Septembra beremo …
… Minette Walters: Valolom
Z Minko se je nekaj zgodilo. Morda slava – in se zato ni treba več truditi, ampak jih štancaš kot po tekočem traku?
Valolom je sicer precej boljši od Odmeva (in če ne bi tega prebrala v bistvu tik pred njim, bi ga zagotovo – Valolom – gladko pohvalila), ampak tile njeni prijemi, da vmes zgodbo pripovedujejo drugi, in sicer s tem in onim pismom enega policista drugemu, z zdravniškimi poročili, predvsem pa z izjavami prič, ga biksa in konec. Že zato, ker imajo vse osebe v teh svojih “pismih” enako dikcijo. Pa to, da so nekatere izjave morebitnih prič oz. kakor koli povezanih z osumljencem za umor napisane, kot bi jih ti ljudje zaupali npr. svojemu dnevniku/zaupnemu prijatelju, ne pa – policiji.
Vsekakor moram priznati, da je odlično zgradila lik umorjene skozi knjigo; žal pa me “medvedji” inšpektor Ingram in njegova Maggie nista niti malo prepričala in mi je tudi “dol viselo”, ali se bo med njima kaj izcimilo ali ne.
Priporočam, sploh če radi berete kriminalke. Ni pa presežek.
trenutno v delu:
zmago šmitek: mitološka dediščina slovencev
zelo zanimiva in čitljivo napisana.
od včeraj pri postelj čaka:
george r. r. martin. srez kraljeva
prva knjiga, igra prestolja (ja, berem jih v hrvaščini, ker v slovenščini so povsod izposojene, v angleščini jih v moji lokalni knjižnici nimajo, kupila jih pa zaenkrat ne bi) mi je bila všeč, tako da grem zej naprej.
Meni je bila “srez kraljeva” izredno všeč. Tudi ostale, ki sledijo in nenazadnje tudi nadaljevanka je super.
Je pa pri teh knjigah po moje en velik problem. george r. r. martin je zastavil zgodbe zelo na široko in je zelo težko, da bi taka zgodba na koncu padla skupaj, oziroma bi se sestavila v nek dober zaključek.
Najbrž je bil to tudi vzrok, da je bilo treba na zadnjo knjigo iz serije čakati par let. Me prav zanima kako se bodo s tem problemom spopadli pri nadaljevanki.
Vćasih sem razmišljal, da bi to delo moralo nadaljevati več pisateljev in si nekako porazdeliti delo 🙂
Meni je bila “srez kraljeva” izredno všeč. Tudi ostale, ki sledijo in nenazadnje tudi nadaljevanka je super.
Je pa pri teh knjigah po moje en velik problem. george r. r. martin je zastavil zgodbe zelo na široko in je zelo težko, da bi taka zgodba na koncu padla skupaj, oziroma bi se sestavila v nek dober zaključek.
Najbrž je bil to tudi vzrok, da je bilo treba na zadnjo knjigo iz serije čakati par let. Me prav zanima kako se bodo s tem problemom spopadli pri nadaljevanki.
Vćasih sem razmišljal, da bi to delo moralo nadaljevati več pisateljev in si nekako porazdeliti delo :)[/quote]
mene zanima, kako se bo vse skupaj pravzaprav končalo glede na to, da pobija in uvaja osebe. malo me je strah, da bo stric umrl pa pustil zadevo nekje v zraku ; /
Pa, saj to je stara knjiga? Kolikor se jaz spomnim, sem je brala že dolgo nazaj:))), pa so mi bile takrat njene knjige zelo všečne.[/quote]
mislila sem, da se tukaj piše o vseh knjigah, ki jih nekdo prebere v določenem mesecu, ne samo o novih.[/quote]
Ja, samo presenetilo me je, ker jaz take knjige požrem, ko so še tople….saj ni treba takoj nekaj napadati, no. Mislim, kako ste na kratko narejeni vsi skupaj.
Meni je bila “srez kraljeva” izredno všeč. Tudi ostale, ki sledijo in nenazadnje tudi nadaljevanka je super.
Je pa pri teh knjigah po moje en velik problem. george r. r. martin je zastavil zgodbe zelo na široko in je zelo težko, da bi taka zgodba na koncu padla skupaj, oziroma bi se sestavila v nek dober zaključek.
Najbrž je bil to tudi vzrok, da je bilo treba na zadnjo knjigo iz serije čakati par let. Me prav zanima kako se bodo s tem problemom spopadli pri nadaljevanki.
Vćasih sem razmišljal, da bi to delo moralo nadaljevati več pisateljev in si nekako porazdeliti delo :)[/quote]
mene zanima, kako se bo vse skupaj pravzaprav končalo glede na to, da pobija in uvaja osebe. malo me je strah, da bo stric umrl pa pustil zadevo nekje v zraku ; /[/quote]
Moj otrok spremlja te zadeve po raznih tujih forumih in me je potolažil (ker mene tudi to skrbi, glede na to, da ravno mlad ni več, pa tudi prav zdravo ne živi), da ima menda osnutke narejene do konca, tako da tudi če se to zgodi, bo drug avtor zadevo lahko zaključil.)))).
Pa upam, da ne bo potrebno.
Drugače sicer itak berem knjige za odrasle, ampak tokrat pa sem čisto navdušena nad eno otroško, ki jo berem mojmu tamalmu 🙂 In sicer gre za knjigico od Dese Muck, Čudežna bolha Megi in bernardinec Karli 🙂 Fuuul mi je všeč njen stil pisanja ker je čist prikupen, si včasih želim da bi bla kar otrok spet 🙂 Pa tud ilustracije so res luštne.
Sicer pa se bom septembra najbrž lotila brati Coelhotov Rokopis iz Akre, me mika že nekaj časa 🙂
Miljenko Jergović – Pleše v somraku. Njega imam rada, pri tej knjigi pa ne vem čisto, kje sem:)))). Všeč mi je, ampak se pa z muko prebijam skozi.
Kopiram:Osrednji dogodek v romanu Miljenka Jergovića je umor dvanajstletne Srde Kapurove, ki s svojim čudovitim plesom iz Zagrebčanov na prometni ulici, kjer rdeča na semaforju vselej gori predolgo, mami denar in nasmehe. Zgodba se razvije iz petih različnih smeri – s Srdo Kapurovo je povezanih pet junakov z izjemnimi življenjskimi zgodbami, katerih korenine sežejo v Srbijo, na Hrvaško in v Bosno. Kdo od njih je njeno truplo pustil ležati v praznem stanovanju?
Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil je izvrstno branje – res velika velika pohvala velja Nadi Grošelj za prevod in Ani Ugrinovič za urejanje – lahkotnejši, humoren in “poln akcije”. Avtor izredno spretno krmari po času in prostoru ter sinhronizaciji med preteklo in sedanjo zgodbo. Tik pred zadnjo petino zgodba malce “uplahne”, da se že ustrašiš, da je Jonasu Jonassonu zmanjkalo sape, a se potem spet ujame, dvigne in te na visokih valovih ponese do konca. (Mimogrede: epilog bi vrgla ven! To se mi zdi edina konkretna nerodnost v vsej zgodbi, zlasti ker pred njim avtor tako mojstrsko “zašpili” zgodbo in jo tudi imenitno sinhronizira, da bi mu še časovni stroj zavidal. :))
Slog humorja me spominja na našega Slavka Pregla (stalni Molji veste, kako ljub mi je ta avtor). Naj ponazorim s šolskim primerom tovrstnega humorja:
“Gostje, zbrani za kosilo, so čakali na gostitelja, ta pa je sedel v svoji pisarni in čakal kar tako. V tej smeri je nameraval nadaljevati še nekaj minut, zakaj upal je, da bo s tem primerno vznejevoljil tistega Johnsona.”
Nadvse priporočam!
Pred nedavnim sem tu malce pokritizirala Paasilinnovega Srečnega človeka v smislu, da se bere kot natančna obnova imenitnega romana. No, Jonasson, bi rekel človek, naredi prav to: nekaj, kar bi morda Paasilinna skrčil v 250 strani (kot “obnovo”), razvije in dodela kot pravcati roman. (Ne gre za dolžino, gre za način podajanja dogodkov in oseb. Hkrati to ni kak napad na Paasilinno, saj mi je večina njegovih knjig še vedno všeč; vse pač ne in ravno Srečni človek me je precej razočaral.)
Še ena pripomba – pozor, SPOJLER:
Neverjetna srečanja “malega človeka”, povrh vsega neizobraženega, s slavnimi osebnostmi (predsednikom ZDA, na primer), in to tako rekoč po naključju, in celo vpliv take “neznatne osebe” na pomembne svetovne dogodke je že temeljito obdelal film Forrest Gump. Ta prijem me je majčkeno motil.
Pravkar sem vsa pretresena in presunjena odložila knjigo Mehmedalije Alića z naslovom Nihče, originalno Niko i ništa. Avtor živi v Zasavju, v Zagorju ob Savi, letnik 1962, po rodu pa je Bosanec. Kot mladoletnika so ga rudniški kadroviki novačili za delo v rudniku, pridite v Slovenijo delat, tukaj vas čakajo med in mleko. Mehmedalija Alić je živel v Sloveniji, se izšolal, si ustvaril družino, doma v Srebrenici pa so mu pobili vse moške člane matične družine. V Sloveniji so ga izbrisali in je postal Nihče. Ko si je končno uredil državljanstvo, je bil določen za vodjo del izkopavanj v Hudi jami, on je bil med prvimi, ki je našel stotine trupel. Po končanem projektu pa so ga spet vrgli iz službe… Po dolgih letih si je izboril pravico na sodišču, a o tem knjige ne piše več.
Knjigo Nihče bi moralo prebrati veliko ljudi. Tudi zaradi Hude jame. Zaradi te knjige sem prebrala na spletu vse o Hudi jami, pa še nekaj zgodovinskih knjig. Mehmedalija Alić in Mitja Ferenc sta tudi skupaj napisala še eno knjigo na to temo. Te stvari pač moramo vedeti, ne glede na to, kdo jih je storil. Tako kot je rekel Mehmedalija na predstavitvi svoje knjige: tam notri ne ležijo trupla stotine Bošnjakov, ustašev, partizanov…., temveč ljudi.
Skratka, pretresljiva in boleča zgodba preprostega rudarja, ki niti slučajno ni Nihče. Moreča tema, a je knjiga vredna branja.
Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu
Že dolgo, res dolgo se me kakšna knjiga ni tako zelo dotaknila kot tale. In tako močno pretresla. Ganila. Razorožila. Mi pokazala, kako zelo nemočni smo pred alzhajmerco. In kako zelo potiho in zahrbtno se lahko, kar tako, tebi nič in meni nič, pritepe v naše življenje. V življenje bolnika in v življenja vseh okoli njega, ki ga imajo radi in jim je mar. In nas nikoli več ne zapusti, vse dokler bolnik ne zapusti nje…
Prav zares ne (z)grešim, če rečem, da sicer prav tako odlično Igranje Stanke Hrastelj romanu Čisto sam na svetu ne seže niti do kolen.
Thomas Mann: Doktor Faustus
Thomas Mann me nikoli ne razočara:)
V tej variaciji stare nemške legende je Faust nadarjen nemški skladatelj iz prve tretjine 20.stoletja.V zameno za dušo mu ni obljubljena zunanja slava, pač pa mogočni občutki zadovoljstva ob ustvarjanju izjemnih glasbenih del. Hudič bi bil lahko samo privid, ki je posledica sveže okužbe s sifilisom – ali pa je sifilis samo povod globjemu in usodnejšemu dogajanju. Pakt s hudičem sklene tudi nemški narod in sicer s tem, da omogoči vzpon nacizma in ustoličenje Hitlerja na oblasti.
Odlična knjiga.
Drago Jančar: To noč sem jo videl.
Nisem ljubiteljica slovenskih avtorjev, žal, tokrat pa – kapo dol. Brez obtoževanja, le skozi oči petih ljudi opisuje dogajanje med vojno, konkretno na primeru ženske, ki je imela to smolo, da je bila poročena s predvojnim kapitalistom. Knjigo sem vzela v roke s precej skepse (prvič čas, v katerem se dogaja, drugič slovenski avtor), ampak lahko samo pohvalim.
Če koga zanima: http://sl.wikipedia.org/wiki/To_no%C4%8D_sem_jo_videl
Zdravo.
Sama vedno izberem knjigo in če mi je všeč, preberem vse od tega avtorja, še posebej, če gre za serijo knjig. V primeru, da me knjiga ne prepriča, vzamem v roke drugega pisatelja.
No, da ne dolgovezim, trenutno sem pri pisatelju z imenom Lee Child, serije Jack Reacher, mislim, da jih je v seriji 18? Krivec pa je moj mož, saj je rekel, da je film ok, knjige pa še boljše. In tako se je začelo hehe.
Upam samo, da mi jih do naslednjega septembra uspe prebrati.
Kakorkoli, knjige so v angleščini, pisane v prvi ali tretji osebi, opisujejo pa življenje upokojenega vojaškega policista. Predvsem mi je zanimivo to, da v ospredje tišči tezo, da je nekaj kar v življenju obvladaš, nekaj povsem normalnega, čeprav se sočloveku zdi neverjetno. V tem primeru nevarnost, strategija, izdelava planov, minimaliziranje rizika,…
Moti me le to, da so si knjige v strukturi dogajanja zelo podobne…
Lp
Ta teden sem imela teden slovenskih romanov na temo druge svetovne vojne: najprej Jančarjeva To noč sem jo videl, potem Da me je strah? Maruše Krese, sedaj pa še Nihče Alić Mehmedalije. Za nekaj časa imam teh težkih tem dovolj.
O Jančarju sem pisala še zgoraj, presenetila me je tudi Maruša Krese (opisuje čas od druge svetovne vojne do danes skozi usta treh oseb, zgodbo si podajajo – takega načina pisanja pri naših avtorjih nisem navajena, mi je pa zelo pri srcu – skratka, pohvalno; Nihče pa opisuje izbrisanega bosanca iz Srebrenice, vodjo izkopov v Barbara rovu – priporočam, kljub temu, da mi čisto na koncu nekaj stvari ni bilo všeč, vendar je to čisto moje osebno mnenje.
Sedaj moram presedlati na lažje teme, ker so me ti tri kar malo zamorile, pa še vreme je tako morasto.
Prebrala Khaled Hosseini – In v gorah odzvanja..
Masterpiece, tako kot prejšnji dve knjigi. Zelo priporočam.
Sicer pa smo brali tudi Desino Čudežno bolho Megi, priporočam vsem, ki se z otroci odločate za domačo žival, pa ne veste katera je primerna za vas. Sami smo prali papagaja Slavkota in zajčka Brankota.
Berem The Fall of the Giants.
Rada imam Kena Folletta, všeč mi je relativno lahkoten zgodovinski stil. Sem brala Pillars of the Earth, World without end, zdaj sem se lotila te trilogije 20.stoletja in mi je čisto povšeči, da se malo vživim v te čase (Fall of the Giants čas prve svetovne vojne). Za povprečno in površinsko poznavanje zgodovine čisto ok, pa še ni prepotenten v stilu ter vleče.