‘Silent treatment’
Gotovo mi je kdaj lepo … ljubim ga …gotovo mi je kdaj lepo … ljubim ga … bla, bla, bruh, bruh…
A si si sploh prebral kaj je napisala zgoraj? Lažje bi iztisnila kakšno čustvo iz skale, kot pa od tega tipa.
Res bi rada videla to žensko, da mi na prste našteje kolikokrat ji je bilo zares z njim lepo. A se ti zdi prav, da živiš z nekom in se tako močno oklepaš tistih nekaj reeeeedkih trenutkov ?
Gotovo mi je kdaj lepo … ljubim ga …gotovo mi je kdaj lepo … ljubim ga … bla, bla, bruh, bruh…
A si si sploh prebral kaj je napisala zgoraj? Lažje bi iztisnila kakšno čustvo iz skale, kot pa od tega tipa.
Res bi rada videla to žensko, da mi na prste našteje kolikokrat ji je bilo zares z njim lepo. A se ti zdi prav, da živiš z nekom in se tako močno oklepaš tistih nekaj reeeeedkih trenutkov ?[/quote]
Jaz bi tudi to raje slišal od nje. Saj veš, kako je. Če do danes nisi bil deležen nekih lepih trenutkov, ti je vsak, še tako redek, pomemben in se ga oklepaš. Ko spoznaš, da si sposoben in vreden več, pa to tudi lahko dobiš.
Gotovo mi je kdaj lepo … ljubim ga …gotovo mi je kdaj lepo … ljubim ga … bla, bla, bruh, bruh…
A si si sploh prebral kaj je napisala zgoraj? Lažje bi iztisnila kakšno čustvo iz skale, kot pa od tega tipa.
Res bi rada videla to žensko, da mi na prste našteje kolikokrat ji je bilo zares z njim lepo. A se ti zdi prav, da živiš z nekom in se tako močno oklepaš tistih nekaj reeeeedkih trenutkov ?[/quote]
Jaz bi tudi to raje slišal od nje. Saj veš, kako je. Če do danes nisi bil deležen nekih lepih trenutkov, ti je vsak, še tako redek, pomemben in se ga oklepaš. Ko spoznaš, da si sposoben in vreden več, pa to tudi lahko dobiš.[/quote]
Ma tudi če si bil prej deležen, si jih lahko domišljaš marsikaj…
To je tako kot če gledaš grozljivko. In si domišljaš sve i svašta. Pa te je strah. Serijski morilec v tvoji kopalnici, sej veš. Kaj narediš? Vzameš “upravljalnik” in zamenjaš program.
Jaz nisem zamenjal kanala. Sem šel pogledat v kopalnico pri prižgani luči, zato da ga zaslepim, če je slučajno noter. Smo si različni. 😉
Gotovo mi je kdaj lepo … ljubim ga …gotovo mi je kdaj lepo … ljubim ga … bla, bla, bruh, bruh…
A si si sploh prebral kaj je napisala zgoraj? Lažje bi iztisnila kakšno čustvo iz skale, kot pa od tega tipa.
Res bi rada videla to žensko, da mi na prste našteje kolikokrat ji je bilo zares z njim lepo. A se ti zdi prav, da živiš z nekom in se tako močno oklepaš tistih nekaj reeeeedkih trenutkov ?[/quote]
Oh, jaz sem prepričana, da se je na začetku znal potruditi, da jo je očaral. Odkar ve, da je “pečena”, jo pa samo še pod hladen tuš daje… Ker mu dovoli, ker ne odide… Ker noče, ne more…
Gotovo mi je kdaj lepo … ljubim ga …gotovo mi je kdaj lepo … ljubim ga … bla, bla, bruh, bruh…
A si si sploh prebral kaj je napisala zgoraj? Lažje bi iztisnila kakšno čustvo iz skale, kot pa od tega tipa.
Res bi rada videla to žensko, da mi na prste našteje kolikokrat ji je bilo zares z njim lepo. A se ti zdi prav, da živiš z nekom in se tako močno oklepaš tistih nekaj reeeeedkih trenutkov ?[/quote]
Jaz bi tudi to raje slišal od nje. Saj veš, kako je. Če do danes nisi bil deležen nekih lepih trenutkov, ti je vsak, še tako redek, pomemben in se ga oklepaš. Ko spoznaš, da si sposoben in vreden več, pa to tudi lahko dobiš.[/quote]
No, ja, najstnicam (ne nujno po letih) je včasih dovolj, da so zaljubljene in mislijo da ljubijo, če je tip kjut babyface. Zaljubijo se v “sliko” in v svojo predstavo o lastnostih, ki naj bi jih imela ta slika. Potem pa nekega dne malce odrastejo in ugotovijo, da se ta “slika” ne obnaša tako kot so one mislile, da se (bo). Da ne more iz nje nastat marioneta. In potem vlečejo razne štrikce gor pa dol, da bi iz slike naredile lutko, pa ne uspe. “Slika” ostaja “slika”. In potem so jezne in žalostne in tisoč mešanih občutkov in kar ne vedo kaj bi zdaj naredile. Obesile “sliko” na steno in jo gledale in se topile ob pogledu nano ali jo zamenjale za lutko, po možnosti takšno, ki celo govori in ki zgolj nemo ne zre v tebe? In iz dneva v dan se prepričujejo, da so vendar srečne, da imajo to “sliko”, da jim je vendarle včasih tudi lepo s to “sliko”. Recimo, ko sonce zahaja in jo sončni žarki osvetlijo s prav posebnega kota so spet vse mehke… Ampak to vseeno ni to! “Slika” ne spregovori in to jih spravlja ob pamet! Včasih se jim zdi,da se jim prav roga v posmeh, spet kdaj drugič na njej prepoznvajo neverjetno milino. Ko že pomislijo, da bi jo morda vendarle zavrgle, ker jih spravlja ob pamet, se spomnijo na roman, ki so ga nekoč prebrale – Slika Doriana Graya – in pomislijo, da je morda tudi njihovo življenje ujeto v tej sliki in da se bodo, če jo zavržejo, v hipu postarale. Seveda same. Ampak zaslepljene žal niti v ogledalu ne vidijo, da ima ta slika nanje v resnici čisto obraten efekt. Da vsrkava vase njihovo življenje, njihovo energijo, optimizem in mladost. V zameno pa nudi samo… tišino.
In tako v skoraj v neskončno. Dokler slika nekega dne ne pride predčasno v roke novi zbirateljici, ki jo preprosto ukrade ali dokler “slika” ne počrpa iz mladenke vse vrelce mladosti in preprosto sama odide. Ali pa, ta scenarij mi je najljubši, ampak tudi najmanj uresničljiv, dokler mladenka nekega dne v jezi, ker slika ne spregovori, to neprecenljivo umetnino enostavno odvrže, izbriše iz svojega življenja in se razcveti v veselo in svobodno žensko, za katero se ne zanimajo samo moške marionete, ampak tudi kakšni klovni, kaskaderji, resni dramski igralci, takšni in drugačni glumači, pa tudi moški, ki niso sposobni tisoč in ene preobrazbe. Kaj bo izbrala, kakšno življenje si želi, je na njej. Ne na sliki, ki jo je že zdavnaj odvrgla.
Vsi smo odvisniki, eden bolj, eden manj. Nič nam ne pomaga jeza, da bi kar z zobmi pregriznili verige, s katerimi smo ujeti. Tudi nima smisla se jeziti na “Fritzla”, ki nam je dan, da vidimo svojo realnost. Kajti tudi on ima svojo realnost in svoje verige, in svoje strahove.
Odvisnosti se je treba lotiti čisto drugače. Vsak človek ima svojo pot iz odvisnosti, vsakemu človeku so dane svoje možnosti, da pride v svobodo, da spozna ljubezen, ki osvobaja.
Znati moramo samo prepoznati, kje imamo odprta vrata, moramo si resnično želeti spremembe, moramo biti odkriti do sebe in do drugih, najti moramo zaupanje.
Ko padeš v luknjo, potrebuješ nekoga, da ti poda vrv. Potrebuješ nekoga, ki te ima rad. Nekoga, ki nas ne obsoja, ki nas razume, ki ve za naše “grehe” in nas vseeno sprejema.[/quote]
Kakšen je pa to zdaj šmorn?
Vsak človek pride na svobodo tako, da se znebi verig. Zdaj pa, ali jih pretrga, pregrizne… kakorkoli.
Ta ženska je odvisna od tega odnosa, njegovo zavračanje pa potrebuje kot pijanec alkohol. Če bi toliko energije vložila v medicinske raziskave kolikor jo je v dotičnega gospoda, bi do sedaj našla zdravilo za raka. Ko jo bo srečala pamet, bo še dolgo hodila po svetu in kričala na ves glas Je suis libre. Od same sreče, ker se ga je znebila. To upam trditi!
Margot-[/quote]
Zakaj bi energijo bilo potrebno vlagati v dotičnega gospoda. To pomeni, da se vedno suče v istem krogu. Prvo kar ona potrebuje je občutek sprejetosti in varnosti. Sploh ne ljubezenskega odnosa. Ker osebe, ki strašno trpijo po nesprejetosti ne morejo normalno funkcionirati v partnerskem odnosu.
Potrebujejo osebo, lahko je to stara mama, dedek, teta, stric, ki ji bodo mogoče z drobnimi deli brez računice pokazali, da jim je mar zanjo, da jih zanima, če je zdrava, če ima težave, če je žalostna. Jo bodo poklicali po telefonu in ji rekli: “dekle, kako si? kaj si danes imela za kosilo? ali si zdrava?
Bližina je tista, ki zdravi. Bližina je tisto, ki pomaga nosit breme, ko se breme nezavedno zmanjša. Bližnji je tisti, ki ti vidi v tebi dobro in te občuduje, ti pove, kak genij si, kje so tvoji talenti. Ampak ti tudi zna brez obsojanja povedati, da znaš izsiljevati in da se ne bo šel tvoje igre. Ampak kljub vsemu si mu zelo drag in te ima rad. To je ljubezen, ki je kot topla peč v srcu, ki pošilja svoje tople žarke v temne dele tvojega srca.
Forum je zaprt za komentiranje.