Samozaložba
CIP- Kataložni zapis o publikaciji (tista reč v vsaki knjigi na začetku. Kjer je naslov in avtor napisan tako bolj na malo, zraven pa neke številke, leto itn.)
Do tega pa prideš tako, da pošlješ par pesmi, naslovnico na Izletniško 1 (nisem siguren) Lj, in napišeš, da bi rada imela Cip številko in črtno kodo, če jo želiš. Črtna koda so tiste črte, ki jih najdeš celo na kisli smetani. Blagajničarka s svojim orodjem gre čez to. Bodo že vedeli.
Ko dobiš to iz NUK-a, pa daj oblikovalcu, da našiba to not, črtno kodo vzadaj, ali kjer jo pač hočeš imeti. Ne pozabi napisati na naslovnico svoje ime in naslov zbirke npr. Jokajoča srca ženskega infantilizma. Toda dobro premisli, da ti čez eno leto ne bo nerodno, da je tvoje ime tam. Škoda sicer ne bo velika, ker bo to knjigo imelo le tvoje sorodstvo in najboljša prijateljica, ki9 te bo hvalila in hvalila in hvalila in od kod ti ideje in bla, bla, bla. Če si najstnica, počakaj. Časa je dovolj! Popolnoma vseeno je, če nihče ne bere tvoje knjige zdaj, ali pa čez pet let.
Sicer pa, si objavljala kje v revijah? To bi bilo vsekakor priporočljivo. Ker imajo tam vsaj tako majhno sito. In ta večje polomije možganov in čustev zavoljo nagonskih momentov vržejo v koš, kamor sodijo. Z opisi marjetic in čistih potokov in dreves vred. Prav je tako. Imej odgovoren odnos do papirja!
Ne gre za spol. Gre za slovensko kolektivno zmotno prepričanje, da je vse, kar napišemo v stolpcih, poezija. In danes se mi zdijo tudi tiste pesmi (moje), ki so jih stiskali med platnice naše literarne revije, kot nekak voden črevesni iztrebek človeka, ki se ne slepi več (pa bi se morda upravičeno lahko), da je neka izjema v svetu pisunov. Kar se tiče poezije! Zdaj se slepim raje s prozo.
goga,
nasvet, ki ti ga je dal buk, ni slab – resnično je dobro poskusiti z objavo v reviji. Seveda je odvisno tudi kaj želiš doseči z zbirko – si želiš le videti svoje pesmi v knjižni obliki (v tem primeru le pogumno naprej) ali pa imaš tudi drugačne ambicije. V slednjem primeru pa je objavljanje v reviji skoraj nujna pot. Splača se malo pogledati kaj objavljajo in kje bi bili uredniki najbolj dovzetni za to kar pišeš (ni pač vsaka poezija za vsa ušesa). Dobro je tudi če se na uredništvih osebno pozanimaš o usodi svojih pesmi, spoznaš urednike, etc. Zadnje čase je naokoli tudi nekaj delavnic, ki so lahko tudi koristne.
“Ker imajo tam vsaj tako majhno sito. In ta večje polomije možganov in čustev zavoljo nagonskih momento vržejo v koš, kamor sodijo. Z opisi marjetic in čistih potokov in dreves vred. “
To velja le načeloma – za nove neznane pesnike in pesnice; veliko revij svoj prostor že vnaprej “odda” nekaterim imenom (ni vse kar je v revijah suho zlato). Pri tem niso vse revije enake, zato se splača vztrajati in najti svojo nišo (hkrati pa seveda nenehoma izboljševati pesmi). Če je to nekaj kar boš počela, se splača raziskati to sceno. Pisanje je maraton in samo nenehna predanost lahko (pa tudi ni nujno) obrodi sadove. Človek pa mora imeti kdaj tudi malo sreče. Upam, da sem te s tem vsaj malo opogumil.
Vse je odvisno od tega, zakaj želiš imeti knjigo.
Goga, revija Literatura vsako leto prireja delavnice in za poezijo in za kratko zgodbo in za literarno kritiko. Ti priporočam. Spoznaš ljudi, ki se ubadajo z istimi stvarmi in dobiš smernice, ki se jih lahko držiš ali pa z novim (svojim razlogom) ne.
Vsekakor pa se naučiš kritično brati svoje lastne pesmi in tekste.
Zelo priporočam.
Res je dobro, če izbor! , ne cele zbirke, pošlješ na različne literarne revije (5-10 pesmi). Bodi toliko korektna, da ne pošiljaš istih izborov na različne revije istočasno, če pride do objave, so nejevoljni, če niso edini, tudi zameriš se jim lahko.
Revij je kar veliko. Ena je zgoraj omenjena, torej, Literatura, Sodobnost, Nova revija, Apokalipsa, Mentor…
Pojdi v Konzorcij, tam jih prodajajo in si prepiši naslove revij in uredništev.
Želim ti veliko uspeha.
Kwakica
P.s.
Če ti bo tako uspelo vsaj malo prodreti, morda ne bo potrebna samozaložba za zbirko.