V knjigarni zagledam roman Margaret Atwood Zadnji človek. Krasno, si rečem, končno so začeli spet prevajati še kakšne starejše komade. Naslov je sicer malo sumljiv, ampak ker pisateljičinih zgodnjih del ne poznam prav dobro, si mislim, da je pač malo trapasto preveden naslov Life Before Man ali kaj takega. Skratka, kupim, pridem domov in odprem knjigo. “Jeti se je zbudil …” ali nekaj takega je prvi stavek.

Ne morem verjeti: prevajalka je čisto spodoben in prepoznaven naslov (nominiran za bookerja 2003) Oryx and Crake prevedla z Zadnji človek. Zanimiv način spodbujanja prodaje, ni kaj. Prevajalci se mi na splošno sicer smilijo, v tem primeru pa se mi vseeno zdi, da gre za rahlo preveč svobodnjaški prevod.

To se mi dostikrat dogaja, ko v angleških (ali drugih) prevodih iz japonščine iščem originalne japonske naslove. Včasih bolj dobeseden prevod res ni možen, včasih pa prevajalce res malce zanese pseniški navdih. Dokler se sklada z vsebino še nekako gre. Na primer: opevani roman Harukija Murakamija, ki v slovenščini nosi naslov Divja jaga za ovco, kar je dobesedni prevod iz angl. Wilde ship chase, je v resnici Ovčja pustolovščina oz. Pustolovščina z ovco, potem Tanizakijeve Sestre Makiokove so v resnici Drobni sneg, Princ in dvorne gospe je Zgodba o Genjiju, Oejev znameniti roman v angl. Silent cry je v izvirniku Nogometna tekma leta 1862, itd. Prevajanje naslovov je problem, ker morajo delovati kompaktno biti v zvezi z vsebino hkrati se morajo pa lepo ‘slišati’.

Takšno prakso imajo zlasti Nemci in Italijani – očitno je to pri njih kar nekakšna dogma. Ravno ta vikend sem se v neki tržaški knjigarni zabavala z ugibanjem, katera knjiga anglosaških avtorjev je katera – Small island, ki ga ravno zdaj prevajam, je bil npr. Isola degli stranieri, Otok tujcev. In ko že omenjamo Murakamija, Norwegian Wood so Nemci prevedli kot Norikin nasmeh, Grace Notes Bernarda MacLavertyja pa kot Annina pesem. Na nemškem Amazonu je še obilo podobne zabave.

No, Toro, te je vsaj izučilo – zdaj boš pred nakupom vedno obrnil list in prebral naslov originala, a? ;))

Eh, saj škoda ni velika, pa še žena je izrazila rahlo zanimanje za knjigo.

Prevajaš Small Island? Kako boš rešila Gilbertovo jamajščino? Se mi kare malo smiliš.

Ne sprašuj… :((( Upam na čimveč navdiha.

Se mi zdi, da bi tržaščina krasno sedla noter.

Živijo,

ja še to, “crake” so očitno prevedli kot “klavžar”. Ne vem kje je dobila to besedo, a za to žival imamo lepo slovensko besedo “tukalica”. Ni treba da si biolog samo malo slike na internetu in Najdi sii pogledaš pa že veš. Mar ti prevajalci ne obvladajo interneta….če jim je že odveč povprašati kakega biologa. Smisel teh imen je ravno v tem, da skuša avtor povedati, kaj bo kmalu izumrlo…

Romi

Ne vem, kaj se je zgodilo v konkretnem primeru, a včasih je možno, da gre tudi za “božanske” prebliske urednikov ali prodajnih mojstrov.
Da ne bomo šimfali samo naših – nagradno vprašanje: za kateri dve knjigi znanega slovenskega pisatelja gre pri naslednjih nemških prevodih:

Das Gesetz der Leere (Zakon praznine)
Der Tag, an dem Tito starb (Dan, ko je umrl Tito)

Očitno za nekaj Blatnikovega. Praznino ne vem, od kod so dobili, Dan, ko je umrl Tito, pa je naslov neke zgodbe. Očitno so mislili, da bo tak naslov bolj vžgal. Ampak kot rečeno, to je za Nemce tipično – zakaj, pa pojma nimam.

In nagrado dobi: OJA!

Kak sladoled, ob priložnosti, ali pa kavo (vsaj virtualno, če nič drugega), velja?

Res je Blatnikovo, prvo njegova zbirka Zakon želje (če se komu mika filozofirati o razliki med ŽELJO in PRAZNINO, prisrčno dobrodošel), druga pa še čisto sveži prevod njegove zbirke “Menjave kož” – ki je pri nas resda izšla že pred 15 leti. In, ja, Dan, ko je umrl Tito, je ena od zgodb v njej – očitno po mnenju založnikov ravno tista, ki bo pritegnila bralce.

Seveda pa ni imel prevajalec Klaus Detlef Olof pri tem prav nič…