Malo me je začel skrbeti moj spomin :-((( Ne morem se spomniti večine knjig, ki sem jih prebrala v tem letu :-(( Vsak teden preberem 4-6 knjig, tako da bi količina lahko bila opravičilo. In v določenem trenutku se mi pripeti, da ne vem, katere knjige sem prebrala prejšnji teden. Ne me narobe razumet, generalno vem, katere knjige imam prebrane in katerih ne, da ne bo kdo mislil, da se je moj spomin odločil, da me bo zapustil 🙂

Pa še nekaj me zanima. Kako natančno in kako dolgo vam knjige, ki ste jih seveda prebrali, ostanejo v spominu? Osebe, zgodba, občutje?

Koliko časa mi ostane vse to v spominu, je odvisno kako močno se me je knjiga dotaknila, kako je vplivala name. Imam drugače kar dober spomin, v povprečju si kar dobro zapomnem.
Se mi to ne dogaja.
LP

Meni se dogaja, pa se ne vznemirjam zaradi tega – informacijski overload pac.

Se hujse, obcasno celo kupim kaksno knjigo ali DVD, da potem ugotovim, da ga pravzaprav ze imam – skrajni cas je za to, da sestavim seznam, dokler je kolicina se vsaj priblizno obvladljiva (v kar nisem vec popolnoma prepricana).

Nekatere knjige mi ostanejo v spominu tako kot Proustu magdalenice – ne samo, da se spomnim zgodbe, junakov, obcutij, ampak celo kje in kako sem jih brala (na primer pretresljivo Girl in a Swing eno dezevno popoldne v Londonu, ko sem koncno ugotovila, da vsega ne morem videt in da bo za drugic se precej ostalo, pa sem se zleknila najprej v hotelsko banjo, potem pa se v posteljo in jo prebrala do vecera v enem kosu).

@Aja: btw, a si Kevina ze kej nacela – me ful zanima, kaksen se bo zdel se komu drugemu.

lp, proxima

Pred kakšnim letom sem začela shranjevati listke iz knjižnice, da bi imela črno na belem, kaj berem. Zaradi tega foruma včasih pogledam, kaj sem brala in včasih ugotovim, da imam spet doma knjigo, ki sem si jo pred pol leta sposodila… Jao meni!

Za knjigami ostanejo vtisi in občutja, osebe in realizem pa nič kaj. Najbolje se mi je v spomin vtisnila klasika, ki sem jo brala v osnovni šoli, vse vem o Desetem bratu in Pod svobodnim soncem, pa knjige, ki sem jih res dostikrat brala, na primer od Julesa Verna, Petnajstletnega kapitana in Otroka kapitana Granta sem brala pred mnogimi leti, a so čisto nepozabni.
Za zgornjo temo, kaj je letos moja naj – lestvica, pa moram po listke.

Ko me kakšna knjiga navduši, delam okoli reklamo zanjo kakšna dva meseca, tretji mesec pa se ne spomnim naslova…

Proxima, Kevina sem pomaknila na čas po novem letu, ker me je tvoje opozorilo na pretresljivo tematiko pripravilo do previdne reakcije, da si ne bi pokvarila prijetnega prednovoletnega vzdušja 🙂
Takoj po novem letu jo pa zagotovo preberem, ker me izredno mika. Takrat se ti zagotovo javim.

4-6 knjig na teden – nič čudnega ne bo, če se bo tvoj spomin odločil, da te bo zapustil…

@aja: jaz sem jo “valila” od marca do novembra.. vec kot pol leta… 🙂 ja, moras bit res kar malo v formi.

lp, proxima

“Nekatere knjige mi ostanejo v spominu tako kot Proustu magdalenice – ne samo, da se spomnim zgodbe, junakov, obcutij, ampak celo kje in kako sem jih brala …”

draga proxima, če bi ljudje malo bolj poznali spomin in delovanje možganov (kolikor nam je do zdaj to uspelo), se ne bi nikomur zapisalo:
… ampak celo kje in kako sem jih brala …

osebno se Londona spomnim po črnolasi lepotici, ki je govorila, da se preliva samo polna čaša!!!

lp, troll 😉

Hehe, troll, lepo. :)))

Meni se drugače dogaja čisto neverjetna reč: od knjig si zapomnim vzdušje, osebe, slog, kakšne detajle – zelo redko pa sam konec! Tudi če mi je bila kakšna stvar nadvse všeč, včasih samo začudeno gubam čelo, ko se skušam spomniti, kako se je vse skupaj razpletlo. In če bi me kdo podrobno spraševal, bi so najbrž še mislil, da je sploh nisem prebrala! Po mojem bi zmagala, če bi tekmovali v čudaških bralskih motnjah. :))))

Sicer pa tudi mene muči vprašanje, koliko oz. katere knjige sem prebrala npr. v zadnjem letu. Če bi morala zdajle našteti letošnji top 5, bi se spomnila samo Trgovinice pri srečni roki in Christkinda. Tudi jaz moram malo pogledati teme za nazaj. Pred par leti sem se odločila pisati dnevnik branja, a sem ga žal kmalu zanemarila. Morda pa mi kdaj le uspe.

@Proxima: a ti to o We Need to Talk about Kevin? Brrr, česa tako grozljivega nisem brala že leta – govorim o temi, ne o kvaliteti, da ne bo pomote. No, tukaj se pa konca dobro spomnim. :(((

@Oja: the very one – sem jo ze komentirala v postu .

Ja, konec je eden od tistih lacanskih, ko se na zadnji (*spoiler* predzadnji, ce smo natancni*) strani zaves, da si pravzaprav ze ves cas vedel, samo si nisi hotel priznat… brrrr zares.

lp, proxima