Se kdaj pogovarjate sami s sabo na glas?

Kako pogosto in kje? Doma, ko ni nikogar?

Skoraj vsak dan. Doma v svoji izbi razglabljam o svojih življenjskih ciljih, o Bogu in Krščanstvu, o razni problematiki sodobnega sveta.

Ponavadi utišam svoj glas, ko kdo gre mimo.

Skoraj vsak dan,doma,v avtu.

Tudi jaz. Pa tud skregam se s sabo, noben problem. :))

Seveda. Imam vsaj pametnega sogovornika.

Seveda. Saj tudi prepevam sebi in zase. Pa žvižgam tudi.

Doma, v avtu, v službi (sem sama v pisarni),.marsikdaj.

A ni bila ta tema ze? Je nekdo objavil bek clanek kjer je pisalo da to delajo pametni…

Ne pogovarjam se dobesedno…

Npr iscem nekaj a 5 minut nazaj sem videl… Potem pa recem “a u piiicku maternu dze sam dao”

Ali pa enkrat (sem pisal to) sem kablovje povezoval na letalu tam ob vecni poti… Pa sem pac ob priklapljanju govoril “aha takole” “ta gre sem” “caka” itd…

Sigurno je se kak primer… Kaka druga oblika ko se “pog sam s sabo” seveda nikoli dobesedno da sam sebi odgovarjam ali pa nekaj na “uiiiiiiii” foro…

Se ja. Ponavadi, ko sem sama.

– ko ga polomim, si povem kakšno sočno

– delam sezname kaj je še za narediti , nabaviti itd.

– včasih recitiram pesmi

– pogovarjam se tudi z neodzivnimi sogovorniki, recimo s kakšno rožo

– če me kaj potre, si povem kakšno vzpodbudno.

– tistih kletvic ko se kresneš po prstu ne štejem

Itak. Doma, tudi v službi sama s sabo kaj pokomentiram.. so navajeni haha..

Rad se pogovarjam s kakšnim pametnim.

So že predhodniki ugotovili, da je to pogovor z najboljšim prijateljem.

V bistvu ja. Sploh, kadar me neka tema preokupira. Takrat včasih v avtu začnem pripovedovati vse skupaj “nekomu” (neobstoječemu). Tako si uredim misli.

Druga stvar pa je nekakšen dialog s samim seboj, ki je nakšen intervju, v katerem si zastavljam neprijetna vpraśanja in si poskušam odgovoriti nanja…

your best friend

Sem amaterski igralec.

Pred mano sta igralec in igralka, usposobljena za igranje poljubno različnih vlog. Ste v vlogi režiserja.

Oh ja, s starostjo čedalje bolj intenzivno. Se sprašujem in si odgovarjam, npr.:

“Ma jebemti, kako moraš biti tako neumen in zabit?”

“Jebiga, tak sem že tastari iz luknje padel, ne morem si pomagati, pamet ni moja vrlina.”

“Pa daj no, misli malo in se spravi v red.”

“Lahko tebi, bi bil na mojem mestu in bi videl kako je.”

To zna trajati kar nekaj časa, dokler me ne kdo zmoti in me vpraša s kom sem govoril po telefonu. Ko me nekaj totalno razpizdi sledi poseben obred. Zavlečem se na sigurno osamljeno mesto in začnem s preklinjanjem. O tem ne bi, še mene je nekaj dni sram. To niso običajne kletvice ampak najbolj sočne južne, še sam se jih izmišljujem v še hujši obliki… o groza, dobro , da nihče ne ve za to… razen mene in drugega mene. Naj ostane med nama!

Pogovarjam se ne, kvečjemu si kdaj kaj rečem na glas, kot opomnik.

Poznam pa enega ki se pogovarja občasno sam s sabo, ko si v istem prostoru. Zgleda bizarno. Če gre na wc al pa v en drug prostor, kjer je sam, pa sploh ne utihne.

Jaz sem se pogosto, dokler se nisem enkrat zaradi čisto banalnega vzroka tudi stepel sam s sabo. Od takrat je s tem pogovarjanjem dokončno konec!

Hallo! Oko mene sama samska dekleta in mamike. Jaz naj bi se pa pogovarjal sam s sabo. Tako hudo pa še ni.

kdo je zmagal?