Se je kaj spremenilo v slovenskem šolstvu?

Pozdravljeni,

maturo sem zaključil pred desetimi leti, magisterij pa pred dobrimi petimi.

Že štiri leta živim in delam v tujini – konkretno v eni izmed severnoevropskih držav. V službi se občasno pogovarjam s sodelavci, ki imajo otroke, in pravijo, da imajo tukaj otroci programiranje in informatiko že od konca osnovne šole. V sosednjih drzavah, recimo v Estoniji menda celo od prvega razreda.

Ko se spomnim svojih gimnazijskih let (okoli leta 2011/12), smo imeli morda eno uro (ali max 2) informatike na teden, kjer smo se naučili, kako narediti Word dokument. Če si znal vstaviti tabelo, si bil že skoraj računalniški strokovnjak. Ekonomije in financ? Tega ni bilo niti za vzorec, čeprav je drugje po svetu to že dolgo standard.

Zdaj pa berem novice iz Slovenije in vidim, da Golobova vlada precej poudarja, kako je Slovenija “top” – najboljša po kakovosti življenja, izobrazbe, digitalizacije, trajnosti, inovacijah… skratka, skoraj da ne Švica. Zato me zanima: se je v zadnjih letih v slovenskem šolstvu kaj konkretno spremenilo? Ali otroci danes res dobijo kaj več kot Word in PowerPoint?

Zanima me predvsem osnovna in srednja šola – ali se je kaj izboljšalo glede digitalnih veščin, ekonomije, programiranja ipd.?

Hvala za odgovore!

Prenova šol, gradbena dela in rešetke na oknih. Preveč jih je skočila čez okno.

Šolski sistem? Še čaka, do zadnjega učenca

Tisti, ki jih ta področja zanimajo, se bodo že izobrazili v tem, za ostale je pa brez veze. Sploh ekonomistov je že zdaj preveč. Delodajalci pravijo, da manjka proizvodnih, gradbenih delavcev, šoferjev, trgovk in kelneric. Ne rabijo oni izobraženega kadra.

Moja izkušnja –  seveda je zdaj lahko drugače:

programiranje in informatika je tako hitro razvijajoče se in spreminjajoče se področje, da preden pride v šolski program, je že zastarelo.

Lahko so izvenšolski tečaji in krožki, kjer ostajaš v korak s časom, drugače pa –

. kaj jih boš učil? Programiranja? V katerem jeziku pa? V Wordu pa itak že osnovnošolci pišejo domače naloge.

Se pa strinjam, da bi lahko dodali kakšen uporaben predmet v program.

Ja, so morali čez noč obvladati vsaj osnove računalništva, ker jih je Janez s koronsko prisilo OSTANI DOMA  spravil k temu, da so lahko sledili pouku preko medijev kot so računalnik, telefon, tablica.

Vodovodar, frizerka, delavec v proizvodnji, negovalci, uradnisko osebje za okenci in po pisarnah ne potrebujejo programiranja. Taki in podobni profili predstavljajo vecino delovne sile. Zdravniki, odvetniki, ucitelji prav tako ne programirajo. Po drugi strani veliko ljudi ne obvlada slovenscine, niso funkcionalno pismeni in ne obvladajo matematike vsaj na osnovnosolskem nivoju. Veliko ljudi ne zna logicno razmisljati. Kaj bo vsem tem ljudem znanje programiranja? Programiranje je poklic, ne vescina, ki bi jo morali obvladati vsi ljudje.

In ker sama tudi zivim severno,imajo programiranje kot izbirni predmet v srednji soli. Na bliznji soli se v okviru tega predmeta ukvarjajo tudi z robotiko. Dva ucenca, ki sta imela ta predmet, danes, eno leto po zakljucku srednje sole, filata police v zivilski trgovini. Njima programiranje ne bo prav nic koristilo. Ne en, ne drug ne namerava studirati. Predmet sta oba izbrala, ker je bil zanimiv, nekaksen spomin na sestavljanje lego kock v otrostvu. Za predmet se ni bilo treba uciti, vse sta naredila v soli. Delo je bilo skupinsko, kar pomeni, da nobenemu posamezniku ni bilo treba prevzeti odgovornosti za napake ali neznanje. V zivljenju jima ne bo prav nic koristil, ker ne bosta nikoli programerja. Zakaj torej v solo riniti nekaj samo zato, ker je ta hip v modi? Najprej se posvetimo osnovam, ki danes ljudem zelo manjkajo.

Strinjam pa se, da je za boljso prihodnost treba dijake opismeniti v financnem planiranju, vendar, kaj jim bodo tabele in programska orodja, ce ne vejo niti tega, da je treba denar zasluziti, ne znajo napisati CVja, ne znajo se pripraviti na razgovor, marsikdo sploh nima interesa, da bi delal. Ne vejo, da je treba vsak mesec placevati poloznice, najemnino ali kredit, kako razporediti denar, ne vejo, kako porazdeliti denar, da je dobro nekaj sparati in nekaj investirati, kako in kam investirati, da se ne opecejo. Pri takih stvareh je treba zaceti, ne pri kodiranju in razpredelnicah. Temeljite osnove. Tega danes manjka povsod. Bleferjev je veliko.

V srednji šoli (pa ne ekonomski) sem imela predmet Gospodarsko poslovanje z osnovami računovodstva, pa se mi ni niti sanjalo, kaj tam počnemo.

Učila je ena zunanja, tako da smo vedeli, da popravcev ne bo, da ocene nižje od 3 ne bo in samo to je bilo pomembno.

Niti slučajno si nisem mislila, da bom kdaj delala kaj podobnega, kaj šele, da bom imela kdaj svoj računovodski servis z davčnim svetovanjem in zaposlenih še par ljudi.

Ampak niti slučajno to ni na račun predmeta v srednji šoli.

Vsaj Phyton obvladajte!

Poznam dober odgovor, a imamo predobro plačano državno vodstvo, da bi na ta plehek vprašalni način oblikovali ‘svoje’ zamisli.

Računalniška orodja se ves čas razvijajo in osvojena znanja hitro zastarijo zato bi bilo odvečno breme v OŠ. Ko pogledate odrasle lahko opazite, da računalniški lobi hoče z vsiljevanjem njihovih idej podredijo vso družbo. Na primer v zdravstvu se že skoraj 50let (petdest let) ubadajo z računalniško obdelavo podatkov. V začetku so to bili zunanji izvajalci za obračun plač, nakar je počasi sledil napredek. Počasi zato, ker so se privajali na možnost izigravanja. Te dni sem slišal iz medijev, da rabijo še množico denarja za digitalizacijo, to je poslovanje, ki ga izvajajo že leta. Na začetku računalniške dobe so se izgovarjali na software in hardware in ljudje so jim verjeli. Začetek Windowsov so razvili z oblikovanjem makrojev v Wordu, Pascalu in Lotusu, kar ste lahko opazili že prej med malimi oglasi tudi pri nas. Sledili so novi makroji s pomočjo rutin v strojnem jeziku, s prevajalniki in povezovalniki, ljudje niso poznali osnov. Otroci bodo pridobili boljše osnove s spoznavanjem življenja.

Golob samo laže in naklada.Briga ga celi svet, najbolj pa mi….

Oba otroka sta hodila na racunalniski krozek. Prva dve leti, tam se je naucila osnov in nekega kodiranja. Ker pa je ucitelj ure vodil tako, da so zaradi novo prikljucenih vse delali od zacetka in se ni naredilo nic na nadgrajevanju znanja je rekla da ne bo vec hodila. Njene besede: mami drugo leto ne bom hodila na racunalnistvo, delamo skoz eno in isto in ukvarja se samo s temi, ki so prisli letos.

Drugi sin je hodil 1 leto in mu ni bilo prevec zanimivo. No nekaj osnov je spoznal, seveda pa je-kljub moji razlagi da NE bo, je pricakoval igrice….

Ce sem prav razumela jim vecino razlage naredijo brez repa in glave in potem kdaj ne vejo oz ne morejo razumet, da bodo morali nsjorej osvojiti znanje tega in tega potem pa prides do tega in tega.

Za moje pojme, na nasi soli tega ne znajo pravilno delat.

Ni pa absolutno nic narobe ce bi najprej te otroke naucil poglobljeno uporabljati word, excel, powerpoint, ker tudi v bodoce se to zna uporabljat na sihtu. In pa potem jim predstavit se druge veje racunalnistva.

Ta bolonjski magisterij je čisto navadna predbolonjska diploma. Ja, standard je strmoglavil, postajamo druga amerika, kjer je šolstvo čisto zanič. Ocene se talajo glede na to koliko znajo starši groziti učiteljem, pa odločbarjem se talajo petice kar tako. Znanja pa nobenega, pojma o ničemer…

Pri nas so te prenove metanje peska v oči … Učne cilje premešajo, dodajo nova imena predmetom oz. modulom, dodajo sicer kakšen nov cilj, kakšne pomembne pa tudi izpustijo in imamo nov program.

Slovenija ima še vedno precej rigiden šolski sistem. Predvsem premalo posluha stroke, učiteljev glede tega, kaj je potrebno poučevati.

Še vedno je preveč učne snovi!!!, preveč frontalnega poučevanja … preveč izobraževanja na področju splošnega in specifičnega znanja, ne pa znanja za življenje.

Obstajajo različna izobraževanja glede naprednih načinov učenja npr. formativno, ampak da bi pa kdo izdal učbenik, po katerem bi lahko delali vsi učitelji, to se pa ne zgodi … Novejši učbeniki so pogosto senca starih. Žalostno, ampak resnično.

Otroci gredo radi v šolo na začetku leta, potem pa postane bivanje v učilnicah – mučilnica. Starši, ki ne morejo pomagat učencem pri učenju, kar je skorajda nuja zaradi zahtevnosti programov v višjih razredih OŠ, obupavajo in jamrajo.

Otroci bi morali radi hoditi v šolo! Učiti bi se morali kuhati, plesati, risati, kipariti, igrati inštrument, plesti, vrtnariti, biti veliko v naravi… in čez avtentično učenje potem teorija, samo bistvena, da razumejo kaj se sploh učijo. Učenci in dijaki ne bi smeli sedeti več kot 5 ur na dan, pa še to je veliko. Privzgojiti bi jim morali ljubezen do učenja, sobivanja z drugimi, dobrih odnosov, komunikacije, spoštovanja … raje kakšen teoretičen predmet v bistveno manjšem obsegu.

Kar se tiče informatike, je pač nimajo, ker bi proračun počil, če bi imeli računalniške učilnice v šolah od malih nog.

Saj šola da neko znanje, vendar je vse preveč togo, tesno, mučno … Hvala Bogu za učitelje, ki znajo in si upajo obravnavati predvsem ključno snov, razumevanje bistva, in učence, dijake pripravljajo na življenje.