Samostojnost in partnerska zveza
M320, 31.01.2022 ob 21:27
idesi, 31.01.2022 ob 21:02
M320, 31.01.2022 ob 18:28
idesi, 31.01.2022 ob 14:25
sama s sabo, 31.01.2022 ob 13:26
Imam kup prijateljic/sodelavk, ki se sedaj okoli 40ega ločujejo. Otroci so zrastli, krediti so odplačani, plače so dobre, kariere so narejene, srednješolske ljubezni so izpete.
Sprašujem se, ali ni ljubezen za najstnike? Dejansko večina parov v moji družbi se je sparčakala tam okoli 18-22 leta, potem so par let uživali sami, tam do 30ega otroci, krediti, kariera, sedaj capljajo proti 40ki pa so ločitve na mizi. Še najbolj pri finančno preskrbljenih. Sploh tam, kjer je ženska finančno močna in njena streha nad glavo ni odvisna od moškega.
Zanimivo vprašanje. Mislim, da gre tu za predstavo o romantični ljubezni in da se ta predstava sčasoma razblini, saj ne deluje. Tako da je delno tvoj ponujeni odgovor v vprašanju povsem resničen. Potem je tu še udobje današnje družbe, ki omogoča navidezno, da drugega ne potrebujemo. In nenazadnje je tu še narcisodno vedenje, ki je spodbujano v današnji družbi:
Seveda deluje, jaz sem živi dokaz. Midva z mojim sva že 20 let srečno poročena.
Glej ga zlomka. Povsem spregledal ta zapis. Se opravičujem. Če prav razumem, praviš, da vidva živita odnos, kot ga nekako promovira in opisuje romantični mit. No, iskreno povedano, sam še vedno vztrajam na stališču, da je romantični mit zgolj in samo mit in da se v praksi ne more obnesti. Bom pa z zanimanjem prebral kaj o tem, kako to potem zgleda v praksi, če se odločiš še kaj napisati o tem.
Zakaj misliš, da ne?
Meni je super. Imam svojo polovico, sorodno dušo in se imava čudovito. Happily ever after.
Na tole sem se skliceval. In potem pač v tem kontekstu nazaj do tega, da jaz zapišem, da romantični mit ne deluje in ti napišeš, da deluje in da sta srečno poročena že 20 let. Tako da… o tem, kdo odgovarja zgolj zato, da bi repliciral, bi se dalo razpravljati. Ker na ta način si lahko tudi sado-mazo odnos, poln nasilja, lahko predstavljamo kot romantičen. S stališča “meni je fajn” lahko upravičimo tudi holokavst. Je pa to precej patološka drža. 😉
ghretta, 02.02.2022 ob 12:01
Sem takšna kot piše Rok, preveč iskrena. Zato sem večino življenja samska in tudi s službami imam probleme. Prijateljev prav tako skoraj nič. Ne znam se lepo delat, ne znam igrati prijaznosti in vzhičenosti, če tega tudi ne čutim. Ne znam lagat v obraze, kako sem nad nečim/nekom navdušena, če nisem.
Prav tako ne maram laži in zavajanj drugih ljudi, a žal skoraj same takšne spoznavam. Tako, a jih od*ebem po spisku, ko stopim na kakšno njihovo lažnjivo mino.
Danes je veliko ljudi vzgojenih po narcisoidnem modelu. To ne pomeni, da so kakorkoli bolni ali moteni. Gre za vzorce, ki se zdijo v družbi normalni, čeprav so že pretirano izražene neke egocentrične poteze. Tako da se strinjam… pogosto je res najbolje zamahniti z roko in iti svojo pot. Ravno vsakogar si pa tudi ne gre nakopat na grbo.
Romantika – romantična pač nisva. Mojega moža občudujem in obožujem, ker je realist ter pozitivist z velikim veseljem do življenja in ljudi in živali in narave. Rožic in bonbonier mi pa res ni nikoli nosil.
Da spet pristanemo pri kurjavi – mi/nama pa zvečer zakuri v kaminu, jaz tačas skuham čaj/kuhančka in se stisneva skupaj pod eno deko in prepleteva noge pa čeprav zraven boljiva vsak v svoj ekran 😉 To je zame romantika.
Ali pa da pozimi očisti sneg in led tudi iz mojega avtomobila, čeprav jaz še drnjoham ta čas pod toplo odejo, ker začenjam kasneje s službo. Takšne malenkosti, ki ti pogrejejo srce.
Oj, meni ni bil beg pred samoto, vendar beg pred starši. Ja jaz nisem. Sem pa vedno sanjala o tem. Z minimalno plačo je to težko. Ja jajca moraš imet. Zmeri sem sanjarila o tem. Slediš svojemu srcu. Težko je. Če si pod okriljem bilokoga, starš partner, je ves čas nekdo, ki te hoče spremenit v nekaj, kar nisi.
Ja zgoraj je nekdo napisal, da smo vzgojeni narcisoidno. Ja jaz sem bila. Moraš imet partnerja: ki to un tret, kot bi kupival avto. Kupiš močnejšega. Rezultat nikoli ne gledaš TV v isti sobi, ker si greš preveč na živce. Današnji model. In pol se kolegici pohvaluš, da imaš moža, ki vse živo… Ona ti seveda zavida. Ko pa pride na obisk pa našteje 6 stvari, ki jih nikoli ne bi prenašala. In ko si s partnerjem ograš neko vlogo. In ko ga ni se gliboko oddahneš. Ker si dobil dušo nazaj.
V bistvu je verjetno najboljši pokazatelj t.i. zakrite narcisoidnosti poveličevanje, občudovanje. Tudi v odnosu do drugega, ki ga po eni strani instrumentaliziramo v orodje za zadovoljevanje nekih vsiljenih, izvedenih potreb, hkrati pa seveda nikoli nismo zadovoljni, saj te potrebe v resnici niso naše potrebe. Na drugi strani pa idealizacija tako instrumentaliziranega partnerja, ki ga lahko prenašamo zgolj toliko časa, kolikor ga moremo idealizirati, občudovati. Ta ples, čustveni vrtinec2, posrka vase marsikateri par in je danes nekaj normalnega.
Narcisoidnost ni vsako povzpetništvo. Obstajati mora močan čustveni elemnt, da ne rečem čustveni manjko, ki povzroči vrtiljak prehajanja iz občudovanja v razvrednotenje – sebe in partnerja, preprosto zaradi pomanjkanja sebstva in vesti, empatije. Tipično izražanje čustev tako ostane na ravni “Meni je ok, če je tebi ok.” ali pa “Tale avto/slika/prstan/junejmit mi je pa tako všeč. A ne?“ Iskanje potrditve lastnih čustev pri drugem, torej. Kako poglobljeno potapljanje v čustva pa je navadno neposredno kaznovano. Da bi drugi imel čustvene potrebe? Nemogoče. On je tu zgolj zato, da imam jaz kaj občudovati in da me občuduje. Kot to mojemu grandioznemu jazu pritiče. Tu je potem stična točka s tistim, čemur rečemo narcisizem. Na zunaj izpostavljeni grandiozni jaz in notranja praznina, ki jo je nemogoče zapolniti.
Ob takšnem partnerju se človek počuti, kot bi se razkrajal, medtem ko bi s čajno žličko poskušal napolniti Cerkniško jezero. Neskončni dialogi, ki pa ne peljejo k ničemer in katerih namen je zgolj izpostavljanje ekstremne pomembnosti pripovedovalca. Raziskave kažejo, da se v nekih “normalnih” zvezah partnerja pogovarjata nekih 15-20 minut na dan. V takih, kjer eden od partnerjev kaže bolj izrazite znake narcisoidnosti, pa pogovori trajajo ure in ure.
Ravno zaradi tega sem se prej obregnil ob romantični mit. Ker v sebi nosi narcisoidnost. Drugega obožujem, občudujem in sem mu zaradi tega naklonjen. Ker je moja duša dvojčica, zrcalna podoba mojega grandioznega jaza, ki si zasluži nekaj občudovanja vrednega. In to plat romantične ljubezni ljudje radi spregledamo. Kot se po domače temu reče: kaj ostane potem, ko se poližeta med in mleko?
iDESI974, 30.01.2022 ob 18:14
Malo lahkotno razmišljam o vsemu temu jadikovanju nad enim ali drugim spolom in o pričakovanjih do drugega spola, pa se mi je porajalo vprašanje:
Koliko vas je sploh že živelo povsem samostojno samsko življenje?
Mislim res samostojno, torej da ste v celoti finančno-materialno, kakor tudi sicer poskrbeli zase, preden ste v stopili v neko partnersko zvezo. Da ste torej sami dovolj zaslužili, da ste pokrili stroške bivanja, da ste si sami kuhali, prali, pospravljali,… da ste sami skrbeli za obisk frizerja, pivo v hladilniku, članarino v fitnesu, abonma v gledališču, operi, članarino v knjižnici,… da ste si sami plačsli plesni tečaj, ali tečaj tujega jezika, morda plavanja,… da ste sami igrali nogomet, košarko, ali karkoli že v vaškem športnem društvu, itd.
Koliko izmed vas je torej pred začetkom neke zveze bilo “izdelanih”, kot se temu reče in vam je vstop v zvezo pomenil nadgradnjo v življenju in ne bega pred samoto?
JAz zivim tako sanjsko zivljenje ze 7 let sama z hcerko ne menjam za nobenega moskega
idesi, 02.02.2022 ob 21:23
Če pa bi vendar… kaj je tisto, kar bi prinesla v zvezo? Kaj bi moral on drugi prenašati in kaj bi ti bila pripravljena prenašati?
Ljudje, ki smo se naučil živeti sami, ali v kratkotrajnih zvezah, o tem niti ne razmišljamo.
To je za nas precej osvobajajoče. 😉
idesi, 02.02.2022 ob 11:48
excell159, 02.02.2022 ob 11:35
idesi, 02.02.2022 ob 11:04
M320, 02.02.2022 ob 10:57
idesi, 02.02.2022 ob 10:39
V sled te teme, 01.02.2022 ob 12:15
Sprašujem zato, ker imava midva podobno zgodbo. Spoznala sva se pri mojih 22, on 24. Jaz sem delala faks, on že bil zaposlen in delal faks ob delu. Jaz sem tedaj živela v študentu, on doma. Ko sva imela oba redne prihodke, sva šla najprej v najem, potem nakup stanovanja, nato sva stanovanje prodala, tri leta bivakirala pri mojih in v tem času zidala. V tem času sva imela tudi 2 otroka. Bilo je težko, finance, služba, delo na parceli, otroci, ampak ravno skupno delo in skupni trud naju je povezal. Koliko dni in noči sva prekladala in barva les, kitala knauf, pucala bosanke – vse skupaj – vse med pogovorom in smehom in sanjami. Tudi midva sva skupaj 20 let. Veš kaj sem ravno zadnjič razmišljala – kdaj bo spet zmanjkalo drv v kurilnici, da bova vdarila skupaj eno akcijo, ko vozival drva iz drvarnice v kurlinico celo popoldan in zraven pogovor in smeh in načrti za prihodnost…Tu je po moje skrivnost – skupen trud za skupne cilje in komunikacija komunikacija komunikacija.
No, tole je en tak čudovit zapis, ki kaže na to, da v bistvu na zvezo najbolje vplivajo druženja, za katera sicer rečemo, da to pa ni ravno romantično. Omenja trud, omenja čakanje na priložnost, kar pomeni, da sreča ni nekaj vsakdanjega… in da izvira iz truda, napora,… skratka trpljenja.
Bi pa dodal vprašanje: tako radi poudarjamo komunikacijo, pri tem pa vztrajno pozabljamo na to, da je vpliv verbalne ravni le-te v bistvu v primerjavi z drugimi načini izražanja v resnici zelo majhen. Katere ravni komunikacije torej? 😉
Kako obračaš vodo na svoj mlin. Še kako je romantično delati in ustvarjati skupaj! Sreča ti mora biti dana, ti pa moraš tudi kaj narediti, da jo ohraniš. Če ne zalivaš rože, uvene kajne? No, to. Negovanje odnosa pa ni muka, trdo delo in vse to kar ti opisuješ. Če ljubiš osebo ob sebi je to privilegij in čast! Da ga lahko osrečiš, mu pomagaš, izmenjuješ energijo, se pogovarjaš in rasteš. Si kdaj kaj delal s soprogo ali se samo sprehajata pa hopacupa? Gledati moškega med delom je seksi, strastno, ko zabija žeblje, ima zasedene roke in je fokusiran na tist cvek, uh… Kot ko on gleda mene med kuharijo in peko. Sicer mi včasih pomaga, a večinoma končava na tleh. Na floor of shame. ?
Komunikacija mora biti naelektrena z ljubeznijo, prepletena z igrivostjo in uporabiti moraš vse senzorje in čute da zaznaš vibracije in spremembe, da lahko odreagiraš in jih uporabiš za ljubeč odgovor. Če si naravnan na pravo frekvenco s partnerjem, to poteka naravno, saj izhaja iz srca. Ti si preveč v glavi po mojem.
Oprosti, ampak… Ne poznam veliko ljudi, ki bi npr. zlaganje drv označili kot romantično. V bistvu kar težaško opravilo. Je pa v dvoje zagotovo lažje. Tudi ne poznam veliko ljudi, ki bi rekli, da komaj čakajo, da gredo zlagat drva. Skratka: ko človek komaj čaka, da z nekom zlaga drva… je potrebna dodatna razlaga o trudu glede odnosa, če zlaganje drv predstavlja olajšanje, po katerem nekdo hrepeni? Premislimo malo vsi skupaj. 😉
Zlaganje drv ni neko težaško opravilo. Je delo, ki ni toliko intenzivno, da bi se zraven prešvical, po drugi strani pa je toliko mentalno nenaporno, da lahko ko delaš razmišljaš druge stvari. Zato se pri takšnem delu zabavaš, hecaš in še delaš hkrati. Zato te takšne stvari precej povezujejo. Ker skupaj delaš koristno delo te to še dodatno poveže.
V bistvu vsak skupni trud povezuje. Sploh, če je začinjen s ščepcem humorja. Debata je zdaj stekla v drugo smer. Moje izhodišče je (malo karikirano): kar označimo kot sicer neromantično, je dobro za zvezo. Pogovor o financah? Ni romantičen, je pa dober za zvezo. Zlaganje drv? Ni romantično, je pa dobro za zvezo. Itd. Bolj, ko je zveza postavljena pred neke skupne izzive, bolj trdna je. Poglej moje vprašanje, zastavljeno pred dnevi, ki cilja točno na to. Če nekako ponovim… katera pretnja je v današnjem času vsesplošnega udobja še toliko nevarna, da strah pred njo upraviči toleriranje drugega?
Ja, lahko se pretvarjamo, da je zlaganje drv ali gradnja hiše romantično opravilo. Nimam težav s tem. Ni pa prav, da – če uporabim primero kolegice – na silo barvamo rožnato vse naokoli. Ja, življenje je pisana paleta barv, ki jih povezujemo z nekimi čustvi… od rumene zavisti, rdeče ognjevitosti, do sive žalosti in temačne, črne depresije ob smrti ali nesreči ljubih nam. In barvati vse skupaj rožnato bi bilo zamujanje življenja kot takšnega.
V reali eni interesi povezujejo bolj, drugi manj. In “drva” so en interes , ki načeloma bolj povezuje. Da bolj povezuje je krivo to, da je delo dovolj enostavno in nenatančno. Ne vem zakaj v vsem iščeš neko romantiko? Zame je običen piknik s kolegom, kjer obračava čevape, pijeva pir in se “zajebavava” na račun vseh, vzameva kitaro zabrenkava in zapojava, boljši, kot romantičen večer z hudo bejbo v jackuzziju, kjer nerga, da je voda prehladna in šampanc pretopel.
excell159, 03.02.2022 ob 07:33
V reali eni interesi povezujejo bolj, drugi manj. In “drva” so en interes , ki načeloma bolj povezuje. Da bolj povezuje je krivo to, da je delo dovolj enostavno in nenatančno. Ne vem zakaj v vsem iščeš neko romantiko? Zame je običen piknik s kolegom, kjer obračava čevape, pijeva pir in se “zajebavava” na račun vseh, vzameva kitaro zabrenkava in zapojava, boljši, kot romantičen večer z hudo bejbo v jackuzziju, kjer nerga, da je voda prehladna in šampanc pretopel.
Ja, zelo dobro si to zapisal. Nisem pa povsem prepričan, da sem razumel namen tvojega pisanja. Si morda želel odgovoriti replicirati komu drugemu?
Forum je zaprt za komentiranje.