Ja, ja, Oja, je že – jaz jo že imam in me čaka 🙂

Pokora teče kar lepo kronološko, kakšnih hudih preskokov ni. Včasih je na začetku poglavja kakšen stavek, ki napove kaj se bo zgodilo v prihodnosti, kar je samo pozitivno in vse skupaj popestri ter napravi še bolj zanimivo. Nekaj podobnega, kot sem zasledila pri zadnjem inšpektorju Vrenku.
Če nameravaš prebrati knjigo, imaš malo smole, ker si že gledala film. Konec je kar enak. Meni je bil ob prebiranju veliko presenečenje. Res, izvrsten prijem, kot si napisala. A knjigo je vseeno, tudi če si že gledala film, vredno prebrati. Film je sicer super, a knjiga je še boljša. Bolj bogata, bolj natančna. V filmu je bilo treba, razumljivo, kaj spustiti ali spremeniti. Tudi glede konca. A bistvo ostaja enako.

Kaže, da me M. Youcenar še vedno ne pusti od svojih knjig.

Aleksis ali Študija o brezplodnem delu je njen prvi roman, ki je izšel leta 1929, ko je bila stara 26 let. Delo je zbudilo kar nekaj pozornosti. Že po nekaj prebranih straneh postane jasno zakaj. Vzrok za to je v prvi vrsti tema, ki je bila v tistih časih še precej velik tabu. Zdaj pač nič več.
Aleksis je mladi mož, ki piše dolgo pismo svoji ženi in ji v njem na tankovesten način, s čim manj direktnimi besedami, poskuša razložiti, zakaj jo je tako nenadoma in brez slovesa zapustil. Tudi jezikovna poslastica.

Anna, soror… je na nek način podobno delo. Incest med bratom in sestro. Strastna ljubezen, ki traja pet dni in pet noči v nekem Velikem tednu konec 16.stoletja v strogem katoliškem okolju in ima gromozanski vpliv na prihodnost.

Kratki pripovedi, ki pustita kar nekaj grenkega okusa.

Hermiona, hvala za odgovor. Knjigo bom slejkoprej prebrala, ko se dokopljem do malo bralnega časa.

Jančar: To noč sem jo videl

Izvrstna pripoved skozi petero ust; nežnost, odtujenost, vojno nasilje, vse mojstrsko prepleta. Jančarja sem brala prvič po skoraj dvajsetih letih, ko se mi je z Velikim briljantnim valčkom tako zameril, da odtlej nisem več posegala po njem. Seveda pa sem bila takrat stara okoli 15 let in bi morda danes čutila drugače. Vsekakor je bila zame To noč sem jo videl popolno (pozitivno) presenečenje!

In ker bralec običajno v razumevanje dela vnese kak košček sebe, sem v tej knjigi našla tudi (še en) krut primer, kako lahko moški zafura življenje ženski. (Ne trdim, da se obratno ne dogaja. :)) Iz pod peresa moškega avtorja tem bolj dragocen pogled. Zlasti na tistega, ki bo “vse življenje kmet”. Več pa ne izdam.

K.

Kate Atkinson: Emotionally Weird

Hm, kako bi rekla, fino napisano, zabavno, po delih fajn, kot celota pa: mogoče je vsega preveč …
In ja, gre za tudi za temo o izvorih (pred časom smo o tem že nekaj rekli), ki je KA menda zelo ljuba.

Philippa Gregory: Druga sesta Boleyn
Uh, zanimiva in zelo berljiva, ampak polna spletk in obračanja po vetru in dvorjenja in tako naprej, pa nič kaj preveč krepostnega ni v njej 🙂 Všečna, čisto nekaj drugega brat romanček in se zraven nekaj naučit kot se tega dudlat za šolo. Zdaj pa še ta teden, upam, film, pa menda je tudi nadaljevanka (pa ne Tudorji).

In zdaj se spet spogledujem z J. Irvingom …

@Kerstin: mene je pa Jančar očaral ravno z Valčkom, pri šestnajstih sem ga prebrala trikrat, kar se mi, lahko kar zatrdim, ne bo zgodilo z nobeno drugo slovensko dramo. Po tistem sicer nisem prebrala vsega, kar je napisal (med drugim mi manjkata tudi Galjot in KPJ), vseeno pa lahko rečem, da ga dokaj redno spremljam. Zvenenje v glavi, Graditelj in Drevo brez imena (o slednjih sem se razpisala na ustreznih Kresnikovih temah) so bili dobri romani, ki pa jim je vedno še nekaj malega manjkalo do popolnosti. Opis najnovejše knjige deluje že videno, pač nekako tipično za Jančarja, jo bom pa svekakor prebrala in videla, če tokrat štima tudi tistih preostalih nekaj procentov. 😉

Sicer pa, da se držimo teme:

Miljenko Jergović: Freelander.

Zgodba o upokojenem zagrebškem profesorju, ki iz rodnega Sarajeva dobi obvestilo o dediščini in se tja odpravi prvič po petdesetih letih, pri tem pa se seveda sprehodi tudi skozi lastno preteklost. Zicer, kot sem ga opisala malo više, je sicer lepo potegnil vase, a pustil pridih razočaranja. Kot da Jergo tokrat ne bi natanko vedel, kako in kaj. Njegove tipične zastranitve (tj. razvijanje stranskih zgodb na raznih pričakovanih in nepričakovanih mestih), ki sicer ne motijo, so tokrat bodle v oči in delovale kot mašila. Hja, ni kaj, zgodba mora imeti dovolj močno okostje, da lahko prenese še priveske.

(Seveda pa nad svojim morda najljubšim živečim pisateljem še ne mislim obupati.)

Ivan Klima: Ljubimčeve klopotače in druge ženske grozljivke

Zbirka berljivih in kratkočasnih zgodb, ki premorejo presenetljive obrate (sicer ne tako hude kot pri Dahlu) in postrežejo z nekaj odbitimi liki. Glede na to, da avtor velja za klasika, pa se ne morem znebiti vtisa, da je tale reč iz njegovega B programa.

Skora cel september sem pridno glodala Moorovo Jagnje ali Evangelij po Focnu. Zabavno branje, ki pa ima zadaj “ornk” zaledje, vsaj kolikor lahko jaz kot oseba brez veroučne izobrazbe presodim. Gre namreč za zabavno obdelavo Kristusovega življenja. Bistveno predolgo, a zaradi duhovitih domislic lepo berljivo.

Hotela sem nadaljevati z duhovitimi rečmi in segla po Polentarski polici in zaenkrat ni nič smešnega. Ojej, jaz in klasiki.

Daphne du Maurier: Rebeka

Ena taka romantična ljubezenska zgodba, ko pametna, revna in zapostavljena mladenka uspe kar tako, mimogrede, očarati neznansko bogatega, malce starejšega in skrivnostnega moškega. Kjer ljubezen premaga vse ovire. O, koliko časa že nisem brala kaj takšnega! Na srečo to ni vse – do poroke namreč pride že v prvi tretjini knjige. Gre tudi za zelo napeto psihološko zgodbo – predvsem v drugem delu, ki je tolliko atraktivna, da se je Hitchcock leta 1940 odločil po njej posneti film, ki je med zvezde izstrelil mlado Joan Fontaine. Sicer pa se vse vrti okoli Rebeke, ki v knjigi sploh ne nastopa – živi samo v pripovedovanjih ostalih, a ima na življenje vseh tudi po smrti strašanski vpliv. Čudovit je tudi kraj dogajanja – graščina Manderley s prostranimi gozdovi in vrtovi bujnega cvetja (azaleje, španski bezeg, vrtnice lahko kar vohaš) in pečinami nad morsko obalo, a tudi meglo in dežjem. To in še kar lepo izrisani značaji oseb, ki so pa vseeno kar preveč črno-beli, pripomorejo k všečnosti prve polovice knjige, ko zgodba okoli Rebekine smrti še ni tako napeta.

Kate Atkinson: Started Early, Took My Dog

No, ta mesec sem na precej enostranski (angleški) dieti, tole je že druga K. A. ta mesec, še precej frišna iz tiskarne, bi se lahko reklo.
Ocena: čudovito kompleksno, strašno napeto, pa tudi pretresljivo (precej zlorabljenih otrok, kar je zame težko branje, in to v vseh oblikah).
Kot je videti, lahko pričakujemo še kakšno “nadaljevanje” z Jacksonom Brodiejem (to!).

Menda se snema tudi nadaljevanka – kaj pa vem, bi bilo za gledat ali raje ne?