Imela bi vprašanje … Če recimo delam analizo članka in je v njem avtor že citiral nekega drugega avtorja, med besedilom, v oklepaju, zdaj pa hočem jaz ravno tako citirati tega drugega avtorja (v smislu obnove članka) – kako to naredim? Samo zapišem v oklepaj? Kaj pa na koncu – je to potrebno navajati? Ali navajam samo tega “vmesnega avtorja”?

Da dam še konkreten primer … V seminarski nalogi imam: “Janko Kos (1995: 170–209) vidi literaturo tega obdobja kot preplet različnih smeri …”

Tako je v članku citirala A. Žbogar. Kako pa naj jaz zdaj citiram njeno citiranje?

Pri navajanju literature se je najbolj priporočljivo ravnati po navodilih šole/fakultete, ta navodila tudi navajajo, po katerem sistemu se navaja vire v besedilu in na koncu, kot skupaj zbrane reference.

Nekako pa velja, da naj se virov ne bi navajalo posredno, torej v tvojem primeru ne bi Kosa navajali prek Žbogarjeve, ampak direktno Kosa. Poiščeš torej navedeni vir in povzameš svoje misli, ne pa iz vira Žbogarjeve. To, recimo mu posredno navajanje virov je primerno le, ko gre npr. za analizo redkodostopnih virov ali na primer izredno starega vira, ki ga ni mogoče dobiti.

V primeru posrednega navajanja vira pa priporočam takole: Kot navaja Žbogarjeva (leto, stran), Kos (leto, stran) vidi literaturo … ali Po Žbogarjevi (leto, stran) Kos (leto, stran) vidi literaturo … Vendar kot pravim, tako posredno navajanje kaže, da se avtorju ne ljubi raziskovat, ampak ubira bližnjico, kar pa ni najboljša rešitev.

Najlepša hvala za odgovor. Mislim, da bi bilo glede na količino tovrstnih citatov v članku prebiranje originalov sizifovo delo. Po drugi strani pa se verjetno za potrebe te seminarske naloge tega niti (še) ne pričakuje od nas. Tako da bom uporabila kar navodila iz zadnjega odstavka — upam, da bo v redu. Samo še eno vprašanje … Kaj pa se potem navede na koncu (Viri in literatura)? Verjetno samo Žbogarjevo, ki si jo neposredno bral?

Pravzaprav sem ugotovila, da imam še dve vprašanji (poleg zgornjega):

1. Je tovrstno navajanje literature ustrezno (oz. če ustreza katerikoli izmed možnosti navajanja), poenoteno:

“Žbogar, Alenka: Slovenska kratka pripovedna proza po letu 1980. Slavistična revija, 57/4, 2009. 539–554.

Blatnik, Andrej: Menjave kož. Ljubljana: Emonica, 1990.

Blatnik, Andrej: Zakon želje. Ljubljana: Študentska založba, 2000.

Glavan, Polona: Gverilci. Ljubljana: Študentska založba, 2004.

Jančar, Drago: Pogled angela: trinajst zgodb. Ljubljana: Mihelač, 1992.

Kovačič, Lojze: Zgodbe s panjskih končnic. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993.

Lenardič, Mart: Moje ženske. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1989.

Literatura. Ljubljana: Cankarjeva založba (Leksikoni Cankarjeve založbe), 1987

Smole, Barica: Igra za deset prstov: kratka proza. Trebnje: samozaložba, 2000.”?

2. Je pri terminologiji dovolj, da se vir navede zgolj na koncu, ali se ga mora navajati že v “slovarčku pojmov”, morda celo po vsakem geslu? V tem primeru gre za leksikon Literatura …

Hvala.

Ja, obravnavani vir je samo Žbogarjeva.

Mimogrede, to, kdaj je primerno kaj kako povzemati, je razvidno iz sobesedila in kdor kaj pozna literaturo, bo takoj ločil, za kaj gre. Janko Kos je starosta v razlagi teorije o literaturi in povzemati nekoga, ki povzema njega, je po mojem mnenju res neprimerno. Pri tem se postavlja vprašanje o tem, zakaj pa sploh proučevati vir Žbogarjeve, zakaj pa ne bi avtor prebral kar obravnavanega dela Janka Kosa.

1. Svetujem, da se sledi navodilom šole, ker je drugače vsako drugo navajanje prej kot ne napaka. Če šola nima navodil, svetujem navajanje po Praktičnem spisovniku Mirana Hladnika.

2. Ne vem, če prav razumem vprašanje. Predvidevam, da gre za nekaj takega: Leksikon Literatura razlaga pojem književnost kot … Gre za to? Potem predlagam, da se na koncu razlage tega pojma doda vir: (Literatura, leto, stran).
Ne vem pa, za kakšen slovarček pojmov gre oz. kje bo v samem besedilu.

1.) Ja, saj Praktični spisovnik uporabljam, samo smo menda mi omenjali različne vrste citiranja, ki naj bi bile načeloma vse regularne. Recimo ime najprej, brez vejice, najprej priimek, potem vejica. Letnica na različnih mestih … Potem sem nekako skušala uskladiti z leksikonom Literatura (glede na to, da nima avtorja, tako da se mi zdi to še najbolj enoten sistem — v nasprotnem primeru bi bilo treba tu začeti z letnico?).

2.) Ja, mislim, da sva se prav razumeli. V uvodu je posebno naglavje z naslovom TERMINOLOGIJA. Tam so potem prepisane “definicije” iz omenjenega leksikona. Očitno je potrebno tako že sproti …

Hvala.

Nataša me je prehitela in že odgovorila na večino vprašanj. 😉

Morda bi še malo opozoril, da je treba natančno ločiti med viri in literaturo.

Viri so npr. muzejski predmeti, spomeniki, epigrafski napisi, arhivski dokumenti, zakoni, predpisi, dokumenti, statistična poročila, dokumentacija o kakšni raziskavi, rezultati eksperimentov, glasbeni zapisi ipd. Nekateri viri so tudi predstavljeni v tiskani obliki. Posebno mesto zasedajo objave arhivalij, ki pa že bolj mejijo na literaturo. Vir bi bili, npr. pri literarnih objavah: rokopisi, pisma, osebni predmeti avtorja, ki ga obravnavamo. Tudi kritične objave izvirnikov, brez kakršnihkoli posegov npr. v rokopis (upoštevajoč vse tudi napačno napisane besede, črtanja, spreminjanja, čačke, risbice) so nekako že na meji vira, čeprav je tu bolje seči po faksimiliranih izdajah, če so na voljo.

Dobro si je, kot izhodišče, pogledati kakšno geslo: pomožne zgodovinske vede ali kakšen priročnik o pisanju znanstvenih del, kjer je to natančneje razloženo.

Strinjam se z Natašo, da znanstvena akribija, četudi na nižjih nivojih, nalaga predvsem konsultacijo primarne literature in če je le možno in potrebno tudi virov. To delo naj bi bilo čim bolj izčrpno in široko zastavljeno, ker je to osnovno gradivo, ki ga vgrajujemo v svoje delo. Seveda vsega gradiva ne bomo nikoli uporabili, marsikaj bo odpadlo, je pa nujno, ker se le na ta način seznanimo s problematiko in lahko mnogo uspešneje in lažje rešimo nalogo.

Najnujnejši slovarček pojmov, ki lajša branje, praviloma sodi na začetek izza morebitnega predgovora ali najkasneje za uvodom, če ta ne vsebuje teh pojmov. Slovarček pojmov lahko ima pri vsakem geslu tudi navedbo literature (najbolje na kakšen primeren in skrajšan način), literatura je navedena na koncu slovarčka z opozorilom na katero geslo se nanašajo. To literaturo dodatno ponovimo v morebitni bibliografiji (največkrat na koncu). Če je ta slovar obsežnejši, je večinoma bolje, da ga damo na konec publikacije, ker se nam sicer predaleč odmika začetek branja samega dela. Na slovar pa opozorimo na začetku besedila, ko se prvič pojavi kakšen pojem, ki ga želimo pojasniti.

Se vidi, da sem iz drugih logov. ;))) Še nekaj dopolnil:

– Obstajajo seveda tudi : pomožne literarne vede.

– Tudi izdaje kakšnih književnih del seveda sodijo med vire.

– Za kakršenkoli sistem citiranja se odločimo, naj bo vselej dosleden.

Svetujem navajanje virov priimkom, imenom in naprej, tako se jih tudi lažje razvrsti po abecedi. Navedeno citiranje se mi zdi v redu, je pa treba vse enotno navajati. Leksikon Literatura in podobni strokovni in normativni priročniki navadno nimajo avtorja (ker je več avtorjev, pogosto tudi več urednikov), zato se navedba v virih začne z naslovom dela.

Hvala obema. Zavedam se, da obstaja razlika med viri in literaturo. Če se ne motim, so v mojem primeru viri konkretna leposlovna dela, literatura pa recimo članek, leksikon … Ne vem pa, če je smiselno to dvoje na koncu ločevati? Načeloma je na koncu kar vse združeno pod isti naslov (Viri in literatura), tam urejeno po abecedi (naslov ali priimek avtorja), samo analiziran članek, ki je pravzaprav glavni vir za celotno seminarsko nalogo, je naveden najprej (ne glede na abecedo). Je tako prav?

Glede na to, da se v terminologiji pojavljajo samo štirje pojmi, bo verjetno navajanje potekalo kar sproti, za vsakim terminom, na koncu pa bo naveden še leksikon.

Kako točno pa je z navajanjem internetnih virov? Če se recimo kopira biografija avtorice članka z Wikipedije. Je to potrebno sproti? Samo na koncu? Se da v narekovaje? Na kakšen način se navaja?

Pa še nekaj glede sekundarnega citiranja … Če se recimo odločim za verzijo “A. Žbogar navaja …”, potem se moram tega ves čas držati kljub ponavljanju?

Hvala.

Pa še nekaj — CAPS LOCK oz. same velike tiskane črke za naslove in podnaslove … To je načeloma zaželeno? Ali je bolje, da se za poudarek uporabi samo krepki tisk?

Očitno je še nekaj … 🙂 A v takšnih primerih je pika po zaklepaju: “Nove smeri se začnejo spajati z že obstoječimi (postsimbolizem, neorealizem, modernizem …).”?

Možno je, če tega ni preveč, združiti vire in literaturo pod istim naslovom. Zdi se mi pa dobro, da imamo potem vsaj podnaslove: npr. A) Viri, B) Literatura. S tem pokažemo, da ločimo ta dva pojma.

Rad bi povprašal: kakšen naj bi bil predvideni obseg naloge? Če ni pretirano obsežen, zna se zgoditi, da brez potrebe dodajamo neverjetno veliko nekih dodatkov in pritiklin, tako da bo na koncu podobno človeku z velikimi stopali, dlanmi ali očmi, medtem ko je trup neznaten.

Če so samo štrije tehnični termini, ni nobene potrebe po dodatnem slovarju pojmov. To rešimo na primernen način na začetku v uvodu in v samem besedilu ali v najslabšem primeru v opombah.

Npr:

Izrazi/pojmi, ki bodo uporabljeni v nalogi so/pomenijo: 1) …; 2) …; 3) …; 4) …

Če besedilo pojmov ni predolgo, lahko napišemo to, kar drugega za drugim, če pa je daljše ali želimo, da so bolj vidni, v posebnih odstavkih. In tu takoj napišemo potrebne sklice oz. citiramo.

Zasledil sem, da je večkrat bilo govora o kopiranju. Izogibajmo se kopiranja in raje citirajmo, razen če ni dobesedno navajanje nujno potrebno. Vedno naj bo poudarek na avtorskem pisanju in ne na seštevku citiranih in kopiranih besedil, kjer avtorsko besedilo le povezuje različna tuja besedila.

Citiranje spletnih strani je predvideno v navodilih za citiranje. Tudi teh navodil je več vrst, se razlikujejo in ni mogoče, kar tako odgovoriti, kateri način je pravi.

Skušajmo se izogniti sekundarnemu citiranju. Ni nujno, da vsakokrat navajamo avtorja v besedilu, kot kakšno mašilo, berglo ali oporo. Zadostuje, da napišemo neko trditev, ki je naša ali smo jo vzeli za svojo in zraven tega omenimo avtorja/avtorico le v opombi, da dokumentiramo, kaj nas je pripeljalo k temu ali da ne gre za našo izvirno pogruntavščino.

Imamo več vrst poudrakov znotraj besedila. Najbolj običajena je uporaba kurzive (poševno, italic; ne le nagnjeno kot je tukaj). Tak poudarek je diskreten in ga vidimo, ko pri branju nanj naletimo. Drugi način poudarka je (pol)krepko ([semi]bold). Tak poudarek na strani opazimo takoj, od daleč. Izogibamo se poudarjanja s podčrtovanjem ali razprto. Zaželeni so tudi poudarki s kapitelkami (velike črke v velikosti malih in ne pomanjšane velike črke), manj pa z verzalkami (velike črke). Če so poudarki znotraj besedila ali kratice z verzalkami (velikimi črkami), stavimo jih eno do dve stopnji manjše kot osnovno besedilo (npr. če je osnovno besedilo 12 pt, beseda napisana z velikimi črkami naj bo 11 pt, vendar to je odvisno tudi od pisave, ki jo uporabljamo) To rešujemo s slogom za črke (Character Style).

Hierarhija in oblika naslovov je navadno predpisana. Če pa ni, jo lahko oblikujemo po lastnem preudarku ali kakšni dobri predlogi, če nimamo ustreznih znanj. Tudi teh predlog je več kot zadosti na voljo. Vsak urejevalnik besedil jih ima vsaj nekaj. Vsekakor morajo biti dobro vidni razločki med naslovi, podnaslovi, podpodnaslovi itd.