Po mojem mnenju je v lekturi (vsaj deloma) tako kot v drugih poklicih. Veliko ljudi misli (!), da znajo “to” sami in da jim “tako in tako ni treba zapravljati denarja še za to”. To vodi nato preprosto do tega, da se zdi, kot da se lektorjev res ne potrebuje, kaj šele, da bi vzgajali mlade študente, ki so končali študij oz. ga končujejo, da bi nekoč postali dobri in izurjeni lektorji.

Po svojih večletnih izkušnjah v lektoriranju lahko trdim, da imajo taki ljudje še kako prav. Zakaj? Ravno zaradi zgrešenega razmišljanja glede lekture tako tistih, ki lekturo rabijo, kot tistih, ki jo opravljajo. Že velikokrat so mi rekli: Ta lektura je pa tako presneto draga, A za tole popravljanje vejic naj toliko plačam?, To znam pa tudi jaz, tega mi pa ni treba tolk plačat…
Ko povpraševalcu po lekturi predstavim ceno lekture, se prime za glavo. Nihče pa se ne zaveda, da je lektura strokovno delo, zanjo je nujna strokovna izobrazba, tako kot za – računalničarja, na primer. Da pa računalničarji zaračunajo 10-krat toliko kot lektorji za približno enako količino dela, se pa nihče ne pritožuje…
In pri tem pogosto naletim na “lekture” študentov in tudi dijakov (!). “Delajo” po nizki ceni in so sila “ugodni”, kakovost po navadi s tem bistveno pade, cena pa tudi.
Nato pa mi nekdo reče, ja, zakaj pa toliko računate, prijatelj je dobil lekturo diplome za 50 evrov.
Noben strokovno usposobljen in seveda primerno izobražen lektor pri zdravi pameti ne bo lektoriral npr. diplomske naloge za 50 evrov.

In nato nekdo povprašuje po lekturi in se mu “grozno mudi, ker je bila naloga, čeprav lektorirana, zavrnjena na zagovoru”. Ja, bravo! Čestitke vsaj tistemu mentorju oz. komisiji na fakulteti, ki so se odločili, da mora biti diplomska naloga spisana v nekem normalnem knjižnem jeziku in ustrezati določenim jezikovnonormativnim pravilom, ne pa, da je bila v očitno nezadovoljivem jezikovnem stanju. Po tem pa tudi stranki ni bilo odveč plačati cene za pravo lekturo.

Da ne bo tole izpadlo kot neko tarnanje nad cenami lekture oz. plačilom lekture. Želela sem samo predstaviti obe plati medalje.

Glede mentorstva je pa tako. Za lektorja je nadvse dobrodošlo, da dobi delo v kaki instituciji, npr. časopisni hiši, založbi ipd., kjer se veliko lektorira, tam bo zagotovo imel tudi mentorja. Torej osebo, ki ga bo vzgajala in strenirala v izurjenega lektorja. Kako dober lektor bo ta oseba, je pa seveda odvisno predvsem in le od te osebe, njenega znanja in pripravljenosti na dodatno učenje, prakso.

Možnosti je več. Navadno so obljavljeni razpisi, dostikrat se išče lektorja tudi kar tako, prek poznanstev.
Novinka, svetujem ti, da natančno slediš razpisom, ne obupaj, če ne najdeš ustreznega razpisa kar takoj. V nekaterih uredništvih sem opazila celo pobude študentov, ki so se bližali koncu študija, in sicer so uredništvu poslali svoje ponudbe, se torej ponudili za delo in enkrat smo, če se prav spomnim, v uredništvo poklicali prav enega izmed teh ponujenih, če jih smem tako imenovati. Seveda smo ga prej stestirali in ker se je njegovo delo zdelo v redu na prvi pogled, smo ga tudi poklicali na uvajanje.
Mogoče se tudi tebi takole pokaže kakšna priložnost, zato samo ne obupaj, ampak vztrajaj.

Glede talibov in talibanov pa je malce bolj zapletena zgodba. Pri besedah, ki ne prihajajo iz latinične pisave in so torej spremenile svojo podobo ter prišle v naš jezik najpogosteje prek angleškega prevoda, je treba najprej ugotoviti, kako se taka beseda dejansko piše oz. kaj dejansko pomeni. Pri talibih in talibanih je npr. zanimivo, da se je kar nekako usidrala beseda talibani, tudi angleščina jih imenuje Taliban, in to je oznaka za množino. V slovenskem pomenu te besede gre po tej logiki za tako imenovano dvojno poimenovanje množine, torej Taliban (v pomenu množine) + množinska končnica -i. Zato je bil tudi podan predlog za talibe, torej za določeno skupino ljudi v Afganistanu, množinska oblika pa naj bi bila talibi.
Sicer opažam, da nekatere časopisne hiše uporabljajo to različico, vendar se mi zdi, da prevlada raba besede talibani. Verjetno po vzoru iz angleščine, verjetno pa tudi zato, ker je, se bojim, predlog za talibe prišel malce prepozno in so se talibani že usedli v jeziku.

Navsezadnje imamo te tako imenovane dvojne množine v slovenščini kar nekaj, najpogosteje s športnimi ekipami, npr. Spursi so premagali to in to ekipo. Spurs je že tako v pomenu množine v angleščini, v slovenščini pa besedi kot taki dodamo še končniški -i. Eden elegantnih izhodov v takem primeru je lahko npr. Ostroge so premagale to in to ekipo…

Pri talibanih verjetno vpliva tudi beseda musliman, ki je tudi v resnici množinska, pa je zdaj najbrž ne bomo šli popravljati v muslim. In talibani najbrž prevladujejo tudi zaradi tega, ker so v SP2001, talibov pa tam ni.