@vaau
Hvala za prijazno pripombo.
Me prav veseli, če sem ti kaj pomagala – da mogoče najdeš kakšno knjigo ali pa avtorja, ki ti bo všeč, pa bi ti sicer bolj težko križal pot.
No, in takšnih knjig ponavadi ni potrebno rezervirati 😉

Čeprav sem dopustovala kar mesec, je bil bralski izplen mizeren. Kar pove veliko predvsem o kakovosti dopusta. S prsti, še mastnimi od obilja svežih trilj & škarpen, pobranih iz mreže, ki sem jo nekajkrat dvigovala z lastnimi, zdaj hrapavimi rokami, bom poskusila poiskati enter, preslednico in druge tipke:

Miljenko Jergović: Wilemowski
Menda prva knjiga MJ, ki me ni iz takega ali drugačnega razloga do konca prepričala, kaj šele posrkala vase. Zgodba poteka v času svetovnega nogometnega prvenstva, nacizem & 2. svetovna vojna sta že nekaj, kar visi v zraku, zgodba o Poljaku, ki sina, bolehajočega za kostno tuberkulozo, pripelje v hotelček/sanatorijček v zaledju Crikvenice – bodisi umret bodisi ozdravet – pa nekako ne potegne. Saj ne, da bi bilo karkoli zelo narobe, ni pa tistega nekaj, kar je potrebno za presežek.

Anita Shreve: Body Surfing
Pojma nimam, zakaj se je knjiga znašla v bralniku, vsekakor pa bi bilo bolje, če se ne bi. Mlada ženska, enkrat ločena & enkrat ovdovela, se med celjenjem ran zaposli kot nekakšna inštruktorica punce, ki ji gre učenje bolj težko od rok. In se zaplete z družino, zlasti z enim od puncinih starejših bratov. Z njim se celo poda pred oltar, ampak zadeva propade tik pred zdajci – ženin se premisli. Kot se izkaže zaradi nekakšnega maščevanja bratu. Zadeva se potem še nekaj malega vleče, vse do neprepričljivega konca. Dodatno te knjiga znervira z brezvezno junakinjo, ki ima čas oprezati in se zgražati nad takimi karakternimi pomanjkljivostmi, kot je nehigiensko pitje soka kar iz embalaže. Čeprav naj bi bila good girl, se rada predaja vohljanju & prisluškovanju, na tako rekoč vse po vrsti gleda visokostno … je zoprna, ampak na način, ki je hudo zoprn. Iskreno odsvetujem in se zlasti sprašujem, zakaj sem zadevico sploh prebrala.

Howard Jacobson: Finkler Question
Če se prav spomnim, je bil roman kandidat za bookerja, zato to, da ni kaj prida, niti ne čudi pretirano. Štorija o junaku & njegovih dveh frendih se na veliko suče okrog Judov, predvsem tistih danes. V njej ne manjka tem, kot so cionizem in anticionizem, semitstvo in antisemitstvo, ortodoksno in neortodoksno judovstvo, takšne in drugačne razprtije med Judi in Nejudi, med Judi in Judi, holokavst … Ampak vse skupaj je ena šibka godlja, slogovnih presežkov v delu niti slučajno ni, tako da sem tudi to prebrala mukoma in jo z olajšanjem odložila.

To je tudi vse. Po zadnjih dveh katastrofah mi je vero v sodobno literaturo vrnila knjiga, ki je še nisem prebrala, in čeprav sem tik pred koncem, bom o njej raje pisala, ko do tja prispem. Ker si zasluži

Ivan Klima: Ljubimčeve klopotače in druge ženske grozljivke

Zelo dobro, o patoloških ženskih osebnostih, na trenutke kafkovsko.

Mihail Saltikov-Ščedrin: Gospoda Golovljovi

Grdi, umazani, zli po rusko. Totalni moralen ind ejanski propad neke družine

Kot redni člani veste, sem fenica Slavka Pregla in preberem od njega, kar mi pride pod roke.
Nazadnje mi je prišla pod roke Geniji brez hlač.

Pregl je zagotovo eden od naših literarnih genijev. V kratkih in dolgih hlačah in tudi brez njih. :)) Leta 2009 napisati (oz. vsaj izdati) neke vrste nadaljevanje knjige, ki je prvič izšla leta 1978, ne da bi v knjigi zijal neverjeten, že po letih (31!), kaj šele po političnem sistemu, družbenih navadah, tehničnem napredku in tako silno spremenjenem svetu mladih blazno globok prepad, je mojstrstvo. Pipi, ki ste ga gledali v Odpravi zelenega zmaja, Pipi, ki je v GVDH stopil med gasilce, v GVKH pa bil glavni upornik mlajšega dela uredništva Utripov, je še vedno isti polnokrven Pipi, ki zna spustiti ostro domislico, ko je najmanj (ali pa nadvse) treba, pošimfati svet okoli sebe in sploh vreti od revolucionarnega duha. V zadnjih Genijih ga sicer gladko prekosi – Genij, in sicer s spletnim hekerstvom. Ja, v novih Genijih ne manjka sodobnosti in tudi bolj perečih ali (kot se zadnje čase “vrednoti” po naši krepostni deželici) “pohujšljivih” tem, denimo prve spolnosti, čeprav njena akterja, zlasti pobudnica, punca, še zdaleč nista psihično in čustveno zrela zanjo, zlorabe drog, šolskega nasilja, pitja alkohola in kajenja cigaret. (Če kdo v naštetem vidi podobnost s trenutno na križ pribito Na zeleni veji – ja, zelo podobnih tem se dotikata, tako kot še številne naše knjige, od “staroste” Gimnazijke (Ingolič) – ali še kakšne starejše – naprej. Na grmado z njimi, za kurjenje pa podložimo Zelene veje. :))

Zaradi naštetih tem je jasno, da v knjigi ni toliko sproščenega, brezskrbnega humorja (tako v dialogih kot v pripovedi sami) kot v prejšnjih Genijih. Žal! Ker tudi prejšnjim Genijem ne moremo očitati, da bi bili hudo odmaknjeni od realnosti, se mi neizogibno zastavlja trpko vprašanje, ali je humor, kolikor ga novi Geniji “vsebujejo”, torej maksimalna količina vedrosti, komike in satire, ki jo še lahko stlačimo v knjigo, da bo še vedno dovolj realna. Če to drži, se ponuja sklep, da je danes družba precej manj vedra, sproščena in brezskrbna, kot je bila pred desetletji (o tem sklepu sicer čivkajo že vrabci, pardon, gostilničarji v lokalih in še marsikdo, tako da nekaj gotovo je na tem).

Pri vsem, kar je Preglu izvrstno uspelo v Genijih brez hlač, se sprašujem, zakaj je “popravljal” (spreminjal) stvari, ki pa niso bile potrebne nobenega spreminjanja in zato delujejo moteče za njegove zveste bralce, ki še dobro pomnimo prešnji dve knjigi o genijih. Recimo: Pipi je na lepem postal tri leta starejši od Mihe (v Genijih v kratkih hlačah sta sošolca), že maturant, medtem ko Miha caplja po fazanskih tleh prvega letnika. Pipi je tako postal del klape, ki je bila v Kratkohlačnih genijih starejša, “modrejša” od njega in ki ji jo je tako lepo zagodel z Antiutripi, torej prijatelj Pesnika, Boba, Genija, Žana. Nerazumljiv (in nerazumen?) poseg. – Potem Kocka, ta je v Kratkohlačnih genijih, citiram, “neizmerno debelo in okroglo bitje”; svoj vzdevek dobi prav zato, da se je ne bi prijel kakšen “Špeh” ali “Žoga” ali še kaj hujšega. V Brezhlačnih genijih pa je Kocka nekakšna “mis mokre majice” in skratka zapeljivka, na katero se lepijo oči moškega spola. Prav, v dolgih, 31-letnih počitnicah je shujšala, ampak zakaj, čemu in zakaj ni to vsaj kje pojasnjeno? Bralec težko iz predstave o “Žogi” preklopi na predstavo o Pameli Anderson, no. – Nadvse čudno deluje ljubitelju Kratkohlačnih genijev, ko se Bajsi predstavi Razmeš, saj sta že lani skupaj delala Utripe.
Na tem mestu avtorju sporočam tudi, da sem zelooo pogrešala mentorico gospo profesor Klofutarjevo (mega priimek!), bolj znano pod vzdevkom Informacija, ki ji Koruznikova in Kokošnikova ne sežeta do kolen. Tudi prof. Novak ni senca prejšnjega Kemika ali Dinozavra. Pogrešala sem satirično izrisane profesorske like, saj so npr. scene iz bivših Genijev, tista s Kemikom, “čmrljev sulfat” in “pikapolonkarbid”, pa ona z Dinozavrko, ko so Pipi in sošolci pri biologiji “malo zeleneli”, pa “erotični simboli slovenske moderne” pri Informaciji, vrhunske in hkrati predstavljajo nepogrešljiv del šolskega življenja.
Stvari, na katere bi opomnila avtorja kot urednica, pa so še “partizansko ime” (ali otroci sploh še poznajo in uporabljajo to sintagmo?), to, da se nekomu s čevljarsko šolo suče po glavi spomin na Kafkov Splet norosti in bolečine in še prispodoba z “mačko na vroči pločevinasti strehi”, ki jo uporabi dijak. – Aha, pa gotovo še to, da “tabletka za potem” že mogoče reši problem neželene nosečnosti, kot je znano dobro podkovani Piki, je pa povsem brezpredmetna pri okužbah s spolnimi boleznimi, kar bi veljalo položiti v usta Piki skupaj s kopico drugih naukov, ki jih deli Bibi.

Suma sumarum, novi geniji so mi malo manj všeč od starih :), vendar so še vedno izvrstno branje, ki bi ga vsekakor uvrstila v obvezno domače branje srednješolcev. Poleg naštetega (humornost, berljivost, aktualnost) tudi zato, ker Geniji brez hlač morda res SO brez hlač :), niso pa, pardon, brez jajc. Ker znajo pogledati dlje od svojega mobilnika in svojih novih cunjic in raznih “kul stvari” in videti, kaj se dogaja pri nas (tajkunstvo ipd.!) in po svetu (časi Busheve politike, nasilje itd.). In tudi kaj ukreniti v zvezi s tem. Ampak kaj, tega vam tu ne bom izdala. Preberite!

Kerstin

@Kerstin: No, sem mislil, da sem jaz tahujši Preglov fen, pa me gladko šišaš – ko si me spomnila na čmrljev sulfat, mi pravzaprav ne ostane drugega, da grem Genije spet brat od začetka.

Hehe, me veseli, da nisem osamljena PF tukaj. 🙂

Just for you, Toro:

Bob je v načelu vedel, da bi se za ta dan moral pripravljati. Prejšnjo uro je Kemik jemal in jemal nove stvari, ki bi to uro v glavah morale biti stare stvari. Tako si je Kemik vsaj predstavljal.
“Bob,” je rekel, “pridite k tabli.”
Roman “Trnova pot” bi lahko imel sto dvajset debelih knjig, pa bi vseeno ostal bleda ilustracija pot od klopi do table, kadar človek ve, da ne zna, in istočasno ve, da bo vprašan, pa konec. Bob je prilezel do katedra.
“Formulce za začetek,” je reklo pri redovalnici.
“Najbrž tudi za konec,” je reklo v Bobovi glavi, roka pa je avtomatično segla po kredi in nekaj napraskala na tablo.
“Glej glej, čmrljev sulfat,” je sarkastično komentiral Kemik in zlovešče žvenkljal s ključi.
“Odstranimo to, odstranimo.”
Bob je zbrisal in začel znova.
“Oho, pikapolonkarbid,” je rekel prfoks. “To bi bilo pa kar nezadostno. Naslednji komad, prosim.”

Slavko Pregl, Geniji v kratkih hlačah, MK, Ljubljana 1983.

Tudi jaz sem vesela, da nisem edina, ki zna punchline iz Genijev citirati ob najbolj primernih trenutkih. Najbolj srce boli, ko me kdo ob citatu zabodeno pogleda, češ, kaj sem pravzaprav hotela povedat??

Lena Ruth Stefanović: Čudo arhetipa

Zbirka res kratkih zgodb prinaša opažanja o črnogorski sodobni družbi Avtorica, Črnogorka iz Beograda, ki je v Sofiji diplomirala iz rusistike in sinologije, od koder je prišla v Podgorico, kjer je magistrirala na diplomatski akademiji, je več let delovala v diplomaciji, zdaj pa se posveča pisanju in prevajanju. Vse to prispeva k temu, da črnogorsko družbo gleda s precejšnjo mero razdalje in čudenja, oboje pa zapakira v humoren ovojni papir. Skupna imenovalca sta opažanje, da stari stereotipi, povezani s to državico, v določeni meri vendarle temeljijo na realnih dejstvih, in da na drugi strani tudi Črna gora počasi, a zanesljivo sprejema EU & globalne norosti ob hkratnem trdovratnem oklepanju vsega starega, kar ne štima. Pravzaprav v tem najbrž ni prav drugačna od tukajšnje državice. Kakor koli, knjiga je berljiva, skozi male zgodbe, ki se dogajajo predvsem v krogu družine, soseske & mesta, skratka znotraj črnogorskega vsakdana, pa obenem ponudi lep vpogled v precej širše družbene okvire. Za nekaj ur hahljanja.

Pred kakšne pol leta je bila na rtv slo literarna nadaljevanka v 4 delih. Od takrat je knjiga na mojem seznamu za branje in se je veselim, že zato, ker je bila nadaljevanka zelo v redu, knjiga pa verjetno še boljša.

T. Golob: Svinjske nogice
Kot sem se na začetku hahljala (opis o žabah v stanovanju, v školjki, žabji sljuz …), me je smeh počasi mineval, predvsem zaradi poteka zgodbe, ki žal tudi v tem slovenskem romanu rata žalostna oz. kar tragična. Ampak kljub temu dober domač roman, spretno spisan, Golob lepo pluje s tistim slogom pisanja, ki si ga je izbral. Mislim – se ne zaplete in izpelje. Pohvalno. Dobro, pustimo to, da bi glavnega junaka najraje preklofutala in stresla, da bi se zresnil, ker je navsezadnje to le tudi en čar zgodbe. Vreden kresnika, čeprav ga nimam s čim primerjat, ker konkurence nisem brala (sploh). In vsekakor na seznam branja vrednih domačih knjig.

Hašek: Švejk 🙂

Še ene tretjič, pa še vedno je super. Režim se do solz.

Sanjsko, sanjsko. Pregl je res car.

Tess

Nadaljevanko sem zgrešila. Škoda 🙁 Me prav zanima, kako so določene stvari iz knjige predstavili v filmu.
Mogoče bodo nadaljevanko še kdaj predvajali. Upam.

Glede Tess: na voljo je še film Romana Polanskega, ki je pobral tri oskarje (manj pomembne), tri nominacije za oskarja (v glavnih kategorijah), dobil zlati globus za najboljši tuji film … V glavni vlogi Nastassja Kinsky …

Nastassja Kinsky…. O, potem mora biti pa že kar nekaj časa od takrat, ko je bil film posnet. Vendar pa vsekakor dobra izbira glavne igralke. Se mi zdi kar prava za Tess.

Wikip. pravi, da je iz 1979 …

Nevenka Vuković: Prostitutka

Ne vem sicer, kako natanko potekajo delavnice kreativnega pisanja, ampak če bi bilo treba udeležencem pojasnjevati česa vse se je bolje izogibati, bi tale predavatelju olajšalo delo in torbo: v eni sami wannabe resni, ambiciozni, da ne rečem “problemski” knjigi je dejansko najti vse glavne in tudi vse ostale kikse, ki jih lahko naredi človek, ki se loti pisanja. Ko že misliš, da si šel skozi vse, naletiš na še kakšnega. Pri takšni knjigi ni govora, da bi z branjem odnehal že takoj na začetku, pravzaprav te naravnost žene k nadaljnjemu branju – seveda z izpuščanjem številnih neznosno dolgočasnih, kao “intelektualnih” pasusov, ki pa niti enkrat ne sežejo onkraj socioloških/psiholoških etc. klišejev. Za kakšno drugo rabo kot pokazati, česa/kako se v knjigi ne sme, Prostitutka ni, te pa s tem naravnost pretrese. Proti njej je vsaka Woodwissova ali Quickova vrhunska umetnica – ti gospe vsaj vesta, kaj v knjigo njunega žanra gre in kaj ne. NV se o tem niti ne sanja. Knjiga torej ni uboga v okviru svojega žanra, pač pa kar an sich. Preseneča, da ima založba, ki je delo izdala, sicer prav soliden program.
Ena najslabših, če ne najslabša knjiga EVER.

Vieweighove Letoviščarje sem odložila na tričetrt. Nekako je postalo brezveze in me ni niti mikalo priti do konca.

Te čist razumem, tudi meni je Viewegh precej nezanimiv, čeprav ga eni opevajo.

No, moje septembrsko branje me je kar povleklo naprej v oktobrsko, toliko sem bila navdušena. Zanimivo, da sem knjigo kupila ravno pri založbi, ki jo oglašujete – Izkažite vsej svoji biti čast, ki sijo zasluži. Tako da priporočam vsem.
Je mogoče še kdo prebral kaj drugega od Patricie Sparado?

Lep pozdrav!

Neverjetno, tudi moj kolegica je bila čisto navdušena! Bom prebrskala zanjo po internetu. Baje, da je knjiga napisana na jasen način in potem ti je marsikaj bolj jasno:)
No, dobrih nasvetov ni nikoli dovolj.
Hvala, sem kar boljše volje!!!!

🙂
Bogati smo le toliko, kolikor dajemo, osiromašeni pa samo za toliko, kolikor odklonimo.(Madame Swetchine)

moje ime je fili in jaz zelo rad sexsam!! <3