Sem lezbijka?
Bojim se, da so mi zadnje čase bolj všeč ženske, kot moški. Vedno bolj se nagibam k temu, da so mi celo le ženske všeč. Npr. vidim, kakšno čedno žensko na ulici, ali pa na tv kakšno pevko in si kar začnem predstavljati, kaj vse bi počela z njo, se ljubila… Ne vem, kaj mi je. Kaj naj naredim? 🙁 Živim v majhnem kraju in že tako bi me zlahka izločili iz družbe, če bi vedeli za to. Saj veste, da se to kao ne sme, saj živimo v svobodni državi le na papirju.
Nič narobe, vprašaj se zakaj se ti moški upirajo, morda pa je to samo beg, ker imaš preveč razočaranja?
Danes v času svobode vsega, bi ljudje poizkusili marsikaj, ker ni nič več ničesar tabu.
Drugače pa naj te potolažim, da sem tudi jaz lezbijka, da so mi zadnje čase bolj všeč ženske, kot moški. Vedno bolj se nagibam k temu, da so mi celo le ženske všeč.
🙂
primož
[/b]
Hahahahhhahaha!
V naši vukojebini živita dva moška odkar pomnim, pa ni nobenega blema, lahko da hodita celo k maši. Ja pa bivša ravnateljica je tudi živela z eno učiteljico, sam sta se razšle in je odšla na drugo šolo in baje, da ima zdaj otroka, druga pa je ostala učiteljica pri nas in je kao samska.in resnično nisem opazla, da bi bil kdo s tem obremenjen.
Ja, moški me res niso nikoli kaj preveč posebej privlačili. Vedno sem imela težave v spolnosti z njimi. Enostavno ni bilo dovolj… Ni bilo dovolj tistega erotičnega naboja. Pa sem povsem ženstvena in urejena. Nikakor ne delujem kot možača.
Saj v najstništvu sem tudi že gledala za dekleti, ampak saj pravim… Nikoli nisem upala narediti koraka naprej. Zagotovo me ženske ful privlačijo. V to sem prepričana, vendar…
Da ne bo pomote. Nisem več rosno mlada. Jih štejem že nekaj čez 30. Bojim se, da bom prej postarana in obnemogla, preden bom uspela narediti naslednji korak. Če ne bom, vem, da bo mi žal, vendar nimam poguma. Pa ne bi imela ženske zgolj za seks oziroma poskusnega zajčka.
Koliko si pa stara?
V puberteti so meje zavedanja lastne spolne naravnanosti lahko zelo zabrisane; nič čudnega ni na primer, če je prijateljski odnos dveh punc tako intenziven, da na trenutke prerase v fizični kontakt, ali pa, da si ljubosumna nanjo. Gre pač za iskanje svojega mesta v svetu.
Če si starejša, se pa tudi ne smeš ustrašit same sebe, saj ne gre ne za bolezen in ne za deviacijo. Eni so hetero, ti pa mogoče ne. To je vsa znanost, vse ostalo so predsodki.
Česa točno se bojiš? Dobro bi bilo, da bi najprej razčistila s tem.
Informacije o svoji spolni usmeritvi ponavadi ne trosiš preveč naokrog, ker predvsem nikogar nič ne briga. Iz lastne izkušnje ti povem, da lezbična nagnjenja nikoli ne motijo nobenega moškega, kvečjemu blago nadležni znajo postati, zna pa zmotiti kakšno žensko, s katero se družiš, ker se naenkrat počuti, kot da ji kaj hočeš. Meni je to malo neumno in tako prijateljstvo pač razpade. Večina ljudi pa nima problemov s tem.
Kaj dosti ti ne znam svetovat ti pa povem zgodbo mojega prijatelja.
Oba sva z majhnega kraja in obešat na velik zvon da si gej, tudi ni prišlo v poštev.
Veliko se je gibal v naši družbi, zabaven čudovit, znal kuhat, imel obilo humorja – vse kar bi ženska rada. Pa še zgledal dobro. (to še vedno).
Poštudiju se ni vrnil domov, ostal je v Lj. Veliko sva se družila tudi v mestu. Pa sem ga enkrat odkrito vprašala, kaj mu je. Ženske se mečejo pred njim, on pa nič. Nič. Ne trza.
Pa je rekel, da so ženske lepe ampak njemu so moški tudi. Pa da misli da je gej. Ok. Ampak kako dobit recimo sorodno dušo? Težko, če ne hodiš v lokale, kjer se zbirajo ali pa živiš v kakšnem malem selu.
Imel je srečo. Hodil je na fitnes in treniral še en drug šport. Pri fitnesu je polno moških. Tud on je srečal »svojega«. Zdaj je šel službeno v tujino za nekaj mesecev, pa pravi, da se vrne. Jaz ne verjamem, po moje bo tam ostal in živel s svojim tipom. A naj gre nazaj v selo?
Mogoče ti še ne veš kaj bi. Na zunaj so ti všeč (domnevam da tudi) moški in ženske. Kaj pa če se še ti pridružiš kakšnemu športu – fitnes, aerobika, ali pa kakšen tečaj. Ja sem hodila lani (letos ne morem) in smo se zvečer še veselo družili. Še 2 para sta nastala. Bilo je pa v mestu. Mogoče se kaj vpišeš, pa enkrat dvakrat na teden pobegneš v večje mesto. Morda se bo pa tudi kakšna ženska najdla ki ima take občutke kot ti. Če boš doma sigurno ne bo nič.
Kaj pa je, tako čisto zares, narobe s tem, da so ti všeč (tudi?) ženske? 🙂 To ne pomeni, da je kaj narobe s teboj, ta se ne počutiš dovolj žensko ali da imaš sovražen odnos do moških … ali sploh kakršnekoli težave sama s sabo.
Meni so moški čisto všeč, ampak me pa ženske mnogo bolj erotično in emocionalno privlačijo.
Torej pač živim v partnerstvu z žensko, a ne 🙂
Zakaj se bojiš? Čutiš, kar čutiš. Želiš si, kar si želiš. Ti, si ti.
Družbi, okolici nisi iz zornega kota pričakovanih aka tradicionalno determiniranih vlog, ničesar dolžna. Še najbolje bo, da začneš svoje občutke sprejemati, se začeti spoznavati in mogoče zavzemati novo vlogo. Okolici bo v resnici najbolje takrat, ko boš ti srečna in zadovoljna oseba.
Torej. Ceni se, spoštuj se, poišči in razišči se, potem pa v katerikoli vlogi že, pogumno svojo pot, sreči naproti.
Srečno.
p.s.: napisal moški
Forum je zaprt za komentiranje.