Sandra Gregory
Pravkar sem prebrala resnično zgodbo Sandre Gregory “Pozabita na hčer”. V uvodu piše:” To je zgodba o preizkušnji, ki bi zlomila večino ljudi na svetu in ki je skoraj zlomila tudi njo. To je zgodba o mladi ženski, ki so jo na Tajskem zaprli zaradi tihotapljenja mamil. Obenem pa je to zgodba o ljubezni in besedah, ki jih ne izrečemo, ko bi jih morali.”
Jaz sem jo prebrala v eni sapi, čeprav sem jo med branjem, vsaj v začetku, morala večkrat odložiti, da sem si opomogla od grozljivih prizorov za rešetkami “Bangkoškega Hiltona”, ki jih avtorica opisuje nadvse nazorno…
Priporočam!
meni gre ta novodobna poplava takšnih in drugačnih “resničnih izpovedi” že rahlo na kozl…. notri je cel kup ganljivih, srce parajočih prizorov, o kaki vsaj povprečni literarni vrednosti pa ne duha ne sluha. žalostno se mi zdi, da se tudi pri literaturi išče tržne niše (resnične izpovedi to očitno so), bralstvo pa veselo pada na finto.
Prav rada bi vedela, koliko je bralcev, ki resnično preberejo knjigo zato, ker ji je pripisana visoka literarna vrednost? Mislim, da ne prav veliko.
Knjige pač beremo zato, ker nam v tistem trenutku nekaj dajejo. Informacije, zgodbo, zabavo ali pa čisto preprosto, recimo na počitnicah, odklop od vsega.
Pred nekaj časa sem požirala duhovne knjige, ko danes kakšno odprem, si mislim samo “oježeš, a to sem brala”, takrat pa so mi ogromno pomenile in pomagale. Ravno zato mi ne pade na pamet, da bi koga obsojala, da je padel na finto, ker bere, kar pač bere! Pač v tistem trenutku to potrebuje in če je našel knjigo, ki mu je všeč in mu je dala misliti, je to veliko več vredno, kot na silo prebrana knjiga, ki velja za visoko literaturo po izboru ..eeee.. nekoga pač, ki se ima za poklicanega, da daje sodbe o knjigah. Sploh mi ni jasno, kako si dovolijo knjigi kar prilepiti eno splošno etiketo, kakšna da je – a se ne zavedajo, koliko različnih ljudi lahko vzame knjigo v roke in vsakemu bo lahko pomenila nekaj drugega!!! Sicer pa mislim, da tisti, ki so redni bralci, sami začno iskati bolj zahtevne knjige, ker jih lahki romani pač ne zadovoljijo več.
Pozabita na hčer še nisem brala, jo pa nameravam (bom padla na finto:))),
tako, da si bom sodbo lahko ustvarila sama, kot pri vseh drugih knjigah. Za literarne kritike se mi pa žvižga! Iz Književnih listov in Bukle si samo naslove prepišem.
Oj Poppy, hvala za tvoj komentar!
Kajne, vsak ima svoj pristop (in okus) k branju knjig. Ker sama le redko primem v roke knjigo s tako vsebino, saj težko prenašam opise nasilnosti in raznih (ne)človeških grozot, moram reči, da je bila ta knjiga zame kar srhljivo odkritje. Dotično knjigo mi je priporočila knjižničarka, ki ji zaupam in čeprav sem malo skeptična do takega branja sem se ga pogumno lotila in kot rečeno, knjige nisem odložila do zadnje strani. No, popeljala me je v težki zaporniški svet na Tajskem in v Angliji, ki si ga človek sploh ne more predstavljati, tako nam je, hvala Bogu, tuj in nerazumljiv. Vendar je tudi to življenje, čeprav bi ga komaj lahko tako imenovali…
Prosim te Poppy tudi za oceno knjige s tvoje strani, ko jo boš prebrala!
Lep pozdrav!
Poppy,
saj tudi jaz ne berem samo knjig, ki jim je pripisana literarna vrednost! niti nisem presojala konkretne knjige, napisala sem le, da mi gre na jetra, da v literaturi nekaj postane “in”, potem pa so te knjige oh in sploh. mnogo res dobrih knjig pa ostaja neprebranih, ker pač niso čisto nove in ker nimajo medijske podpore.
dotične knjige pa ne bom prebrala, ker ne čutim nobene potrebe po pobližjem spoznavanj tajskega zaporniškega sistema. Mitka, hvala za opozorilo!
Tudi jaz rada berem knjige, ki so napisane na podlagi resničnih izkušenj. Pač,…
Kakor sem bila pri D. šifri razočarana, ker je bilo toliko šare okrog knjige, me je Sandrina pripoved res ganila.
Pred kratkim sem prebrala tudi Izpoved iz harema, o bograjčanki, ki so jo prodali… da ti gre kar srh po kosteh.
Tudi jaz berem veliko knjig…takšne in drugačne…mnenje o njih si ustvarjam
čisto osebno…..kakšen vtis je pustila na mene….ali o njej razmišljam tudi drugi dan…
Na žalost nimam nobene osebe s katero bi komentirala vsebino, občutke in
misli o določeni knjigi, razen moža, ki me iz čiste prijaznosti posluša, čeprav samo z enim ušesom.
Pred kratkim sem na CNN videl reportažo iz nekega zapora na Filipinih. Govora je bilo o otrocih z ulice, ki so zaradi malenkosti zaprti in to skupaj z res hudimi kriminalci in predofili. Bo kdo o njih napisal srce parajočo knjigo, ki bo ljudem dala misliti. Kdorkoli zganja turizem po Aziji ve, da tam z drogami ni šale in ve se tudi, kako se zdravorazumsko temu izogniti. PO svetu se dogaja veliko svinjarij in takšnih in drugačnih pizdarij, ki so, oprostite, veliko hujše kot usode naivnih turistov, in o njih ni veliko govora, ker se jim širše občinstvo, ki udobno sedi v naslanjačih, raje izogne. Seveda gre zgodba o turistki v zaporu v ‘divji’ Aziji v promet, ker opozarja na nevarnosti, ki prežijo za vsakim vogalom in se odlično zlijejo z diskurzom strahu in ustrahovanja, ki dominira v evroameriškem prostoru.