Si res ne zaslužim niti hvala?

točn tko. ribarjenje za lastno hvalo. če se pr enm to zgodi. vredu pa nč. tk serijsko pa mrbit niso več sm drugi problem.

Vidim, da je na tem forumu veliko žleht in nesramnih ljudi, avtorica, škoda, ker si odprla temo. Ne se sekirati za žaljive besede.

Čas je za spanje. Lahko noč.

Res ni vljudno, da se človek ne zahvali, a hkrati tudi mislim, da je marsikomu voščilo, sploh če gre za kakšne verze in podobno, enostavno odveč. Če ti kdo ne odgovori, mu drugo leto ne piši.

Odmisli negativne opazke.

Nekateri so zoprni, ker imajo sami s seboj težave, ki jih projecirajo na druge.

Sicer pa : Kar daješ, ne dobiš vedno nazaj …Pa je vseeno bolje biti dober in prijazen.Nekega dne pri nekom se ti vseeno vrne.Tak, ki zna vse to ceniti.

Zato premisli, komu se boš še razdajala.Ker nekateri tega ne znajo ceniti.Tiste pusti pri miru.Je škoda metati energijo ljudem, ki ne cenijo…

Tako kot si napisala. Hkrati pa ne izsiljuj hvale od ljudi, ki vzhičeno ne padejo na tvoje verze. Večini ljudem so pocukrani verzi povsem odveč in vsiljivi.

Ah, morda se zahvalijo komu drugemu…. Meni se je to v preteklosti redno dogajalo – jaz naredim, zahvalo dobijo drugi.

Lahko si pa tudi razumljena kot rahlo vsiljiva (tako nekako piše že nekaj drugih v tej temi).

Ali pač imaš opravka z ignorantskimi ljudmi. Se zgodi.

Jaz tudi voščim znancem in prijateljem za rojstni dan. Iz srca, vsem želim vse dobro, da bi bili zdravi in srečni. Pravzaprav me pisanje voščil navdušuje, včasih pošljem tudi mejl in zraven pripnem kakšno pesem, za katero vem, da je všeč slavljencu.

Sem pa iz firbca šla pogledat na moj pametni telefon: tudi meni mi en kup ljudi, katerim sem voščila, ni odgovorilo s hvala. Saj res ne pričakujem, da bi me kdo hvalil, še manj pa, da bi me povzdigoval, ampak mislim, da je osnova bontona, da se zahvalimo. Jaz se vedno, res vedno zahvalim za SMS, za mejl, ali za voščilnico, poslano po pošti.

Zdaj ne vem, morda sem pa jaz neumna.

Deluješ mi vsiljivo in zoprno. Sluzasto v bistvu. In ljudje ti z molkom to dajo vedeti.

Poznam take “večne dobričine”, ki jih zanima vsaka malenkost in dogodek tujih ljudi in silijo in silijo z nekimi trapastimi voščili, srčki, pesmicami, slikicami in ne vem kaj še vse. Nisi jim zanimiva, že zdavnaj so te spregledali, zato je čas, da prenehaš.

Kje v avtoričinem dopisu vidiš, da izsiljuje hvalo od ljudi? KJE???

Bi rekla, da pretiravaš.

Vsiljivo, zoprno, sluzasto…oh ja…kako ste eni pusti.Kot žaganje.

In ne znate prejemati prijaznosti.

Res se je škoda truditi za take, avtorica.

Vidiš, kako je.Živi zase in za take, tebi podobne.

Ostale pusti.Boš preveč razočarana.Niso vsi nežne dušice, kot ti.Eni so taki robavsi, da dol padeš.Takih se ogibaj.

Jaz ljudi že dolgo dajem po predalih.

Samo da usta odpre in pove en stavek, že vem , v katerega gre.

V mojega prav gotovo ne.

Nima vsak empatije do človeka.Nima vsak razvite čustvene inteligence.In nekateri so samotarji, imajo radi svoj mir.Drugi so veseli in odprti, kot sonce so….Saj pravijo :Sto ljudi, sto čudi…

Ali po Pavčkovo : Vsak človek je svet zase…

Še temo je odprla o tem, da ne dobi zahval?

Ne vem zakaj bi bil človek pust, če ne želi, da nekdo sili vanj z nekimi čestitkami, ki zahtevajo najmanj hvala in zaznamek, da moraš ob njihovih jubilejih nekaj vračat? Sploh, če ti očitno ta človek ne pomeni nič?

Tudi če ti tisti ne pomeni nič , se lahko zahvališ.Tako kot natakarju, ki ti prinese pivo.

Kje je še ena tema? Ne vidim je…

S tem izgubljaš lastno energijo. Lahko je tvoj namen še tako dober, pa če si neka oseba tega ne želi, je izguba cajta. Naredi za sebe nekaj ne za druge. Ali samo za tiste, ki se ti zahvalijo. Mogoče so ljudje preutrujeni prokupirani. Nimajo energije. Ne da se jim. Jim drugi ne pomenijo nič.

Ko si omenila 90 let staro osebo. Jaz delam s takiimi. To so dementne osebe, ki v večini primerov upijejo, mama, mama, kje je moja mama. Te ne prepoznajo, itd. Glej kartice res ne dojamejo, to je preveč za njih. Že to, da prepozna, da je to kartica je uspeh. Ne potrebuje je. Lahko ga vprašaša, kaj je gor narisano, mogoče ugane ali tudi ne. Te ljudje res niso v stanju, da se bodo komu zahvalili.

zanimivo. Tudi jaz rada voščim in pošljem kakšno malenkost, ampak za razliko od tebe, upam, da se mi ne bo nihče zahvaljeval. Ob hvaležnosti zaradi tega sem v zadregi, saj se mi ne zdi nič takega. Ko pošljem kako voščilo, pozabim na zadevo. Če me potem kličejo nazaj zaradi zahvale, mi ni okej. Kot bi bili prisiljeni se zahvaljevati iz vljudnosti. V redu, če se slučajno dobimo, pa mimogrede omenijo, kako fajn jim je bilo, ko so dobili voščilo. Pa še takrat hitro zamenjam temo, ni mi všeč, da sem v centru pozornosti zaradi tega, ker sem nekomu poslala voščilo.

Ti si pa očitno tega želiš.

Je velika razlika. Pivo si si želel, čestitke pa nočeš.

No, evo, ti bi si dejansko zaslužila zahvalo, ravno zato, ker je nočeš. Ona pa ne, samo zato, ker jo hoče in pričakuje.

Če ljubimo in delamo stvari iz ljubezni potem ne pričakujemo nič v zameno.

Če pa delamo stvai iz sebičnosti (katere se sploh niti ne zavedamo) pa smo odvisni od tega, da se nam ljudje zahvaljujejo in nam preko tega ponujajo prijetne občutke o tem kako dobri smo.

Res je, hvala bi ti lahko rekli. Vendar vedi, da ti verzi in pesmice in solzave pocukrane rime veliko ljudem niso všeč. Jaz imam prijateljico, ki za vsako figo nekaj voščuje in čestita in vedno napiše cele litanije nekih sentimentalnih verzov. Ti povem čisto po pravici, da sploh ne preberem, ker mi grejo take pesmice kar na bruhanje. Vidim, da je poslala ona, vem, da je voščilo ali čestitka in to je vse, kar rabim vedet. Preberem pa ne. Vendar ker vem, da ima zelo dobre namene in je zelo lepo od nje, da izrazi pozornost, se ji vedno lepo zahvalim. Navsezadnje sem tudi hvaležna, a ne nagravžnih rim, ampak dejstva, da se je spomnila name. Zato ti dam prav, lepo bi bilo, če bi se zahvalili. In čeprav imaš dobre namene, ti svetujem, da s temi pesmicami nehaš posiljevati ljudi, ker jim očitno niso všeč. Reci vse najboljše in to je to.

Kakšni pa so “nagravžni verzi”?

Je sluzasto, če napišeš nekomu, da mu želiš vse najboljše, največ zdravja?

Ali ne zahteva olika, da izrečemo besedo hvala npr. tudi trgovki pri blagajni, natakarju, ki ti prinese pivo, uslužbenki na banki?

So ljudje, ki so pozorni,  bedasti in iščejo, da ga bodo “hvalili” – kje?

Meni se zdijo nekatere stvari, ki jih počneš, precej čudne. Recimo ta, da na praznovanje nosiš rože za odsotno povabljenko. Res še nisem slišala, da bi to kdo počel. S tem odvračaš pozornost od slavljenca, v neprijeten položaj postavljaš njeno sestro, ko ji tiscis tisto rožo v roke, pa še od nje bolne pričakuješ, da te bo klicala in se ti zahvalila. A je treba vsega tega?

Saj sem napisala, da je lepo reči hvala, ko ti nekdo izrazi pozornost, tudi če je tvoj “okus” tega izražanja drugačen od njegovega. Pomembna je namreč pozornost, ne način voščila. Ja, to je vljudno in prav. A mi vljudnost nalaga tudi, da mi mora ena pesmica nujno biti všeč, ker je všeč nekomu drugemu? Potem je vljudno tudi to, da tudi druga oseba spremeni svoj okus in se prilagodi meni. Ne? Torej ne palamudi neumnosti.

Če pa prav hočeš primer, kaj meni ni všeč, evo:

– “Vse najboljše, želim ti veliko zdravja…”

Ja, to mi je všeč. Je čisto preprosto in lepo voščilo.

– “Iz vsega svojega srca, v katerem te nosim že odkar te poznam in se ob vsakem utripu spomnim nate ti želim, da bi za rojstni dan doživela pravljico čudežnih trenutkov in neizmerne sreče, ki bi te kot lahna reka v soju mesečine ponesla na pot posuto s cvetjem veselja in da bi nate deževale srebrne kapljice zdravja…… ”

Joooooj no, ne, ni mi všeč. Zame je to ena prisiljena pocukranost.

A na koncu obema rečem hvala, ker sta mi obe voščili z istim namenom – me imata radi. Ok?

evo, jaz pa ne maram poslanih voščil. Na živce mi gredo sms – i z verzi. To se mi zdi tako brezosebno. Všeč so mi napisana voščila v čestitki, ampak samo od ljudi, ki mi nekaj pomenijo. Jaz imam rada, da me ljudje obiščejo ali vsaj pokličejo. Ni potrebno vsak teden, tudi točno za moj rojstni dan ne… Če se enkrat na leto spomnijo in z mano poklepetajo, sem vesela.

Probaj razumeti, da se ljudje potem počutijo nekako dolžne. V breme mu je, da mora tudi on tebi napisati kaj več kot le vse najboljše. Veliko ljudi nima časa niti energije sestavljati pesmice in verze. Pa tudi ne razmišljati in čekirati, kdo od znancev ima kdaj rojstni dan. Marsikdo niti praznuje ne in mu ni do tega, da dobiva voščila.