SEPTEMBER?
Komaj sem ujela septembrski nabor – ker: tudi pri nas smo brali v glavnini levite (konec počitnic je nujno povezan z začetkom “na polno”), na srečo vsaj branje grozdja sodi med prijetnejša opravila. 🙂
Večeri so bolj hladni in zato sem Orhan Pamukovo Ime mi je rdeča glodala na zraku zavita v flis in odejo. Prvih sto strani uživam v polnem, gladko tekočem besedilu. Pri naslednjem zalogaju kot prednost vidim na izseke razdeljeno pripoved, ki jo prediham takole dve do tri na večer. Potem vztrajam zgolj zato, ker me vendarle zanima, kdo je morilec in ker mi je s toplimi priporočili knjigo posodila v branje prijateljica… Takega zalogaja se zlepa ne lotim spet.
K10, kot bivšo košarkarico te mora biti vendar sram, da nisi za Vilfanovo avtobiografijo niti slišala! Evo, jaz ‘športam’ zgolj v vlogi navijačice, še vedno mi ni čisto jasno, kaj dela bek in kaj organizator in če branilec lahko tudi napada, se pa iz davnih časov spomnim legend, kot so Dalipagić, Čosić in Delibašić, ki jih zanimivo in z naklonjenostjo obdela tudi Vilfan. Res fina, zabavna in tekoča pripoved – priporočam!
@Oja: Posipam se s pepelom! Včeraj sem ugotovila, da sta oba starša prebrala knjigo – besno jo hvalita kot primerek spodobno napisane avtobiografije človeka, ki ima tudi kaj povedati. Sploh oče, s katerim skupaj hodiva na tekme.
Prebrala Letoviščarje M.Viewgha in bila kar malo razočarana. Občutek imam, da gre v tej knjigi za njegov mali obračun s kritiki. Osnovna zgodba je simpatična, vendar me moti, da se nekateri liki kar nekako vlečejo še iz drugih njegovih knjig (Igra na izločanje). Primerno branje za jesenski čas, da te skomine po morju.