Selitev stran od tašče

Tašča nama nabija slabo vest, ker sva povedala, da se seliva. Mojemu celo pravi, da se je celo življenje žrtvovala za njega, zdaj jo pa v zahvalo zapušča.
Kako se soočiti s takimi očitki? Kako na to reagirati?

joj no, saj menda lahko kakšno staro temo prebereš.
Ti itak nisi navezana na taščo, sinko pa ji naj pove, da je lahko vesela, da ima samostojnega otroka, ki se je končno postavil na lastne noge. Naj se neha žrtvovati (DOBESEDNO) in začne uživati življenje, ki ji je še preostalo. Hišo naj proda in si kupi manjšo garsonjero, ker bo razbremenjena skrbi za vašo družino, lahko še kaj na črno zasluži in uživa!!!!!

otrok nimaš zato, da ti bodo na stara leta služabnike špilali, ampak da lahko živijo svoje življenje.
tvoj mož je ni sam prosil, da ga rodi

Mogoce jo kar sooci s tem, da naj neha custveno izsiljevati. Je samostojna odrasla oseba in ni v lasti mame, mama ni njegov lastnik. Sam lahko pocne s svojim zivljenjem, kar zeli. Ni njegova lastnica, on je samostojna osebnost, svoj clovek. Naj preneha s custvenim izsiljevanjem, ker ga bo samo odvrnila od sebe.

Za last si pa naj kupi kaksno omaro ali avto, tisto so stvari, ki jih imas v lasti in lahko z njimi delas, kar zelis (ce ni v nasprotju z zakonom). Ziva bitja pa niso v lasti nikogar.

Aja, to se mora sin z njo pomeniti, ne pa ti. Ti se umakni, odreagiraj samo na stvari, ki letijo nate. On se ji naj pa zahvali, kr je doslej storila do njega in kako fajn ga je vzgojila, da je tako samostojen in blablabla. Naj prizna njen trud in odrekanje (ceprav se je Ona odlocila za otroka!), naj ji malo piha na duso, istocasno pa odlocno pove, da taksnega custvenega izsiljevanja cankarjanske matere ne bo toleriral, in jo postavi na svoje mesto.

Čustveno izsiljevanje je kar pogost obrambni mehanizem, da dosežeš svoj prav.

Treba je malce obrnit njej v prid: Bo imela hišo zase, lahko dela kar hoče, ne bo več gneče,…
Če ne pomaga pa nastopit malce bolj ostro, da če bo nadaljevala, da boste stike prekinili.

Bolje, da je na začetki malce užaljena in se sprijazni, kot da se nikoli ne sprijazni z dejstvom, da je njen sin le odrastel, da si hoče ustvariti svoj dom, družino.

So pa seveda tudi taki, ki se nikoli ne sprijaznijo. Potem pa jokajo, zakaj so na stara leta sami.

Se srečujem s tem istim problemom… Zamerila je, ker “se jo pušča samo, po tem ko se je pa za sina žrtvovala celo življenje on ji pa to vrača tako”…

S  tem, da ima moja že sedaj tisoč in en nasvet, kako morava imeti vse urejeno… Da bo ja tudi tisto stanovanje čisto tako, kot ona misli da mora bit, ker jaz nisem dovolj samostojna in zrela, da bi uredila/skrbela za vse.