Se vaši otroci med seboj dobro razumejo?

Se vaši otroci med seboj dobro razumejo, so prijatelji ali se velikokrat skregajo?
In koliko so stari?

družinah se skregajo otroci med seboj pa tudi fajn stepejo!

se. 8 in 13.

Moja najstarejša hči je od rojstva dve leti mlajše sestrice ljubosumna nanjo, ves čas v sporu z njo, ne more mimo nje, da je ne bi udarila, brcnila, ji počečkala zvezka, nastlala sobe. Danes je 10 let stara – prej huje, kot ne. Baje da mine, me tolažijo…

Najbolj držita skupaj, ko kaj ušpičita.

Ne, to počnejo v običajnih, v normalnih pa nikakor ne.

Se bojim, da ne… Imam, zdaj že odraslega brata, ki me nikoli ni maral. Danes vem, da se v nobeni stvari ne morem zanesti nanj, ne morem računati nanj, prej bi mi škodil kot pomagal. Nikoli ne bo drugačen. No, mogoče, če bi kaj potreboval :((

Nikoli in nikdar ne pristanem, da so udarci in nasilje dovoljeni in normalni. V našem domu ne udari mož, ne jaz, ne otrok. Zato pri nas tega ni. Se je že zgodil obisk z otroškimi grobostmi. Dla sem izbiro, a se to neha, al ga takoj odpeljem domov. Zunaj naj počnejo kar želijo, a v moji hiši tega ne. Pika.
Starejšo prosim, naj mlajšo pripelje iz šole, jo ima na očeh, kadar naju z možem ni doma. A vedno ji dam vedeti, da je to usluga in sem ji za to hvaležna. Nikoli ni njena dolžnost, zato se ima možnost odločiti. Zato ji tudi ne more biti v napoto. Zares se imata radi. Kadar jima gre imitiranje ene druge na živce, jima verjamem. Verjamem tudi, kadar se pritožujeta, da nismo enako pošteni do obeh. Ja, včasih res nismo. Vem tudi, da vsaka rabi mir s svojo družbo, s svojimi vrstniki, kamor ne spada nihče drug.
Zares lepo je, ko ena nekaj dobi. Čeprav le bonbon v Lidlu in ga vzame, skrbno hrani še za sestro. Všeč mi je, ko ponosno predstavita svojo sestro svojim v šoli in drugje.
Ne znam si predstavljati, da bi si delali štalo. Mislim, da otroci po naravi ne želijo težiti eden drugemu. Tudi mi imamo raje mir. Kdaj težimo? Ko ne gre drugače. Otroci niso prav nič bolj neumni.

Narazen sta sinova 4 let, ko sta bila majhna je bil živi obup, ker mu je starejši stalno nagajal, tamali pa cvilil. To je nekako bilo tam do 10 leta oz. do 14. leta starejšega. Zdaj sta že odrasla, mlajši 19 , starejši 23, se včasih še skregata, ker sta zelo različnih mišljenj in karakterja, ne bi pa mogla reči , da se ne marata.

Ne, to počnejo v običajnih, v normalnih pa nikakor ne.[/quote]

Se kar strinjam.

Jaz si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi bila sama v bolezni očeta in mame, pri njunem negovanju in potem smrti, če ne bi imela brata in sestre. Skupaj smo bili v tem, skupaj smo tudi v dobrem. Onadva sta moja najboljša prijatelja. Nanju se lahko zanesem kadarkoli. K sreči sta oba dobila dobrega partnerja.

Moja dva otroka sta tudi že odrasla, in najbolj mi je lepo, ko vidim, da sta si tudi onadva v oporo, se imata rada, se kličeta in obiskujeta.

Trenutno so stari 11, 13 in 15, ta večja dva se včasih malo preganjata po fantovsko, kdo je pač močnejši pa kdo ma prav… Drugače pa se od malega super razumejo, ljubosumnosti sploh nismo poznali…. Še sama ne morem verjeti, ker se spomnim naju z bratom, ki sva se včasih res grdo skregala…. Malo je odvisno od karakterjev, pa od malega sem res pazila, da nisem starejšim težila s Stavki: pa daj pusti mu to, ti si starejši…. večkrat jim povem, da brata imaš za celo življenje in če si bodo drug drugemu stali ob strani in si pomagali, je to največji zaklad…

Kaj pa ti delaš ves ta čas?
8 let čakaš, da mine?

Za razumevanje med sorojenci so dogovorni starši! Brat ali sestra je lahko najboljši prijatelj, lahko pa najhujši sovražnik, kako se bo obrnilo, je 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} na starših, tistih 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa odvisno od odrasle dobe, kam in kako koga pot zanese.
Pa to ne pomeni, da si otroka/ci niso tekmeci in da živijo v idiličnem razumevanju, kreg in nestrinjanje je del odraščanja in zorenja.

Moja sestra je prijazna samo, kadar kaj rabi ali naklepa. Takšna je že od otroštva in tudi kot odrasla se ni spremenila. Vzgoja že veliko pomeni, vendar značaja ne more spremeniti.

Moji sorodniki niso idealni, moževi tudi ne, vsi imamo svoje napake, sploh imava oba ogromni družini in se najdejo taki in drugačni primerki.
Ampak naju oba so starši učili in naučili, da je družina sveta. Ne samo najini starši, pač pa je večina najinih sorodnikov tako vzgojena. Seveda se je ene bolj prijelo, druge manj, se nas je pa vse prijelo, da se družinske vezi spoštuje.
Moja družina vzdržuje dobre družinske odnose za kakih 6-7 kolen nazaj, recimo moji otroci imajo družinske vezi in odnose 7-8 kolen nazaj. Seveda s(m)o z nekaterimi stkali globoke vezi, z nekaterimi manj globoke, z nekaterimi površinske, nismo pa z nikomer v konfliktu, niti je kdo v družii v konfliktu s kom. Vsako leto imamo srečanja, do zdaj je bilo na takem srečanju najmanj 50 ljudi, ponavadi večina pride vsako leto in se nas dobi tam okoli 70-80 skupaj. Priženjenci so tudi lepo sprejeti.

To je odraz vzgoje. Lahko imaš še tak prirojen gnil karakter, ampak če ti nekdo vceplja, da je družina bistvo, se vsaj del tega zasidra vate.

se popolnoma strinjam: Za razumevanje med sorojenci so dogovorni starši!

se popolnoma strinjam: Za razumevanje med sorojenci so odgovorni starši!

Naša dva sta prijatelja. Še dobro, da mlajša ni edinka.Ker nima nekih prijateljic in ni zelo družabna, je starejši sin njen vodnik, vedno se prišlepa k njemu, se ga drži.
Je pa tako, da če so odnosi med otroci slabi, se to nadaljuje tudi kasneje.

Danes spet prepir. Meša se mi, utrujena sem in izčrpana. Ne vem kako naprej. Ne vem kako pomagati svojemu otroku. Ima 12 let. Je zelo vzkipljv. Starejši 16 letni sin mu veliko nagaja. Večkrat sem se že pogovorila z obema. Brez uspeha. Imata sovražen odnos.  Skrbi me za mlajšega. Postaja vse bolj žalosten, jezen, prepirljiv. Ne shaja več z bratom v istem prostoru. Ne znam ga pomiriti. Ne znam narediti konec prepirom.  Kako naj ju zbližam? Oba imam neizmerno rada, trudim se da ne delam razlik med njima.

Tudi moja je dobra do mene, samo takrat, ko ima korist od mene. Tako je bilo že od majhnega gor in tako je ostalo. Nikoli me ni marala, nikoli se ni igrala z mano, nikoli se ni postavila zame. Je pa pol sestra in ji je  oče umrl kmalu po njenem rojstvu. Mene in mojega očeta ni nikoli sprejela. Zna biti pa zelo sladka in prijazna, ko kaj potrebuje.

Mine, ko bo dobila porcijo nazaj in nic prej

To kar ti zdaj sejes, bosta zela tvoja otroka! Zapomni si to!

Jaz bi rekla, da se tako obnasanje ne sme dopustiti. Pri nas imamo iste probleme vcasih. Kadar pride do neprimernega obnasanja sledi temu kazen. In jasno stalisce da tako obnasanje ne sodi v nas dom. Pod nobenim pogojem. Pri nas zaleze ze recimo kazen da mora iti za 15 minut v sobo. Enkrat pa ga je oce celo stavil pred vrata in mu jasno povedal, da se lahko vrne ko se bo obnasal primerno.

Mislim, da ce je stvar ze tako dalec da imajo otroci ze tako veliko psihicno in fizicno moc, pac mora ta del opraviti oce in oce v prvi vrsti postaviti meje….seveda pa mora mama stati za njim….v tistem trenutku se ti otrok ne sme smiliti ampak moras vedeti kaj je prav…

Se, fant in punca, razlika 2 leti. No včasih se tudi skregata, ampak v osnovi vedno držita zase. Kar mi veliko pomeni, ker se jaz z bratom nikoli nisem

Brat in sestra sta edina moja prijatelja in osebi, ki mi veliko pomenita v življenju. Si ne predstavljam življenja brez njiju. Oče je pokojen, z mamo pa se razumem še kar ok.