sem res lena?

Pravi meni mož, da sem lena ko fuks, ker vsem težim, da naj pazijo, da ne razmetavajo in mažejo po stanovanju, ker je potem to treba pospravit. Sem tip, ko mi je sto krat lažje pazit, kot pa potem brisat in čistit. Pospravljanje mi je nujno zlo, zakaj bi zgubljala čas s tem?
Seveda lahko vsakemu rečem, naj pospravi in počisti za sabo, samo to je narejeno z levo roko in moram za njimi še enkrat. Če pa že počistijo dobro, potem na drugi strani kaj “pokvarijo”.

Sklepam, da mož ne pospravlja, ko kdo razmeče, zato naj bo kar lepo tiho:).

Če to govoriš svojim otrokom in možu, ni panike(upam da ne obiskom). Mož je tisti, ki je len, ker noče nič pospraviti za sabo, otroke pa tako učiš ene discpline.
Najbolje da predlagaš potem da skupaj pospravljate, če nebo učinka.

Prav ti je, zakaj pa si takšen picajzlar.

ne nisi lena, len je tvoj dec. Naj pospravlja za seboj, pa boš mela pol manj dela.

Nisi lena, samo pametna in praktična. Če bi meni kaj takega očital moj fant, bi imela hudo resen pogovor.

Mislim, da je večji problem v možu, ker je on len in se mu ne da pospravljat. Če tvoja taktika uspeva, da sproti pospravljaš, kar nadaljuj s tem.

Če dejansko težiš, potem ne bi želela s teboj živet 🙂
Jaz želim v svojem domu sproščeno sceno in te ne more biti, če ti nekdo za ritjo stoji in teži.

ti tudi rekla, da si zatežena.

Če bi bila taka kot ti, bi pospravljala za seboj, kar pa bi drugi razmetali, bi morali tudi sami počistiti, ne pa name čakati. Ne pa, da ti diktiraš vsem v stanovanju, da živijo po tvoje, pod pretvezo, da če ne bi živeli po tovje, bi morala ti pucati posledice tega. To je ves tvoj problem, da nase jemlješ zadeve drugih. Pusti, da pospravljajo, kot se njim zdi da je prav.

Jaz sem sicer taka, da težko sproti pospravljam, mi je čisto preveč vsakodnevnega dela s tem, pa čeprav je samo 10 minut, ampak moti me že to, da moram po tem sistemu vsak dan misliti na to. Pač pospravljamo enkrat na teden ali na dva, naredimo vsake toliko generalno in to je to. Če bi imela enega takega picajzla v bajti, kot si ti, bi se mi strgalo.

Ne težim v smislu, da hodim za njimi in pridigam, ampak da jim pokažem, kaj so naredili, ker niso pazili in razmišljali, da to nekdo potem pospravlja. Otrok še pazi in tudi počisti za sabo. Ni perfekten, ampak popolnoma zadovoljiv in ne čistim za njim ponovno.
Mož je večji problem. Pobriše drobtine s pulta, pol ih konča na tleh, druga polovica v koritu in še vse pošpricano okoli koorita in po pliščicah, ker je odprl vodo na ful, ko je spiral viledo. Pokazala sem mu to sto krat, pa nič. Sprejmem, da človek nima občutka za to in da ne vidi. Ampak da sem jaz lena, ker rajši pazim, kot pospravljam, mi pa ni no!

Ne govorim o tem, da je časopis tu in knjiga tam ali pozabljen krožnik v dnevni.

Primer:
Včeraj zvečer smo pekli kruh in palačinke. Ko smo pojedli palačinke in se je kruh še pekel, sem pospravila kuhinjo. Potem je mož dal kruh iz pečice, ga prekladal po štedilniku n pultu, da je vse polno drobtin, ki so padle še po tleh in pustil vse tako. Ko sem mu danes zjutraj pokazala, mi je rekel, da sem lena in da on nima pojma, kako so drobtine prišle na štedilnik, da ni on kriv. On je šel v službo, jaz sem pa pobrisala.
Včeraj popoldne je pojedel ostanke kosila, pomil posodo, pošprical vse okoli korita in v koritu pustil ostanke hrane iz posode. Mene to moti, ko vidim v koritu ostanke hrane.
Večkrat sem mu že rekla, da naj naredi do konca ali pa naj vse skupaj pusti. Itak moram za njim dokončat. Ni mi to težko, mi je p neumno, da mislim, da je nekaj narejeno, potem pa ugotovim, da ni in da je treba še končat. Brez veze. Če se malo pazi, je vse lažje.

Ne govorim o tem, da je časopis tu in knjiga tam ali pozabljen krožnik v dnevni.

Primer:
Včeraj zvečer smo pekli kruh in palačinke. Ko smo pojedli palačinke in se je kruh še pekel, sem pospravila kuhinjo. Potem je mož dal kruh iz pečice, ga prekladal po štedilniku n pultu, da je vse polno drobtin, ki so padle še po tleh in pustil vse tako. Ko sem mu danes zjutraj pokazala, mi je rekel, da sem lena in da on nima pojma, kako so drobtine prišle na štedilnik, da ni on kriv. On je šel v službo, jaz sem pa pobrisala.
Včeraj popoldne je pojedel ostanke kosila, pomil posodo, pošprical vse okoli korita in v koritu pustil ostanke hrane iz posode. Mene to moti, ko vidim v koritu ostanke hrane.
Večkrat sem mu že rekla, da naj naredi do konca ali pa naj vse skupaj pusti. Itak moram za njim dokončat. Ni mi to težko, mi je p neumno, da mislim, da je nekaj narejeno, potem pa ugotovim, da ni in da je treba še končat. Brez veze. Če se malo pazi, je vse lažje.[/quote]

Napaka napaka napaka napaka – v tem, kar je odebeljeno. Preberi še enkrat za seboj. Problem je v tebi, ne v možu. Ker mu odnašaš rit. Njemu je seveda to ok, meni bi tudi bilo. Pa ker se sama ne spoštuješ, te tudi on ne. Zato misli, da ti lahko reče karkoli. Punca, malo spoštovanja do sebe se bo treba naučit 🙂 Ampak tega ne dobiš s teženjem drugim, kako naj bi po tvojem bilo.

Ne govorim o tem, da je časopis tu in knjiga tam ali pozabljen krožnik v dnevni.

Primer:
Včeraj zvečer smo pekli kruh in palačinke. Ko smo pojedli palačinke in se je kruh še pekel, sem pospravila kuhinjo. Potem je mož dal kruh iz pečice, ga prekladal po štedilniku n pultu, da je vse polno drobtin, ki so padle še po tleh in pustil vse tako. Ko sem mu danes zjutraj pokazala, mi je rekel, da sem lena in da on nima pojma, kako so drobtine prišle na štedilnik, da ni on kriv. On je šel v službo, jaz sem pa pobrisala.
Včeraj popoldne je pojedel ostanke kosila, pomil posodo, pošprical vse okoli korita in v koritu pustil ostanke hrane iz posode. Mene to moti, ko vidim v koritu ostanke hrane.
Večkrat sem mu že rekla, da naj naredi do konca ali pa naj vse skupaj pusti. Itak moram za njim dokončat. Ni mi to težko, mi je p neumno, da mislim, da je nekaj narejeno, potem pa ugotovim, da ni in da je treba še končat. Brez veze. Če se malo pazi, je vse lažje.[/quote]

Nisi lena, ampak kompliciraš v nulo. Pa kaj, če ni vse 100% narejeno, se ne bo svet podrl. Če te pa tako zelo moti kaka drobtinica ali kapljice vode, potem pa sama vse delaj.

Ne govorim o tem, da je časopis tu in knjiga tam ali pozabljen krožnik v dnevni.

Primer:
Včeraj zvečer smo pekli kruh in palačinke. Ko smo pojedli palačinke in se je kruh še pekel, sem pospravila kuhinjo. Potem je mož dal kruh iz pečice, ga prekladal po štedilniku n pultu, da je vse polno drobtin, ki so padle še po tleh in pustil vse tako. Ko sem mu danes zjutraj pokazala, mi je rekel, da sem lena in da on nima pojma, kako so drobtine prišle na štedilnik, da ni on kriv. On je šel v službo, jaz sem pa pobrisala.
Včeraj popoldne je pojedel ostanke kosila, pomil posodo, pošprical vse okoli korita in v koritu pustil ostanke hrane iz posode. Mene to moti, ko vidim v koritu ostanke hrane.
Večkrat sem mu že rekla, da naj naredi do konca ali pa naj vse skupaj pusti. Itak moram za njim dokončat. Ni mi to težko, mi je p neumno, da mislim, da je nekaj narejeno, potem pa ugotovim, da ni in da je treba še končat. Brez veze. Če se malo pazi, je vse lažje.[/quote]

Napaka napaka napaka napaka – v tem, kar je odebeljeno. Preberi še enkrat za seboj. Problem je v tebi, ne v možu. Ker mu odnašaš rit. Njemu je seveda to ok, meni bi tudi bilo. Pa ker se sama ne spoštuješ, te tudi on ne. Zato misli, da ti lahko reče karkoli. Punca, malo spoštovanja do sebe se bo treba naučit 🙂 Ampak tega ne dobiš s teženjem drugim, kako naj bi po tvojem bilo.[/quote]

Morda res. Izhajam iz tega, da mi ni težko pospravit, da je čisto. Da od svojih želim samo to, da pazijo in ne delajo dodatnega dela. Mogoče bi res morala dvignit roke in noge, naj sam pospravlja za sabo. Samo kako? Ko pospravlja sam, pospravi eno, na drugi strani moram drugo za njim. Ni mi jasno, ampak mislim, da je tip, ki ne vidi in ki nima v sebi finiširanja. Kako s takimi?

Haloooo? A ne želiš od svojih, da bi bil vsak član gospodinjstva odgovoren za en del gospodinjskih del? Ker so pač skupna? In ima vsak, ki živi v skupnosti, eno odgovornost?

Aja ne. Ti želiš vse sama, samo pri tem si tudi želiš, da bi bilo vse po tvoje.

E, ne ide to tako.

Jaz bi se na tvojem mestu usedla z vsemi druž. ćlani na sestanek. Naredila bi seznam del v gospodinjstvu – dnevni, mesečni, letni. Vsak bi izbral, za kaj bo zadolžen; približno pravično porazdeljeno med oba starša in otroke njihovi starosti primerno. In potem skrbi vsak za svoje – redno. Določila bi tudi, kakšen mora biti rezultat po čiščenju. Npr. po čiščenju pulta/mize smeti ne smejo biti na tleh. Če bodo, jih jaz ne bom pucala, pucal jih bo tisti, ki je zadolžen za pucanje tal v kuhinji recimo 1x tedensko. Potem naj se ta sam zmeni s tistim, ki smeti.
Ne bi se pa vtikala v to, a so po sesanju ostale še tri mucke v kotu ali nekaj odpadkov v koritu. Če bi se to zgodilo, bi pustila, da se npr. korito zamaši. Plačala mojstra in možu ali kdor bi že bil smetil korito, izstavila račun.
Simpl. Tako se naučijo na “naravnih posledicah”. Ne pa, da mama vse čisti, ampak potem pa tudi misli, da lahko diktira vsakomur, kako naj se obnaša.
No, to zgoraj bi seveda uvedla skupaj z možem, ker moj ni otrok, ki bi mislil, da se vse samo naredi 🙂

Ok, sedaj si bolj konkretno pojasnila, razumem. Po svoje te razumem, radi bi imela lepo in čisto. Samo tu je en problem, veš. Ne dopuščaš drugačnosti pogledov.

Če dam še jaz primer – meni je ful pomembno (kot tebi), da je pult čist. In ugotavljam, da pomen čist meni nekaj pomeni (=brez drobntinic, brez umazane posode, skratka, čistina), možu nekaj drugega (=brez posode, kakšna drobtina ali flek je sprejemljiva zadeva), otrokom pa nekaj tretjega =samo da je še toliko prostora, da se da kje odrezat kruh).

Čigav glas je treba poslušati, ubogati….? :-)))

Ti misliš, da tvoj. Tvoji kriteriji morajo biti upoštevni. Zakaj? Otroke bi jaz na tvojem mestu gnjavila, a moža ne. Je že odrasla oseba, ima pač tak stil. To je tudi njegov dom, njegova kuhinja, njegov pult. Nekaj se trudi, če to zate ni dovolj, se TI s tem sprijazni ali čisti za njim.

Drugače pa še nekaj – življenje je prekratko in včasih tudi grenko, da bi si ga še sami grenili z nebistvenimi stvarmi. In gospodinjstvo ni bistvena stvar. Vse, kar nepotrebno povzroča slabo voljo, je brez veze. Je res brez veze. Ne bodi obsedena s čistočo, raje prijetno pokramljaj z možem ob kavici kot pa da se pričkata.

Hehe, pri nas je mož tak kot tvoji otroci, otrok pa kot tvoj mož. Ko otrok pospravi, ostane kakšna drobtina na pultu, kakšna na tleh in kakšna kapljica okoli korita. Me moti, ampak preživim. Včasih sem to popravljala, danes sprgledam. Ko pa mož sebi dela sendvič, ostane kakšna drobtina na pultu, kakšna na tleh in kup drobtin po štedilniku, ki so neznano kako pristale tam. Korito in vse okoli njega je pošpricano. S čiste posode poleg korita brišem drobtine.
Jaz sem pri svojem kriteriju že popustila. Živimo skupaj, stanovanje je tudi moje in jaz se želim ravno tako dobro počutiti v njem.

…znizaj kriterije…

…ivljenje je res prekratko, da bi se zrli zaradi nekih drobtin na pultu in pospricanih ploscic… energijo, katero porabis za “zivciranje” okoli tega raje usmeri v kaj drugega…

smotane kot zajle. Bog vam pomagaj.

Življenje je prekratko. Najbolje, da sem sama s sabo, se vsaj živcirala ne bom. Ločitev in konec.

hja moj je od doma navajen, da se drobtine z mize in pulta pobrišejo na tla (?!?!?!?!!!!!) in to naredi podzavestno…samo potem tudi gre in jih sam pomete s tal…

Dobro, da barem kosti ne meče pod mizo :D:D….pri njih namreč kosti sproti mečejo psu pod mizo…

Imaš še srečo glede kosti :-))) Drugače bi si morala omisliti kakšnega zlakotnenega rotvajerja tam pod mizo :-))
Sicer pa si lahko za drobtince omisliš kakšnega večno požrešnega kokršpanjelčka – bo polizano do sijaja :-))

Od GOTARJEVE psa, ki ima licenco.

Ne težim v smislu, da hodim za njimi in pridigam, ampak da jim pokažem, kaj so naredili, ker niso pazili in razmišljali, da to nekdo potem pospravlja. Otrok še pazi in tudi počisti za sabo. Ni perfekten, ampak popolnoma zadovoljiv in ne čistim za njim ponovno.
Mož je večji problem. Pobriše drobtine s pulta, pol ih konča na tleh, druga polovica v koritu in še vse pošpricano okoli koorita in po pliščicah, ker je odprl vodo na ful, ko je spiral viledo. Pokazala sem mu to sto krat, pa nič. Sprejmem, da človek nima občutka za to in da ne vidi. Ampak da sem jaz lena, ker rajši pazim, kot pospravljam, mi pa ni no![/quote]

Jaoooooooooooo, živeti s takšno babnco, ki jo motijo drobtine, je za crknit.
Jaz se ločim, da me kdo podjebava za takšne malenkosti.

Ne težim v smislu, da hodim za njimi in pridigam, ampak da jim pokažem, kaj so naredili, ker niso pazili in razmišljali, da to nekdo potem pospravlja. Otrok še pazi in tudi počisti za sabo. Ni perfekten, ampak popolnoma zadovoljiv in ne čistim za njim ponovno.
Mož je večji problem. Pobriše drobtine s pulta, pol ih konča na tleh, druga polovica v koritu in še vse pošpricano okoli koorita in po pliščicah, ker je odprl vodo na ful, ko je spiral viledo. Pokazala sem mu to sto krat, pa nič. Sprejmem, da človek nima občutka za to in da ne vidi. Ampak da sem jaz lena, ker rajši pazim, kot pospravljam, mi pa ni no![/quote]

Jaoooooooooooo, živeti s takšno babnco, ki jo motijo drobtine, je za crknit.
Jaz se ločim, da me kdo podjebava za takšne malenkosti.[/quote]

Rajsi sem sama, kakor da imam zaradi nesposobnega dedca drobtine poo celem stanovanju. Ker nekaj drobtin na pultu res ni problem, nastane pa problem, ce je na pultu ostalo samo nekaj drobtin, druge pa so padle na tla, pa jih potacas, pa se kot magnet nalepijo na copate, ti odtacas v drug prostor, tam pa magnet cudezno popusti in drobtine odpadejo s copat. Potem imas pa drobtine povsod po stanovanju.
Pa kaj vam je tako tezko tiste drobtine skrbno pobrisat? Kako bi sele pobrosali kaj drugega?