SEPTEMBER?
Evo, še moj dosedanji septembrski in obenem dopustniški izkupiček, ki ni prinesel kakšnega vrhunca, ampak me to na odštekanem otočku niti ni motilo:
Julijana Matanović: Zašto sam vam lagala
Solidno branje, ki sprva navdušuje, potem pa je “preveč enakega”. Morda bi knjiga morala biti za nekaj strani krajša.
Avgust Demšar: Olje na balkonu
Delim mnenje s Kerstin: Na eks
Bernhard Schlink & Walter Popp: Selbova pravica
Eh, no … Krimič kot krimič. Ne priporočam.
Martin Cruz Smith: Wolves Eat Dogs
Ne dosega Parka Gorki.
Jonathan Franzen: Twenty-Seventh City
Knjiga še ni dokončana, vendar je o njej že možno kaj malega reči. Delo opisuje intrige mestne politike, prepletene z osebnim življenjem “glavnih fac” v St. Louisu. Kot pravi Toro: sijajno drobnjakarsko opisovanje lokalne politike, veliko poznavanje mehanizmov ameriške družbe (včasih je avtor le malce preveč natančen, vendar to ne moti zelo, vsaj ne mene). Zarot in umazanije, kolikor duša poželi. Vsaj zame – neodložljivo.
Eh, seveda sem, kot se za pravo damo tudi spodobi, na dopustu začela in zdaj dokončala tudi eno damsko knjigo.
Izbrala sem knjigico Anne Tyler Back When We Were Grownups. Kaže, da gospe, ki jo sicer kar cenim, zmanjkuje moči in da ne more več napisati dela, ki bi se lahko kosalo z njenimi najbolj znanimi (Breathing Lessons, Amater Marriage, Ladder of Years …). Te so bile prav spodobno branje, ki je povrhu pritegnilo vsaj v tolikšni meri kot šund ljubezenske uspešnice ali bleščeče revije pri frizerju. Škoda.
Knjiga se ponaša s tremi stranmi izvlečkov iz znanih revij, ki jo opevajo na ves glas – vendar se mi zdi, da bolj na račun minule slave.
Damam priporočam v branje njene predhodne knjige, to pa enako toplo odsvetujem.
Hehe, jaz sem na cca istem kot bralka, s tem, da mi hčerki ni treba brat, razen ko ji berem levite, poleg tega berem še razna navodila za uporabo varilnih strojev, opise novih paketov Lego kock, eno poljudnoznanstveno knjigo o Krasu – vse to dvojezično.
Sem pa vmes le uspela prebrati tudi Nedjimin Mandelj.
In za oddih berem Žafran, Hilary McKay. Začetek je videt v redu. Glih za 10-letnice 😉
Bye, Kitty
He, he, dobri ste :-))). Jaz poleg vseh naštetih branj, izvzevši tiste trte, prav počasi berem Ameriškega dečka. Ki ga ne priporočam kaj preveč. Ni ne zgodovinski ne kriminalni roman. Berljiv pa ravno toliko, da grizem tistih 500+ strani.
Aja, glede otrok smo morali sprejet novo pravilo. Ena knjiga 5 prijateljev, nato ena druga, potem spet lahko 5 prijateljev. Prav fizično že trpim, ko jih moram brat. No, zdaj smo na srečo v vmesnem obdobju in beremo Čarovnice (Roald Dahl).
Sama se prebijam skozi Rez, pa sem zelo počasna, za intermezzo sem poskušala s Strastno zapravljivko in njeno sestro, pa je očitno tudi ne bom prebrala do konca, skratka tudi jaz berem obvestila iz šole, vrtca, pa kak kuharski recept, etiketo za pranje…
Enka, tole z otroki mi je pa kar znano, pri nas pa ves čas Disney-jeve slikanice. Bom morala tudi jaz postaviti kakšno podobno pravilo. Čarovnice sem pa tudi jaz prebrala starejši in je bila navdušena. Pet prijateljev se pa spomnim iz otroštva, ko je to moj veliko mlajši brat bral, pa sem poskusila. Bljak, tako neverjetno, pa tako zoprno mi je bilo, da so deklico klicali George. Upam, da vam jih bo kmalu zmanjkalo. Pa saj februarja izide novi HP, pa bo :))
p.s. Eno zasebno sporočilo ti bom poskusila poslat, Enka.
Na robu živčnega zloma. Najprej Sarah Waters, The Night Watch, kjer sem znorel na 123. strani, ko se ni dogajalo nič razen mevžastega javkanja po vseh vogalih in kao strahovitega suspenza zaradi dveh homo-prijateljic in dečka, ki ima “skrivnost”. Priznam, da mi viktorijanski slog ne sede, ampak kar je preveč, je pa preveč.
Potem pa Don DeLillo, Underworld. S skrajnimi močmi sem se privlekel skozi prolog, ki je ena patetična zmešnjava bejzbolske tekme in pretenciozno globokih osebnostih orisov. Grozljivo stanje zgodbe se je nadaljevalo še rahlo v prvo poglavje, tako da sem knjigo odložil na kup za ponovno branje. Ko bom velik in dorasel pravi literaturi. Če. Priznam, da sem bil malo pod vplivom intervjuja z nekim knjižnim moljem v Oni; človek je stokal o nepravičnem in nasilnem postavljanju ponaredkov tipa DeLillo ob bok Proustu. (Intervju – za razliko od Underworlda – priporočam.)
Lotil sem se Kate Mosse, Labirint. Zanimivo, da se ne spomnim, da bi kdo to davinčijado že omenil na forumu, pa je zloglasna.
Pri knjigarnarju me čaka 27th City, ki se ga očitno lahko veselim, pa še preostala dva Mitchella.
Katja10, mimogrede: A bi kazalo prebrati tudi How to be Alone?
Jao, BB, sem šla prav v Cobiss pogledat, zbirke 5 prijateljev je prek 30 knjig… Shit, no! Saj prvih par sem še potrpela, ampak hej, te knjige so dobesedno štanca najhujše vrste. Sploh ne razumem, da moja otroka (no, vsaj hči) tega ne sprevidita. Ampak ne, onadva neizmerno uživata in kaj čem potem drugega kot potrpeti. Sem pa res prav nakupila en kup dobrih knjig zanju, tako da dovolim iz knjižnice vzeti le eno knjigo 5 prijateljev. Ko preberemo to in eno iz domačih zalog, gremo pa spet v knjižnico :-). Mama terorist, kaj češ :-).
@Toro: Uf, Underworld sem peljala na morje in nazaj, kjer je v miru užival, ker sploh ni prišel na vrsto. Ampak enkrat se ga bom lotila – kljub tvojim mukam.
Dragi še naprej uživa v DeLillovih The Names, je že pri koncu, ampak mu gre zaradi dela počasi. Tudi jaz se vlečem skozi 27th City – ne vem, zakaj me podrobnosti spletkarjenja v mestni politiki tako pritegnejo, prav neverjetno. Ampak tudi mene zavira delo …
How to be Alone mi še ni prišel v roke. Ko bo, te, dragi Toro, zagotovo obvestim, kako in kaj …
Kaže, da je september, pasji mesec za branje …
JOJ, Disneyeve!!!! Kako kruto sem jih krajšala!!!
Zdaj so šle, na srečo, v pozabo.
AMPAK
AMPAK
Poglejte, ob čem se zabavam. Hudo poučna knjižica! … mama je pospravljala knjižne police in našla tole zadevico. Nikjer nima napisane letnice (mogoče manjka kakšna stran?), a ugibam, da bi morala biti stara kakih 50 let.
V eni drugi temi sem se že pohvalila, da sem prebrala Olje na balkonu. Pred tem sem prebrala Popravke (zaradi dolžine in zato, ker uspem brati le pol ure pred spanjem sem izposojo najprej enkrat podaljšala, potem prenesla na kolegico in enkrat še na njeno ime podaljšala), včeraj pa na hitro pogoltnila Jack & Amy, za malo predaha.
Zdaj me čaka Popkorn, me prav zanima, če mi bo šlo. Ampak to bo že oktobrska tema.
Glede na to, da prihaja jesen in dež, itd…, mislim, da bo moj tempo branja spet malo bolj energičen. Septembra mi je uspelo 🙂 prebrati:
-Kazuo Ishiguro: Ne zapusti me nikdar
-Polona Škrinjar: Pečina
Pred dnevi sem začela brati Murakamija: Igraj, igraj, igraj (Dance, dance, dance) – v srbščini, ker je v slovenščini pri nas nisem našla (iskala…). Kot vedno sem spet navdušena nad njim. Na domači polici me še čaka njegov Kafka on the Shore v angleščini. Mislim, da bom o tem poročala oktobra 😉
Lp vsem!