Samske mame kakšen imate odnos s samskimi odraslimi sinovi, ki živijo z vami

Zanima me kakšen imate odnos samske mame s svojimi odraslimi samskimi sinovi, ki živijo pri vas. Koliko so stari? Kaj vas moti, kaj si želite,…?

Moj sin je star 25 let. Zaposlen, aktiven špotnik, lepega karakterja, povprečnega izgleda, družaben fant. S prijatelji in prijateljicami hodijo ven, enkrat se dobijo pri enem, drugič pri drugem, pri nas so kar pogosto zasidrani. Resne punce že nekaj časa nima( no vsaj ne da bi jaz vedela), eno je pred časom pripeljal domov, meni je bila zelo simpatična, ampak je prekinil z njo, ne vem zakaj, ker ne sprašujem in se ne vtikam v njegovo  življenje.

En do drugega sva zelo spoštljiva. Ne polagava si računov kje kdo hodi, razen za daljšo odsotnost si poveva. Ne vtikam se v njegovo intimno življenje in mu ne dovolim, da bi se on v moje. Gospodinjska dela si večino delima, le jaz sem se določila za pranje perila, on pa postori druge moške stvari v stanovanju in pri avtih. Če sem odsotna dalj časa, pa tudi sam poskrbi za umazanje cunje in jih da prat. Kosilo kuha tisti, ki je prej doma, pospravi tisti, ki ni kuhal. Mesečne stroške si deliva odkar je zaključil šolanje in se zaposlil. V njegovo sobo ne vstopam od pamtiveka brez trkanja, tudi on ne vstopa v moj zasebni kotiček brez trkanja. Nekaj let nazaj sem zgubljala živce in se jezila sama pri sebi, ko  je želel kaj popravit in je še dodatno pokvaril.

Meni zaenkrat ustreza tak način življenja, da si deliva delo in stroške, ter si ne polagava računov kje kdo hodi ali kaj dela. Zgleda, da tudi njemu tak način življenja zaenkrat še odgovarja. Želim pa si, da bi si našel resno punco, mogoče počasi ustvaril družino in se odselil na svoje. Sicer je to njegova stvar, tudi če se odloči za samsko življenje, jaz na to ne bom imela vpliva in ga tudi ne želim imeti. Razmišljam tudi v tej smeri, da se čez par let preselim na vikend, ker z leti želim in potrebujem vedno več miru. Kljub temu, da se res lepo razumeva, pa se ne vidim v tem, da bo star recimo 30 ali več let in bova še vedno živela skupaj.

Živeti pri mami nima blage veze s problemi, na katere ciljate. Odselitev od mame ne pomeni nujno, da se bo kaj drugega spremenilo, razen debelina denarnice. Neverjetno, kako so se nekateri navadili enačiti te stvari, kot da gre obvezno eno z drugim. Mešate jabolka in paradajze.

Ma moj sin lahko z mano živi dokler hoče. Sej otrok je otrok, isto bi bilo, če bi bila hči.

Kot vsaka mama, ki obozuje svojega otroka, si iskreno zelim, da se osamostali, ko se zaposli. Zame je to uspeh enega starsa, da je pripeljal otroka do cilja.

A tudi, ce bo pri 30ih se zivel z menoj, pa kaj. Si bova vsaj stroske delila ?

Drugace si pa pri nas doma povemo veliko, ne polagamo racunov, a se pove, grem tja in tja, pridem takrat in takrat. Ce se kdo kje veliko dalj zadrzi ali prespi drugje, se tudi obvesti.

Meni se to zdi osnova, ko z nekom zivis. Se ko sem studirala in zivela z isto cimro ze en cas, sva si povedali, kam greva in kdaj bova nazaj.

Ne razumem poante tega dolgega pisanja z vsemi podrobnostmi kdo kaj pove in kdo kuha, razen tega, da bi ti želela, da si najde punco, ampak pri svojih letih verjetno veš, da so tvoje želje pač samo želje, življenje pa se obrne, kakor se obrne.

Avtor posta cilja na nekaj cisto drugega. Psihopat pac. Ka te ces.

Ne razumem kaj imaš v mislih?

Sprašujem zaradi tega, ker poznam kar nekaj primerov, ko odrasli sinovi živijo v mama hotelu, ne prispevajo nič za stroške, izkoriščajo svoje matere in povrhu so še nepoštljivi do njih. En primer:človek star okrog 50 let, z materjo se skupaj napijeta, potem pa jo še tepe. Potem en primer:mama ga ujčka v vseh pogledih še pri 30ih, nič ne rabi prispevat, še ona mu daje denar kjub njegovi službi, tretira ga kot majhnega otroka in ne kot odraslega moškega. Imam občutek, da bi verjetno umrla od žalosti, če bi se odselil, pa se itak ne bo, ker je preveč razvajen. Potem še ena cvetka, ki tako dolgo sili v sina, da vsako punco pusti, ker ga mama prepriča, da nobena ni dovolj dobra zanj. Pa je star okrog 50.

Jaz pri 27 letih živim z očetom. Zaslužim cca 1400€ ,oče nekje 500€ spravi skupaj. Hiša je od dedeka,ki živi drugje. Stroške si deliva na pol,opravila on zunaj,jaz notri. Pereva si vsak posebaj,saj živiva ločeno(jaz v nadstrešnem stanovanju,on spodaj) Kuhava si 1x na teden nekje skupaj,ostalo ločeno. Če se kaj pokvari kupim jaz,on mi pa v malih zneskih vrača mesečno,včasih kupim kaj dodatnega prostovoljno zgolj jaz. (večinoma jaz,če je kaj takega kar še nimava kot recimo aparat za kavo ipd) Tako,da na nek način je on bolj odvisen od mene kot jaz od njega. Meni pri plači ostane cca 900€ in bi komot bila na kakšnem najemu,njemu ne ostane nič.

Od začetka so bili problemi,ko sem kam šla in me dlje ni bilo domov(več kot 2 uri) češ,da samo okrog hodim doma pa polno dela.

Sem mu povedala,da v kolikor mu kaj ne paše lahko grem in bo ostal sam s položnicami. Od takrat naprej lepo sobivava torej že cca 6let odkar sva sama.

vse skupaj opisuješ, kot da ti je mož, ne sin. samo spita ne skupaj.

glede na to da je tvoj sin sta čist preveč oddaljena.kot bezna znanca.

si fouš ker otrokom ni treba nič prispevati?

te ni nič sram da gre pri njegovih 500 evrov vse na pol?

on živi v revščini ti v razkošju.

in potem še misliš da mu uslugo delaš če z njem ziviš?

Nas 5 živi zgoraj v mansardi, spodaj deda. Hišo sva obnovila v nulo – celo – ne samo najin del – dala sončno elektrarno, TČ, nova kotlovnica ni da ni.

Spodaj živi deda sam s 600 eur penzije. Kosilo imamo skupno, ostali denar ima izključno za sebe. Ne plača ene položnice. Kaj si edino kupi je kak priboljšek za v hladilnik za zajtrk in večerjo, pa še to ne ne vem kaj. Kruh itak dobi od nas, ker pečem domačega.

Kdo je sedaj na boljšem? Mi z 2500 na 5 oseb, z otroci, vsemi položnicami in kreditom in stroški, ali deda, ki ima 600 eur za sebe?

Moj 55 letni brat živi z 80 letno mamo. Mama mu kuha, pere, pospravlja, kupuje spodnje gate ter štumfe. Če brat kaj ne ve oz. je v dilemi vpraša mamo, ker ona vse ve! No, ona je edina, ki ve kaj je najbolje zanj. Kaj hočeš lepšega?

Ko bo mama umrla, si bo pa dobil kakšno obupano, ki bo skrbela zanj  in svet se bo vrtel naprej …

Če ti živiš v krogu 5km stran od njega se kar pripravi, da boš nadomestila mamico.

In kje je problem? Lepo si ga vzgojila, ve da mora doma pomagat, ni razvajen. To da pa je samski, pa je lahko problem ali uživa v brezskrbnem seksu, se mora še znoret ali pa enostavno ne najde prave. Jaz ne vem, zakaj nekateri silite da morajo vrat na nos imet družino in ne vem kaj, potem pa vas moti izbira partnerja.

Nisva bežna znanca in preveč oddaljena. Zakaj tako misliš? Zato ker se ne vtikam v njegovo intimno življenje? Pa saj je vendar odrasel moški in ni moj partner, da bi nadzirala njegovo intimno življenje, niti on moje. Se veliko pogovarjava, če ima kakšne težave, se mi zaupa, me tudi vpraša za nasvet. Včasih ga upošteva, včasih ne. Nikoli pa ne drezam vanj, da mi mora kaj povedati, če sam ne izrazi želje.Če vidi, da sem zaskrbljena, me vpraša kaj je narobe, včasih mu povem in poskusi najti rešitev, včasih pa  rečem, da je vse v redu, ker ga ne želim z določenimi stvarmi obremenjevat ali pa se mi zdi neprimerno.

Na voljo sva si po telefonu. Sicer se ne klicariva po nepotrebnem, razen, če kateri še gre kam po službi , da potem tisti ki je doma, ne pripravlja kosila ali če je kaj drugega pomembnega. Včasih si pošljeva kak sms ali fotografijo, ko kateri pohajkuje  kje okrog. Če kateri potrebuje kakšno uslugo, si brez problema pomagava. Včasih me povabi ven na kosilo, včasih jaz njega.

Bojim se edino le, da bo šel po mojih stopinjah in bo ubral samskost, ker mi velikokrat reče, da me občuduje kako znam uživat v samskem življenju. Jaz mu poskušam pojasniti, da sem samska zaradi tega, ker sem že dala skozi obdobje, ko smo bili družina, da sem imela pred njegovim očetom tudi nekaj krajših vez in da si pač trenutno ne želim partnerja, ker mi je trenutno tako čisto v redu.

Tukaj mame nimajo nič s tem. No nekaj imajo, ponavadi so tudi one v jazbinškovi generaciji, ki je naredila praktično nedosegljiva za nove generacije. Tako da niso edine. Če nimaš stalne službe vsaj 1300€ v žep nimaš kaj praskat zunaj. V kakih rovtah je lahko ceneje, samo vso srečo dobiti tam službo tudi za minimalca. Meni definitivno ni do tega da bi futral jazbinškove privilegirance.

Želodec se mi je obračal ob prebiranju tega komentarja. Ne morem verjeti, da obstajajo taki brezčutni, sebični, preračunljivi otroci.

25 let ima in ti bi resno punco pa družino? Poknjena si no, lepo povedano.

Pa katera normalna bo pri 25 rojevala. No tiste “neplanirančke” že ali vse kar je karierno sposobno rojeva šele pri 28+. Če bo imel 2 leti mlajšo bo on takrat 30.

Mladi starši, otrok že pri 25, so itak le luzerji. Slabe zaposlitve, brez magisterijev. Brez študentskih izmenjav, pripravništev v tijini, projektov širom sveta, brez XYZ strokovnih licenc, brez navade branja, pogosto bolj na izi po principu “bo kar bo”

No potoval preko relaksa v hurgado so … hehe

Bog pomagaj. A si prepričana, da govoriš o sinu? Ali o partnerju?

Koliko babnic si v sinckih najde partnerja, to svet še ni videl.

A če bi napisala, da imava s hčero tak odnos, pa bi komentiral/a, da sva v lezbičnem odnosu? Tebi še Bog ne more pomagati pri tvoji ozkoglednosti.

Jaz živim po smrti očeta z mamo. Njeni prihodki so bili okoli 330 eur, ki nebi pokrili niti položnic in hrane. Po mnenju zdravnika tudi ni primerna za v dom, ker lahko še vse postori sama.

Tako sem prevzel vse stroške obnove in ureditve ločenih stanovanj v hiši. Zneslo je okoli 95.000 eur. Ona je prispevala od prodaje svojega premoženja 1/3.

Vsi stroški so na mene, saj bo tudi hiša nekdaj moja tako, da ni potrebe po delitvi.

Skupaj jemo nedeljska kosila, drugače si sami kuhamo. Ogrevanje krijem jaz.

Sedaj, ko so se ji povečali prihodki krije elektriko in vodo okoli 120 eur mesečno. Hrano si kupuje sama. Ostalih stroškov nima.

Vse naprave, tudi v njenem stanovanju v primeru okvare krijem jaz iz istega razloga kot zgoraj.

Ne jemljem pa svojega bivanja doma kot nuja in lahko v primeru razvoja dogodkov tudi grem živet kam drugam.

Edina ovira je samo denar, ki ga ni nikoli dovolj ko začneš z gradnjo ali obnovo. Ampak trenutno vsaj nimamo kreditov in vrednost nepremečnine smo tudi kar bistveno povečali, tako da ob prodaji tudi zaradi lokacije lahko celo naredimo dobiček.

Ste kdaj slišali za čustvenega partnerja in za to, da ravno samske mame najdejo tisto nekaj, da zadovoljijo svoje notranje potrebe, ravno v svojih sinovih? Da si v njih najdejo čustvenega partnerja?

Ah ne.. one ne rabijo partnerja, one so dovolj same sebi.. v resnici pa ga ne potrebujejo, ker vse že najdejo v sinu. V resničnem življenju se pa to odraža v tem, da imata pravzaprav razdelano življenje, razdeljene vloge… Vloge, katere bi si sin moral razdeliti s svojo punco, partnerico.. ne pa z mamo.

Verjemite mi, nobena se ne vidi v razmerju z osebo, ki doma mami igra moža. In za temi besedami stojim!!