Ob poslu se veliko srečujem s tujci. Pogosto pogovr pogosto na nanese na jezik. Kako se reče temu, onemu, kaj pomeni to in ono. ko znajo par besed jih popade želje po še več. Zaplet je hitro tu pri slovničnem številu. Razložim jim, da ima slovenščina tudi dvojino, ki običajno tujcem dela precej preglavic.Vendatr pa: je to res? Prepričan sem, da imamo poleg ednine, dvojine in množine še obliko za pet (in več) primerkov.

Nekaj primerov:
primer – primera – primeri – primeri – primerov
miza – mizi – mize – mize – miz
roka – roki – roke – roke -rok
stol – stola – stoli – stoli – stolov
okno – okni – okna -okna – oken

Je to kje v teoriji raztdelano? Se ne spomnim, da bi se kdaj o tem učili.

A je to kje

slovnična števila so ednina, dvojina, množina.
Sklonov je pa šest. Morda mešaš to dvoje?
Bojim pa se, da nisem prav razumela tvojega vprašanja?

Nisem zmešal. Govorim o slovničnih številih. Pod primeri so navedeni imenovaiki za ednino, dvojin, množino ter za štiri in pet primerkov. Imenovalnik za množino in štiri primerke je enak, medtem ko se od pet naprej spremeni.

en primer
dva primera
trije primeri
štirje primeri
pet primerov

Pridevniški količinski prilastek od 5 dalje v imenovalniku in tožilniku zahteva jedrni samostalnik v rodilniku, govorimo o vezavi s klicajem (V!)

Hudo! (s klicajem!)

Uf! Kaj pa je to vezava s klicajem?

Še malo resno 🙂

Tokrat nam slavistke še niso postregle s strokovnim odgovorom, tudi jaz ga ne vem. Se pa tega fenomena zavedam, sploh odkar ga je pred precej leti izpostavila Britta Bilač na televiziji. Njen mož Borut jo je sicer odlično naučil našega jezika in takrat je govorila bolje kot zdaj, ko pozna že tudi pogovorni jezik in sleng.

Torej: o slovenščini je rekla nekako takole:

“Saj ghre, ampak ni mi jasno:
– ena riba
– dve ribi
– tri ribe
– štiri ribe
– pet rib

Pa le zakaj pet rib, zakaj ne pet ribe, saj od tri naprej bi moghrala biti množina, le od kje pet ghrib?”

Torej je slovenščina res izredno natančen, obenem arhaičen, a tudi zelo sodoben jezik. Osnov tega pojava ne poznam, vem pa za ostanke v nekaterih drugih slovanskih jezikih, čeprav nisem slovenistka, recimo v hrvaščini:

jedan čovjek
dva čovjeka
tri čovjeka
četiri čovjeka
pet ljúdi

Podobno, pravzaprav isto je v ruščini. Vendar pa to ne velja za vse samostalnike, če se vrnem nazaj na ribe, v hrvaščini:

jedna riba
dve ribe
tri ribe
četiri ribe
pet ribi (?) (riba (?)

No, tu mi pa zmanjka. Vseeno hvala za vse ribe :)))))))

V slovenščini se od 5 naprej za številom uporabi rodilnik množine. Slovenščina ima samo tri slovnična števila, zadeva je sintaktične narave.
V hrvaščini je zadeva malo drugačna. Po številih 2, 3 in 4 se uporabi oblika, ki je prvotno bila oblika za dvojino, a se je uporaba razširila še na 3 in 4. V hrvaščini lahko tudi pretekli deležniki ohranjajo dvojinsko obliko: Oba dečka su bila.

Gospod, ki posluje s tujci, ima zelo dober občutek za jezikovne probleme. Njegov talent za slovenski jezik je vreden vsega občudovanja. Povsem pravilno je ugotovil, da se vezava v množini spremeni pri štetju nad 4. O vezavi s klicajem in vseh ostalih podrobnostih se nadarjeni gospod gotovo ni učil v osnovni ali srednji šoli, se pa o tem poučijo študenti slovenistike, in sicer pri skladnji. Problematika slovničnih števil je izjemno zanimiva in še zdaleč ni vredna poenostavljanja. Zelo utemeljen je gospodov pomislek, da ima slovenščina morda “še obliko za pet (in več) primerkov”. Takšne pomisleke ima tudi dr. Vlado Nartnik, eden najmodrejših slovenskih jezikoslovcev, ki bo na naslovu vladimir.nartnik@zrc-sazu.si gotovo rade volje podal nedvomno najbolj kompetentno razlago omenjene problematike. (Njegov e-naslov je javno dostopen na spletnih straneh Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.)