoje zdravje in varnost…. torej ni debate. Da se bockata z sinom, katerim mimogrede je postal tak zato, ker sta vidva za to poskrbela s svojo vzgojo, v teh letih je nesprejmljivo. Sprejeti ga je potrebno takega kot je in mu ne diktirajta ampak ga imejta rada.
No, jaz sem pa seveda ob vsem željenem in dolžnem spoštovanju do vaju, mnenja, da je skrajni čas, da se odpravita v “poboljševalnico”. Jih je kar nekaj, priporočam pa vama “serviserja”, ki je napisal knjigo: Varuh otrokovih dolžnosti.
Ker se pa vtikaš v delo svojega sostarša, ti pa priporočim še “servis” na temo poslanstva (vloge) matere in žene.
Kar se dogaja pri vas, in v večini enostarševskih družin, je običajno. Nikakor pa ne normalno. In takemu otroku, mladostniku, nihče ne more pomagati od zunaj. Razlog je zelo preprost: ko bi otrok prišel iz “servisa”, bi ga bolna starša spet uničila. Ker ga rabita, ker ne živita v prvi vrsti svojih življenj in njunega odnosa.
Sram vaju bodi vajine nesposobnosti!
Ampak absolutno se ne strinjam, niti približno ne!
Moj sin je tudi najstnik, vzgajan diplomatsko, pri njegovih štirih letih sva se pogajala ure in ure! Pravzaprav je cela moja vzgoja temeljila na pogovoru, za vsako stvar, ki jo je želel, pa se meni ni zdela primerna, sva se pogajala. Včasih dobil on, včasih pa jaz. Ampak ob teh pogajanjih sem zahtevala od njega argumente, tehtne in premišljene, zakaj tako in zakaj ne drugače, dobesedno sem ga silila, da razmišlja in ne da tolče z glavo ob tla, ker on pa nekaj bi, jaz grda mama pa mu ne pustim. Sklenila sva milijon kompromisov, milijonkrat sva se prilagajala en drugemu!
Danes je ta moj najstnik uspešen gimnazijec in profesorji pravijo, da je zelo zrel, da zelo razmišlja s svojo glavo, da zna postavit stvari na svoje mesto, da ima svoj jasen življenjski cilj in da ve, kaj v življenju hoče in kaj dela. Vse to sem dosegla z vzgojo v kateri je bilo ogromno pogajanja (jooooj, ko se samo spomnim, ure in ure…, grozno naporno, ampak obrodilo pa odlične sadove!)[/quote]
Ljudje smo različni, karakterno in osebnostno, ravno tako otroci. In vsak prijem, metoda ni primerna za vsakogar. V tem je vsa poanta. vajinemu otroku je tak način vzgoje dobro del – meni npr. tudi (mojemu bratu pa ne – (sicer se še ne ve, kakakšen bo končni produkt, to boš vedela, ko bo totalno osamosvojen – na svojem, s svojo službo, svojo družino – do takrat so le ugibanja, posploševanja, želje, mazanje oči), njihovemu pač ne. To se zelo dobro vidi v družinah, kjer je več otrok, vsi vzgajani enako, razultati pa kot noč in dan. In če je očitno, da pri njenu ta vzgoja ne pelje k zaželenemu rezultatu, je treba spremenit vir, torej vzgojo.[/quote]
Ne moreš vseh otrok vzgajati enako! Vsak otrok je individum zase in svojo vzgojo moraš prilagoditi otroku.
Jaz mislim, da sem že s tem, da sem sina naučila razmišljati in da sem mu vcepila osnovne vrednote naredila ogromno ter da se bo v odrasli dobi znašel in sam popravil vse tisto, kar sem jaz zaj****.
Odločno se mu postavita po robu! Ne dovolita, da vaju ustrahuje! Bodita resna in stroga, stopita s kom, ki vama bo pomagal v kontakt. Ne skrbita, da bo otrok odšel, če bo bosta potem reševala zadevo. Iz izkušenj dela z mladostniki vem, da se stanje otrok lahko obrne na boljše ali slabše. Na boljše v primeru, da starši ne popustijo, da se z njim borijo na celi črti, če tako rečem na slabše, če starši popuščajo (v tem primeru dobimo ven nesposobnega moškega, ki ne bo nič kaj prida moški tudi v zakonu).
Čeprav bi se jaz pozanimala, če ga lahko daš na kakšno odvajanje od njegove odvisnosti – mislim, da ima Bogdan Žorž nekaj takšnega … Zelo dobra knjiga za vaju:
http://www.mohorjeva.org/knjiga.php?id_knjiga=237
A veš kaj prinese odvisnost od računalnika??? Spremembe na možganih so enake kot pri tistih, ki uživajo heroin. Znan je primer slovenke – starejše ženske, ki je zaradi odvisnosti od računalnika pristala na plenicah. To nam je povedal en strokovnjak, ki dela z odvisniki, mislim da je iz Nove gorice na enem izmed predavanj. Zato je skrajni čas, da sta z možem trdna kot kamen v svojih odločitvah, svojem prav in da ne popustita. Pa roko na srce – 2 uri računalnika na dan je preveč, jaz bi mu ga v primeru takšnega izsiljevanja vrgla čez okno!
Čaki zdej.
Sine bi od jutra do večera PRI SEDEMNAJSTIH igral samo igrice, v šolo tudi najrajši ne bi šel,
najbolje, da mu kar še hrano nosite k računalniku….če pa ne bo po njegovo, bo pa spokal, pa šel????
Pa a ste resni? A res berem, naj se pogajajo in pregovarjajo z SEDEMNAJSTLETNIM smrkavcem,
ki ne da od sebe NIČESAR, zahteva pa vse?
Saj matematika je zelo precizna in nesentimentana reč – nekaj daš, nekaj dobiš. Tako je v življenu.
Če hočeš jesti, moraš delati, če hočeš znanje, se moraš učiti.
Sine je pač že zadnjih x let živel v virtualnem svetu, kjer teh zakonitosti ni. Ko izgubiš igrico, lepo začneš
od začetka, ko izgubiš “žiivljenje” jih imaš na zalogi še 5….
Druge rešitve jaz ne vidim, kot temeljito odvajanje od odvisnosti (ker to je odvisnost), čisto skrajni čas
je, da poba dojame zakonitosti življenja, na katere je trenutno čisto nepripravljen: če hočeš nekaj dobiti,
moraš nekaj vložiti, brez nič ni nič.
Njegovo “delo” trenutno je šola, (pustimo to, da bi jaz nujno zahtevala tudi prispevanje pri opravilih doma)
če ga ne opravlja, pač izgubi vse ugodnosti. Zaplemba računalnika in telefona, ukinitev žepnine.
Grožnja z odhodom je čisto izsiljevanje. Kam bo pa šel? Kdo ga bo pa gledal? In kdo mu bo zastonj
odstopil računalnik za njegove igrice? Če popustite, ste ga uničili popolnoma.
In tiste fore, da si mu dolžna dati denar, ne pijejo vode sploh. Dolžni ste ga preživljati,( po 18 samo če se
redno šola), pod preživljanje pa jaz smatram, da ima posteljo, hrano in obleko na razpolago DOMA,
pod MOJIMI PRAVILI, če tega ne želi, je to njegov problem.
In če še vedno dvomite – kaj bi bilo s tem fantom, če recimo vaju na lepem ne bi bilo? Kako bi preživel?
Pri taki vzgoji je rezultat tridesetletni zombi v zakajeni mračni sobi, brez službe in prihodnosti.
Postavita mu jasne meje, do katerih lahko gre.
Ne pa da jih on postavlja in prestavlja vama.
Sploh nasveti pogovorov in dogovorov so popolnoma neuporabni, ker si ti premehka, da bi mu jasno postavila meje. Ti se samo za njega bojiš in delaš vse namesto njega, da mu ja ne bo kaj narobe.
Poznam nekaj takih odvisnikov od računalnika, ki postajajo čisti psihiči, ki sploh nimajo stika s pravimi ljudmi v realnem svetu.
Če želi naj oddide, če ne bo odšel, se usedi in pogovori kako in kaj in sam naj postavi meje in kazni.
Recimo če dobi cvek je to od pon do pet brez računalnika. Enostavna in jasna navodila.
Če bo odšel, ga pusti, kmalu bo nazaj, ker takole zavit v vato, ne bo nikjer mogel preživeti.
Potem je pa čas, da jasno postavite meje vašega sobivanja, kaj so njegove naloge, katera dela mora opraviti, kaj ti mora pomagati (ali možu) in brez opravljenih del ni računalnika.
Priporočam knjigo- Otroci so iz nebes.
Je pa res, da je hudo pozno, ker sta mu leta omogočala vse, kar se je zmislil in očitno ni bil prikrajšan za nobeno stvar. Tako da tole bo kar težka, samo jaz ne bi popustila.
Ljudje smo različni, karakterno in osebnostno, ravno tako otroci. In vsak prijem, metoda ni primerna za vsakogar. V tem je vsa poanta. vajinemu otroku je tak način vzgoje dobro del – meni npr. tudi (mojemu bratu pa ne – (sicer se še ne ve, kakakšen bo končni produkt, to boš vedela, ko bo totalno osamosvojen – na svojem, s svojo službo, svojo družino – do takrat so le ugibanja, posploševanja, želje, mazanje oči), njihovemu pač ne. To se zelo dobro vidi v družinah, kjer je več otrok, vsi vzgajani enako, razultati pa kot noč in dan. In če je očitno, da pri njenu ta vzgoja ne pelje k zaželenemu rezultatu, je treba spremenit vir, torej vzgojo.[/quote]
Ne moreš vseh otrok vzgajati enako! Vsak otrok je individum zase in svojo vzgojo moraš prilagoditi otroku.
Jaz mislim, da sem že s tem, da sem sina naučila razmišljati in da sem mu vcepila osnovne vrednote naredila ogromno ter da se bo v odrasli dobi znašel in sam popravil vse tisto, kar sem jaz zaj****.[/quote]
Ja, in kaj sem jaz kaj drugače napisala?
Forum je zaprt za komentiranje.