Sergo

Zanimiva zgodba za deževno popoldne

Klement Sergo se je rodil 19. decembra 1912 v kraju Bregi blizu Opatije, po poklicu je bil šofer/mehanik. Z enaindvajsetimi leti so ga 17. julija 1935 (kmalu po poroki) mobilizirali v 4. pehotni polk divizije Peloritane in ga poslali v Italijansko Somalijo.

Ob meji z Etiopijo je s tovornjakom prevažal vojaški in sanitetni material. Sergo je pravilno sklepal, da se približuje vojna. Tako je nekega dne, po temeljitem premisleku, zapustil svoj tovornjak v bližini mesteca Dolo in oborožen s puško zbežal preko meje in se predal četam etiopske vojske. Etiopijci so Serga najprej odpeljali v mestece Filtu, kjer so ga zaslišali ter ga nato odpeljali še na drugo zaslišanje k višjim funkcionarjem v mestu Negelo, kjer so uradniki o Sergu sestavili obširno poročilo za rasa Desteja. Medtem so se začeli spopadi in Sergo je kot vojni begunec taval po Etiopiji, kočno je prispel v štab rasa Desteja, ki mu je snel okove in ga posadil na letalo za Adis Abebo, kjer ga je sprejel sam neguš Haile Selasie. V pogovoru, ki je sledil je Haile Selasie vprašal Serga, ali si želi ostati v Etiopiji, Sergo mu je pritrdil in poprijel za delo kot voznik tovornjaka v prestolnici.

Etiopski cesar je o Sergu izdal poseben komunike, ki je takoj našel prostor v mednarodnih medijih, kar je posebno peklilo italijanske oblasti. Očitno pa je prišlo do pomote o Sergovi narodnosti, saj ga je mednarodni tisk označil za Italijana. To je razvidno tudi iz članka izpod peresa Dušana Timotijevića, dopisnika Politike v Adis Abebi. Timotijević je namreč prišel na intervju s Sergom v prepričanju, da je Sergo Italijan, ker ni znal italijanščine je Serga nagovoril v francoščini, ki je slednji ni razumel. Naposled ga je Timotijević vprašal če razume hrvaško, Sergo mu je odvrnil, da se bosta v tem jeziku najlažje sporazumevala. Timotijevič je v članku Serga opisal takole: »Sergo je zares simpatičen mladenič. Že v prvem hipu si je pridobil naklonjenost ljudi, ki so ga videli. Verjetno se mora prav temu zahvaliti, da je ostal živ, ko so ga Etiopci obkolili, da je potem zdrav in cel prišel v Adis Abebo in nadalje še, da mu je neguš dodelil delo v garaži in da se v garaži tako lepo vedejo nasproti njemu direktor Paleolog pa še vsi ostali do mladeniča Abebeja.« Lažne novice, da je Sergo Italijan je demantiral tudi emigrantski časopis Istra: »Ne gre za nobenega Italijana iz Fiume. Ta dezerter je Jugoslovan. To je Klement Sergo iz vasi Bergi, ali točneje iz zaselka Benčinići v bližini Matulj pri Reki. Po poklicu je mehanik in zaposlen je v neki mehanični delavnici v Opatiji.

Ima ženo, s Katro se je pred kratkim poročil, in zelo majhnega otroka v svoji vasi. Očetu je ime Grga. Prišel je iz Učke v Brege. Je malo gluh in po tem ga prepoznajo. Mati je iz zaselka Benčinići in piše se Marija Benčinić. Sergo je bister in podjeten mladenič … Poznali so ga kot dobrega športnika. Vozil je kolo, ki ga je dobil od Touring Cluba, z njim je sodeloval v tekmah Reka-Rim, pa se mu je tedaj pripetila huda nesreča. To ga ni oviralo, da se ne bi še nadalje bavil s športom. Svoj redni vojaški rok je odslužili v Rimu kot mehanik. Kot šofer je menda vozil tudi neke generale.«

Sergova zgodba ni imela srečnega konca, kmalu po italijanski zasedbi Adis Abebi so ga prijeli in ga prepeljali v Mogadiš, kjer ga je vojaško sodišče skupaj s še tremi slovenskimi vojaki iz Postojne in oficirjem iz Reke 28. junija 1936 obsodilo na smrt. Obsodbo je naslednjega dne 29. junija 1936 izvedel strelski vod, ki so ga sestavili iz njegovih bivših tovarišev iz 4. pehotnega polka divizije Pletoriane, ki so tudi stražili zapore. Med stražarji je bil tudi višji vodnik Albin Kavčič, ki je imel kot podčastnik možnost govoriti s Sergom. V svojih spominih je glede Serga zabeležil tole: »Etiopci so Sergu popolnoma zaupali in mu celo podelili čin kapetana. Sergo je šel nekajkrat na fronto, kjer so bile nasproti Etiopcem razmeščene enote Peloritana (Sergova divizija). Prek fronte linije je pozival Italijane in sorojake, naj se ne bojujejo proti Etiopcem. Nekateri so se odzvali njegovemu pozivu.

Ko so Italijani zasedli Adis Abebo, je bil popolnoma obkoljen in ni imel kam bežati. Italijanska policija je preiskala vsaj kotiček. Odkrili so ga na železniški postaji. V vojaških zaporih v Mogadišu je bil Sergo miren in prav tako pred vojaškimi sodniki. Odkrito jim je povedal, da se bori za svoje ideale in da se nima česa kesati. Brez daljše obravnave so ga zdaj obsodili na smrt z ustrelitvijo. Zgodaj zjutraj 29. julija 1936 so ga odpeljali na vojaško letališče in privezali za kol. Nasproti njemu so razvrstili po en vod iz vseh čet 4. pešpolka Peloritane.« Sodeč po Kavčičevem pričevanju je bil namen te predstave čim bolj prestrašiti Slovence in Hrvate, ki so bili v vsakem vodu. Po pričevanju so nato Serga vprašali, ali ima kakšne želje, na kar je odgovoril: »Nimam nobenih želja. Težko mi je umreti edinole zaradi otroka in žene. Zahvaljujem se vam za to prireditev, nič drugega!«

Kavčič je zapisal, da je bil Sergo popolnoma miren, le govoril je nekoliko tišje, tako da ga je slišala le najbližja vrsta postrojenih  »Sve novine svijeta pišu o Sergu Klementu iz Brega v Istri, koji je kao dezerter avionom odvezen abesinskom caru na razgovor.« Istra, 8. november 1936, 1.

»Albin Kavčič, Moji spomini na vojno v Etiopiji in ustrelitev Klementa Serga.« 389 SI PAK KP 349, Zbirka dokumentov prekomorskih brigad, »Albin Kavčič«. 107 vojakov. Postalo je očitno, da želijo prisotni častniki zadevo čim prej zaključiti, po strelih naj bi se Slovencem in Hrvatom orosile oči, dejansko so sočustvovali z njim, a mu niso mogli pomagati. Klementa Serga so pokopali v Mogadišu.  Serga je drzen pobeg torej stal življenja, nastradala pa je tudi njegova družina. Italijanske oblasti so se ob objavi članka o Sergu kot vojnemu beguncu v Etiopiji, znesle nad njegovo družino. Istra je 4. septembra 1936 poročala, da so predstavniki lokalnih fašističnih oblasti pričeli nadlegovati Sergove starše in ženo. 3