Šefica se dere, zmerja, vpije

Kako grozno je delati s takim človekom. Vso veselje do dela ti ubije. Zdravi lastne frustracije in ego na drugih. Pomaga, če jo na tla postavi višji po položaju. Takrat je čisti mir.

Enkrat jo na skrivaj posnemi s telefonom in jo čez dan ali dva povabi na kavo in ji predvajaj posnetek. Ne ji groziti ne nič. Samo posnetek ji pokaži kako izgleda, ko je v temu načinu obnašanja. Nato pred njo izbriši posnetek. Bo zadostovalo.

Iz katere greznice si ti, da ti je normalna taka komunikacija v službi s strani šefov?

Direktor ne bo nikoli nič ukrepal. On je ne prenaša vsak dan. Občasno pa še takrat se sigurno civilizirano obnaša.

Posnetek? Ma me ubije, ne samo zmerja. Ni to civiliziran človek.

Zaposlena v drzavni upravi.

Sem bila najvecji trn v peti zaradi znanstvenega naziva, dolgih delovnih izkusenj, znanja dveh tujih jezikov, ucinkovitosti, pohval.

Sefica je vpila name, me zmerjala, kazala z rokama na senci, da moram v glavi postimat, zavijala z ocmi, loputala z vrati, da so se odprla nazaj in trescila v omaro.

Sem popolnoma zmrznila. Vcasih se je sodelavka postavila zame. Vcasih sem jo na koncu izpada vprasala, ce mi pove kaj zeli. Odziv je bil, da je zavila z ocmi, se obrnila in odvihrala ven ter zaloputnila vrata.

To se je dogajalo vsakidnevo, ko je bila v sluzbi.

Posledica: prej sem bila popolnoma zdrava. Nato mi je sla hrbtenica, kjer je sledila urgentna operacija. Poleg tega sem dobila se dve avtoimuni bolezni za kateri je vzrok lahko tudi dolgotrajen hud stres.

Lani, ko sem se vrnila z dolge bolniske, sem ji povedala svoje. HB sem zbrala pogum in ji povedala direkt. Po tistem so jo odstavili (pa ne zaradi njenega obnasanja in mene). Danes se obcasno srecava, gleda v tla, ne premore niti pogleda meni v oci in ce bi mogla, bi ob najinem srecanju na hodniku ona naredila luknjo v zid.

Smo velik organ v sestavi vendar se nihce od sefov ne boji prijave mobinga, ker so tako med sabo povezani.

Grem dalje in verjamem, da se vse vraca, vse se placa.

Enako, ojej, tole je pa huje kot pri nas. Tu pri nas gre bolj za tako splošno dretje. Edino, če se ji kdo po robu postavi, takrat pa tistega osebno ponižuje, tuli nanj.

Je pa od menjave šefice, vse več ljudi živčnih, napetih, v stalnem strahu.

Vseeno pa ni tako hudo kot pri tebi. Tole pri tebi je pa res šlo preko vseh meja. Grozno. Upam, da si se sedaj nazaj pobrala in da nikoli več ne pristaneš v takem delovnem okolju.

Jaz sem drugače rešila situacijo. Ni šans, da se ji po robu postavim. Zato sem dala odpoved.

Sodobne. Kjer ljudem ni mar, da se kaj naredi, ampak da imajo pravice in da so oni šefi nad šefi (odgovornost ima seveda izključno oni ta pravi šef). Kot šefica si pač ne dovolim, da moji podrejeni hodijo po meni. In če proti njihovim spletkam in zahtevanju pravic ne pomaga drugega, se pač zviša glas. Potem pa seveda mladina v jok in na drevo in pritožbe pisat.

AHa, torej si šefica, ki misli, da lahko podrjene v p.ič.. materno pošilja. Da vpije, da bo sodelavko ubila, da j…be mater, zmerja s pič.. kur….

Ja, super šefica, si ni kaj. Navadne prostaške babure. Doma problemi, znašate se pa v službi.

NOben, amapk res noben normalen človek nima take komunikacije, še najmanj pa šefi do podrjenih. Taki ljudje, nikakor, ampak res nikakor ne bi smeli postatati šefi. No, v JU je očitno vse možno.

Tale naša šefica je totalno znorela ob moji odpovedi, letele so grožnje, tuljenje. Pa kaj ji pomaga? Še ena je dala odpoved. Skupaj že tretja. Pa še bodo odpovedi.

Drži, da ves čas opisuješ res ekstremno vedenje šefice. Jaz pa želim le povedati, da je včasih tako izražanje lažje prenesti kot pa resnično in tiho podjebavanje in škodovanje. Če vas tako moti izražanje šefice, ji pač to povejte. Jaz še enkrat povem, da mi je stokrat ljubše, da nekdo na glas preklinja po hodniku (šefovski posel ni lahek), kot pa da spletkari (tako proti meni kot proti komurkoli drugemu). Vem pa, da je spletkarjenje na delovnem mestu slovenska folklora in da če tega ne počneš (in te to celo moti ali pa, bog ne daj, se celo boriš proti temu), si največja baraba v službi. Glavno, da si tiho in puščaš resničnim mobingašem, da spletkarijo kakor in kolikor se jim da. Jah, jaz sem pač iz drugačnega testa.

Za ono zgoraj, ki pravi, da je šefica: ti to resno pošiljaš delavce v p.m. in podobno in to se ti dejansko zdi normalno?

Ja, žal, šefi so pogosto katastrofa. Čeprav tole si pa res ne predstavljam, da so taki prostaki eni.

Tebi pa na tem svetu res ni nič jasno. Dejstvo je, da normalen šef se ne obnaša tako. Verjamem, da si ti tudi tako prostaško, nesramno, žaljivo bitje, ampak verjemi, to ni normalno.

Isto ni normalno to tožarjenje, ki ga šefica spodbuja. Ja, tudi glavna spletkarka je, ker to je navadno spletkarjenje.

Taki ljudje preprosto niste primerni za vodilna mesta. Zanimivo,d a direktroja pa ne pošilja v p. materno, ga ne nabija na ku..rac, mu ne vpija, da ga bo ubila… zanimivo.

Taki, ki se ne znate kontrolirat, ki ne znate brez agresije, nesrmanosti, žaljenja, preprosto niste primerni za vodilne zadeve. Pa lahko v nedogled ponavljaš, da je to prostaško preklinjanje, tuljenje, normalno. Ne, ni normalno.

Preberi vse, kar sem napisala, ne samo en stavek. In poskrbi, da ne bo nihče nikoli imel razloga, da se dere nate.

Imam pa tudi jaz izkušnjo, ko je neka oseba dvignila glas nad mano – ker je pač takšna. Sem dvignila glas nad njo NAZAJ (ker točno tisti dan se mi je pa ni dalo prenašati) in me je takoj tekla tožariti. Tako da – kot je moj nick – ljudje smo različni.

Vseeno lažje prenašam kričanje kot tiho podjebavanje. Pa tudi slednjemu se znam upreti – z neposredno in glasno ter jasno komunikacijo (ko imam dokaze o podjebavanju). In, kot že rečeno, razvajena mladina pa potem v jok, na drevo in pritožbe pisat.

Veliko sem ti napisala o agresiji. Samo razumeš tega ne. Ker pišem o drugačni vrsti agresije, kot pa jo imaš v mislih ti. Vseeno je agresija. Mislim, da midve v službi ne bi dobro vozili skupaj. 🙂

Glej, mi smo imeli takega bizgeca za direktorja. Javni sektor. Pa še med seboj nismo bili enotni. Nekaj ritoliznikov, nekaj prestrašenih in tu in tam kakšen revolucionar.

Skratka, nekdo ga je med besedno eksekucijo posnel in kopije posnetkov poslal na tri naslove: odgovornemu na ustrezno ministrstvo, za vsak slučaj tudi še v vložišče, in inšpekciji. Nekdo bi že moral odreagirati. In so! Vsi trije naslovniki! Bilo je mesarsko klanje med njim in nami, ker ni bil prepričan, kdo ga je zašpecal. Na koncu je moral kloniti, ob strani nam je zelo stalo ministrstvo.

Poznam tudi primer šikaniranja besnega šefa v enem resorju nekega ministrstva. Zaposlena je šla direktno do ministrice in ga zašpecala. Po tistem je postal bubica.

Skratka, v takem primeru se je vedno treba obrniti na višjo inštanco. Če njen nadrejeni ne reagira, se obrnite na naslednjo inštanco. Samo vztrajajte, pa se bo vse rešilo!

Vau, bravo vsem, ki je uspelo tako zadevo rešiti.

Pri nas je največji problem v tem, da je tudi med sodelavci veliko ribanja. Od kar je ta šefica, spodbuja tožarjenje, eni so njeni ritolizniki,, tožarijo druge. Tako, da je vzdušje katastrofa. Eni se na smrt bojijo, da bi bili ob službo in požrejo vse. Ena ali dve pa se nazaj postavljata. Ena zdrži to, da jo šefica totalno prezmerja, obklada z žaljivkami. Je tudi sprožila nekaj preko sindikata pa pri direktorju se je tudi pritožila pa ni noben ukrepal. Ta druga, ki se kdaj nazaj postavi, je pa totalna živčna razvalina. Šefica jo sesuje do kraja. Z žaljivkami. Ona sesuta, objokana, nervozna. Ne more parirat s šefico. Ni vajena takih žaljivk.

Jaz sem tudi postala živčna razvalina, zato sem dala odpoved, šefici se je pa odpeljalo, mi je grozila, ampak to je to. Jaz sem je bom rešila. Ostali pa kaj vem kaj bodo. Jaz osebno je ne bi mogla na skrivaj prijaviti. Javno pa še manj.

Sicer pa zgoraj vidiš, da se oglaša ena šefica, ljudje smo različni, ki se ji zdi protaško zmerjanje podrejenih povsem normalno.

Nekoč se spomnim, smo imeli v neki službi krasno šefico. Njen (in tudi naš nadrejeni), je bil pa prostak, samo ne tak kot je ta šefica sedaj. Je enkrat šefici zabrusil, da jo nabije na k…urac. No, tip je po volitvah odletel kot knof od gat. Ampak on je imel samo občasno kak izpad. Tale naša ima pa kar naprej.

Ti pa s svojimi obtožbami prav iščeš konflikte.

Veš, edina daleč naokrog si, ki smatra, da je to normalno, da ljudi v službi prostaško žališ, zmerjaš.

Lahko lapaš v nedogled, podprli te ne bodo. Razen, če najdeš še kako tako zblojenega, prostaškega. Ubogi tvoji podrejeni.

Me pa zanima kako bi bilo tebi všeč, če prideš v službo, pozdraviš dobro jutro pa ti odvrne: fak off.

Pa, če te bi direkto pošiljal v p.m. pa tako naprej.

AJa, to pa ne, ti lahko druge, ne daj bože, da kdo tebi kaj takega reče, a ne da?

Iz srca ti privoščim, da se tvoja zloba vrne tebi.

Poišči najprej, kje in kdaj sem rekla, da je takšno obnašanje, kot ga opisuješ pri bivši sefici, normalno. Ko boš ugotovila, da tega nisem nikoli in nikjer rekla, pa začni razmišljati o različnih vidikih agresivnosti. In se reeees globoko zamisli.

Pa ne more biti baba šefica. To je protivnaravno!

Babe su na svetu da se jih fuka. Pa da su matere in žene in u tem najdeju svoju sreću. Pa da opravljaju pomožna dela pod komandu moškega.

Pa kaj bi ti sploh rada? Točno sem napisala kaj me moti pri šefici, ti pa si začela o nežnih ušesih, ubogih šefih, ki morajo, revčki, imeti take izpade… kaj se sedaj sprenevedaš? Preberi za sabo, kaj si pisala.

Vem  kaj sem napisala. In točno tako tudi mislim  – da mi je dretje ljubše kot pa spletkarjenje. Ti si na to mojo izkušnjo in osebno preferenco tako hudo odregirala, da si me začela obtoževati, da se mi zdi kričanje in preklinjanje normalno. Ne zdi se mi normalno,  je pa še vedno manj problematično kot pa spletkarjenje. Ker kričanje je slišno in vidno  in se mu zato lahko zoperstavis, spletkarjenje je pa zahrbtno in ga težko razkrijes in se mu upres.  Žal delam v groznem okolju in res imam veliko raje glasne in neposredne ljudi kot pa en kup prijaznih nasmeškov, v resnici pa ena sama hudobija in spotikanje.

Ko sem postala šefica  sem si zadala, da spletkarjenja ne bo.

Ves čas pišem o preklinjanju, žaljivkah, agresivnih izpadih pa tožarjenje, ki ga spodbuja. Kaj ti ni jasno?

Eni ste pa res tako trdi v glavo, da se človek vpraša kako ste končali OŠ. Tumbaš, tumbaš in tumbaš. Brezveze, tebi se ne da dopovedat.

Pač povem svoje mnenje. Ker je drugačno kot tvoje, si mi začela odgovarjati in mi govoriti, da sem vesela kričanje v sluzbi, pa da se mi zdi to normalno. Sem ti vljudni napisala, da ne. Ampak še vedno manj problematično  kot pa spletkarjenje. Ne vem,  zakaj te tako moti, da pač dojemam nasilje na delovnem mestu bolj široko kot pa ti.

Oh ja, še kar ti.

In to tvoje spletkarjenje: kaj drugega je tožarjenje, ki ga šefica spodbuja, kot spletkarjenje?

Daj si dopovej, da tako obnašanje ni normalno pa pika. Nakladaš, nakladaš, nakladaš  v nedogled. Pa vidiš, da se samo tebi zdi tako obnašanje normalno. Edina. Zanimivo, tudi šefica. Pa uboga šefica, ki tako trpi, da se mora s preklinjanjem dati duška, ampak za mon ima pa cele dneve čas. Očitno tudi v službi.

Marsikater šef je moten. Ampak tole prostaško vedenje je pa res adijo pamet.

Ampak ti si pa res eno neznosno bitje. Imam jaz tebe vedno bolj na sumu, da je tale šefica postala tako neznosna zaradi tebe. In da si zato morala oditi. Pa kar ne nehaš in ne nehaš z nekimi svojimi obtožbami, čeprav sem ti že vsaj petkrat pojasnila svoje stališče. Ampak ne, ti ne boš nehala in me boš še kar napadala.  Ah ja.