Samozavest- serijsko
Imam zelo zanimivega in posrečenaga kolega, ki zase misli, da je najboljši, najlepši, pravzaprav Bog v človeškem telesu. Zase pravi, da je prvi sveder Fužin, čeprav je že srečal Abrahama. Prepričan je da, se mu nobena ženska ne more upreti, če pa slučajno naleti na kakšno, ki ne podleže njegovim čarom, obstaja zato samo eno logično pojasnilo – nedvomno je lezbijka.
Kljub temu, da je povprečnega videza mu vedno znova uspe prepričati nič hudega sluteče dame, tam med 40 in 50 leti, da mu pomagajo mečkati rjuhe. Človek je neverjetno samozavesten in zna pa seveda tudi povedati kar ženske rade slišijo.
Samozavest! Ali jo premorete, lahko ločite med pravo in lažno samozavestjo?
Sigurno pozna veliko lezbijk. :)) Težko je ločit, če človeka ne poznaš. Lažna samozavest je zame domišljavost oziroma napačna predstava, ki jo ima nekdo o sebi.
Problem je tudi, ker si samozavest ljudje različno razlagamo, zato bi bilo treba najprej le to definirat, da lahko potem začnemo o tem, kako jo ločimo.
Kdor je samozavesten komot prepozna tiste, ki so cagavi.
A ti maš s tem prepoznavanjem težave? :)[/quote]
Le da tisti, ki je domišljav, z lahkoto samozavestnega označi za cagavega. :)) Pol si pa tam, nikjer. :))
pa na tolčte po poetu. Ta je samo napisal izhodišče.
In ja, poznam takšne tipe … ženske gredo z njimi kot, da so hipnotizirane ☺
sem jim bil vedno foušljiv … dokler se jim ni začelo poznati, da popuščajo pri delu za € za preživljanje.
wtf? Tole se ti pa ni ravno posrečilo.
Vsi smo samozavestni na enih področjih in na drugih nismo. Lažno, nelažno, ni moja stvar presojat. Načeloma pa se ne družim s fejk ljudmi, to so tisti, ki lažejo o sebi, kakšni so, ki manipulirajo, da dobijo, kar hočejo (tuki ne mislim igre zapeljevanja, ki se jo gremo vsi 😉 ki hodijo preko trupel, skratka egoizem na neskončnost.
Če je nek moj frend/frendica player/ka, da dobi, kogar hoče, da mu mečka rjuhe, zame ta oseba ni fejk. Niti nisem osebno prizadeta, ker to najin prijateljski odnos v ničemer ne spremeni. Skratka, lahko se družim z ženskarjem (ali žensko obliko tega), če ima sicer še kaj drugega pokazati v odnosu, ergo se da še kaj drugega kot o polaganju in širjenju nog pogovarjati z njim/njo 🙂
Včasih pa je potrebno tudi malo lažne samozavesti, da se premaknemo tja, kamor želimo. Primer: če je nekdo v sebi prestrašen, ker ne dobi službe, in je v svojem delovanju in na razgovorih videti kot premočeni zajec, je bolje, če “fejka” samozavest, se zravna na stolu, jasno odgovarja na vprašanja in si upa tudi sam kaj vprašat.
Poleg vsega pa, kaj ti, poet, razumeš pod lažno samozavest? Da je nekdo v sebi v resnici šibek in ranljiv? Pa tako smo vsi! Slej ko prej se pokažejo razpokice in če se odpremo drugemu, tudi ta vidi, da tudi nas razjedajo dvomi in strahci, pa si tega pač ne upamo priznat na vsakem koraku.
Nekomu drugemu je “lažna samozavest” rešilna bilka, da ne potone.
Na drugi strani imamo naivneže, ki vzamejo vsako besedo kot čisto resnico. Če jih tak sfejkan samozavestnež naokoli prinese, pač ni njegova krivda, če se naivnica ujame, kajne?
Robi…se strinjam s tabo. Kako pa ti vidiš da se izraža navzven ta notranja borba? V kakšnem smislu si to mislil? Po obnašanju, govorjenju?[/quote]
V tem, da se pojavlja težnja po ustrahovanju in poniževanju drugih. Prav tako še po pretiranem dokazovanju nekih lastnih sposobnosti.
Na tak način navidezno sebe postaviš na višji nivo. Saj si zaradi lastnega strahu pred soočanjem z občutki manjvrednosti vedno v nevarnosti, da se boš počutil ponižanega ali nesposobnega. Da bo spet v tebi prevladal tisti glas, ki ti pravi, da nisi dovolj dober.
Na primer nasilneži, si z ustrahovanjem kompenzirajo svoj občutek manjvrednosti.
Po moje si ga bolj površno opisal. Poudarjaš (blefirano) samozavest, izpuščaš pa vrline, ki so res odločilne: iskrenost, poštenost, delavnost, zaupanja vrednost, dobrosrčnost, prijaznost, morda celo nekaj smisla za humor… Brez tega on pri ženskah ne bi imel šans. Tiste lezbijke so bile pa v resnici najbrž kakšne neetične keš pi č ke.
Forum je zaprt za komentiranje.